Potujoči križ belih menihov

Potujoči križ belih menihov je drama Metoda Turnška iz leta 1936.

Potujoči križ belih menihov
AvtorMetod Turnšek
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
Žanrdrama
Datum izida
1936
COBISS100382976

Obnova

uredi

Osebe

uredi
  • Sv. Bernerd. Fidelis, Vincencij, patra.
  • Gorazd, Svetka, otroka.
  • Volkun, pogan.
  • Majnhald, Ditrih, Henrik, višnjegorski grofje.
  • Sel, strelci, otroci, menihi.

Godi se leta 1132.

1. dejanje

uredi

Sv. Bernard zlaga hvalnico Mariji, ko sedem belih prikazni prinese križ, ozaljšan z nageljni in rožmarinom, nato pa svetnik v videnju zagleda Gorazda in Svetko, ki ga milo prosita za menihe, da bi po slovenski deželi oznanjali Kristusov nauk. Takoj zatem sel prinese pisanje, v katerem oglejski patriarh prosi sv. Bernarda, naj prenovi slovensko deželo, kjer se mnogi skrivaj častijo malike in Marije skorajda ne poznajo. Bernard spozna božjo voljo, patra Vincencija pošlje v Karniolo, da bo tam ustanovil cistercijanski samostan.

2. dejanje

uredi

Gorazd in Svetka se na paši pogovarjata o čudnih znamenjih, ki sta jih oba opazila: v dolini poje čudežna ptica, sliši se glas zvonov, zvezde se utrinjajo na tisti kraj... Gorazd zasluti, da to pomeni gradnjo nove cerkve, vroče si zaželi postati svečenik in spreobračati pogane - med prvimi hudobnega Volkuna, ki se skriva v gozdu in časti malike. Gorazdu je žal zanj, pove mu o čudežnih znamenjih in ga nagovarja, naj v sv. krstu spozna pravega Boga, Perunovo soho pa vrže v ogenj. Volkun v divji jezi rani Gorazda s kopjem, nato pa oba pobegneta pred strelci višnjegorskih grofov, ki so na lovu. Grofje so bili dobili sporočilo, da prihaja sedem menihov, a se ne morejo sporazumeti glede kraja, kjer naj bi stal novi samostan, saj menijo, da menihov ne morejo poslati v divjino, kakršna je tod naokrog. Medtem so strelci oba dečka ujeli, privedejo ju pred grofe in izpričajo, da je Volkun dvignil orožje na Gorazda. Volkun je obsojen na smrt, a Gorazd in Svetka prosita zanj, pri tem pa povesta grofom tudi o skrivnostnih znamenjih. Grofje spoznajo, da Bog sam kliče menihe prav v to dolino, ki ji po petju čudežne ptice nadenejo ime Sitticum-Stična. Volkuna, ki se je pokesal in spreobrnil, videč dobroto Gorazda in Svetke, pa pomilostijo na kratek zapor.

3. dejanje

uredi

Otroci krasijo stiško dobravo, mlaji in venci pričakajo procesijo, v kateri menihi nosijo ustanovitveni križ. Ob pobožnem petju in zvokih trobent Majnhald slovesno prebere ustanovitveno listino, s katero grofje cistercijancem poklanjajo celo dolino, pove jim tudi o čudežnih znamenjih, ki jih potrdita še Gorazd in Svetka; ob tem Gorazd razodene svojo željo, da bi postal menih. Opat Vincecij vidi v tem božjo roko, saj bo red tako sprejel vase slovensko kri in se sklenil z ljudstvom, sredi katerega bo v Stični živel in deloval. Bog jih skozi trpljenje vodi v jasne, srečne in svobodne dni, mrak Golgote je prešel v Velikonočno zmago: križ bo zakraljeval vsej slovenski zemlji, nad ljudstvom pa bo bedela Mati Marija, slovenskih src kraljica. Med hvalnicami Mariji Gorazd v obleki samostanskega novica odnese križ na čelu procesije na kraj, ki ga je za novo cerkev in samostan izbral sam Bog.

Opombe

uredi

Obnova citirana po Alenka Goljevšček: Metod Turnšek. Taras Kermauner: Križ čez blato: Blato v izviru in izteku 2. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej,1997.

Taras Kermauner: Križ čez blato: Blato v izviru in izteku 2. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej,1997.