Predloga:Izbrano/3. teden 2022

Zenobija
Zenobija

Septimija Zenobija (ok. 240–ok. 274 n. št) je bila kraljica Palmirskega cesarstva v Siriji, ki je vladala v 3. stoletju n. št. Vprašanje njenega porekla je predmet številnih legend. Zenobija verjetno ni bila preprosta meščanka. Poročila se je z mestnim vladarjem Odenatom, ki je leta 260 postal kralj. Po zmagi nad Sasanidi je Palmiro dvignil na položaj najvišjega oblastnika na Bližnjem vzhodu in stabiliziral stanje na vzhodni meji Rimskega cesarstva. Po Odenatovem umoru je postala regentka svojega sina Vabalata. Med njegovim vladanjem je bila oblast de facto v njenih rokah.

Leta 270 je Zenobija sprožila invazijo, ki je pod njeno oblast prinesla večino rimskega vzhoda in dosegla vrhunec s priključitvijo Egipta. Do sredine leta 271 se je njeno kraljestvo razširilo od Ankire v osrednji Anatoliji do južnega Egipta, vendar je uradno ostala podrejena Rimu. Na pohod rimskega cesarja Avrelijana leta 272 se je odzvala z razglasitvijo svojega sina za cesarja, sama pa je privzela naslov cesarice, s čimer je razglasila odcepitev Palmire od Rima. Rimljani so jo po težkih bojih premagali. Avrelijan je oblegal njeno prestolnico in jo ujel. Ostanek svojega življenja je preživela kot izgnanka v Rimu.

Zenobija je bila kulturna vladarica. Na svojem dvoru je spodbujala intelektualno vzdušje in ga odprla učenjakom in filozofom. Bila je strpna do svojih podložnikov in varovala verske manjšine. Vzdrževala je stabilno državno upravo, ki je vodila večkulturni multietnični imperij. Umrla je po letu 274. O njeni usodi je napisanih veliko zgodb. Njen vzpon in padec sta navdihovala zgodovinarje, umetnike in romanopisce, v Siriji pa še vedno velja za simbol domoljubja. Preberite več ...