Predsednik (film)

slovenski TV film

Predsednik je slovenski satirični komični TV film iz leta 1993.

Predsednik
RežiserAnton Tomašič
ScenaristBoris Cavazza
GlasbaPetar Ugrin
Direktor fotografijeSven Pepeonik
MontažaAna Zupančič
Studio
Datum izida
27. januar 1993
(TV SLO 1)
Dolžina
81 minut
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina

ZgodbaUredi

Oportunist Vladimir Mercina je predsednik vlade. Z ženo se sovražita. Na prihodnjih volitvah ga ogroža konjska afera. Priljubljenost si želi dvigniti z ugrabitvijo, za katero bi okrivili nasprotnike. Najamejo tri barabe. Načrte jim prekriža spletkarski Martin Vovk, ki podkupi Bafo in mu obljubi položaj osebnega varnostnika. Žena je ob novici o ugrabitvi presrečna. Vovk blati Mercino, ga nasledi na položaju in napove sredino. Mercina si na kurji farmi svojih ugrabiteljev v nesreči s steklom močno poreže obraz. Bafo njegov nov obraz in ime, Bonifacij Jeglič, izbere iz kupčka osebnih izkaznic, ki jih ima v žepu. Vovk je jezen, ker je hotel samo, da ga pretepejo. Ko Mercina ugotovi, da je druga oseba, ponori in mislijo, da je to posledica nesreče. Vtaknejo ga v norišnico, kjer zaman zatrjuje, da je Mercina. Njegova žena ga ne želi prepoznati. Vovk si za medije izmisli zgodbico, da Mercina križari z novo mlado ženo in da je bila ugrabitev farsa, ki jo je Mercina zrežiral, da bi pobegnil pred nevzdržnimi družinskimi razmerami. Za naslednje dni planirajo lansiranje vesti o njegovi smrti. Na žalni slovesnosti v parlamentu Vovk Mercino razglasi za žrtev svojih sodelavcev. Bonifacija Jegliča ugrabitelji postavijo za vratarja. Na njegovem pogrebu se njegova žena zagleda v njegovega sodelavca. V avli, kjer dela, Mercini postavijo spomenik, na blagoslovu katerega je prisoten. Skrbeti mora za svoj grob, ki ga je žena postavila le zaradi otrok. Na njem ga zadane srčna kap in pokopljejo ga zraven.

ProdukcijaUredi

Film je nastal leta 1992 v produkciji TV Slovenija. Eno od prizorišč snemanja je bil Grad Brežice.[1]

KritikeUredi

Maxa Modica je film razočaral, ker je pričakoval, da bo zavel nov televizijski veter. Film je opisal kot sliko Doriana Graya, ki se spremeni v groteskno utelešenje vsega najslabšega, pred čimer naj bi t.i. kvalitetna televizija ubranila gledalca. Opozoril je, da je parodiranje politike in volitev spolzek teren. Zmotilo ga je, da se Predsednik ni oziral na pozitivne zglede, kot sta Babica gre na jug, ki se je izognil povprečju majhnosti in frustracije, ter Operacija Cartier, ki ni bil gledališko komoren. Film mu je zdel s svojim vsebinskim okvirjem in scenografijo naravnost obupan v svojem poskusu, da bi ustvaril komedijo, saj se morajo liki zraven vsega npr. še spotakniti ali biti zaviti v perje, uvodna špica pa vsebuje besedo komedija, česar žanrski filmi ne počnejo. Vprašal se je, če so igralci leseni, ker je film slab ali pa zato, ker ne želijo ogroziti nadvlade Cavazze, ki se je bolj izkazal v Trinajstici in Feliksu Langusu, kjer so bile njegove kvalitete bolj smiselno podane. Prav se mu je zdelo, da film ni bil predvajan v kinu, da si njegovi gledalci ne bi domišljali, da ima kako umetniško vrednost in socialno kritične aspiracije ter da ostaja majhen in prepuščen mazohističnim užitkom tistih, ki sprejemajo slabo stanje slovenske televizije.[2]

ZasedbaUredi

EkipaUredi

  • fotografija: Sven Pepeonik
  • glasba: Petar Ugrin
  • montaža: Ana Zupančič
  • scenografija: Simona Perne
  • kostumografija: Jerneja Jambrek

SkliciUredi

  1. "Snemanje slovenskega filma Predsednik, 25. avgust 1992". www.pmb.si. Pridobljeno dne 2021-07-26.
  2. Modic, Max. Novi prispevki k slovenski blaznosti : Predsednik - drugič. str. 6. Delo (04.02.1993), letnik 35, številka 28. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije

Zunanje povezaveUredi