Uporabnik:Marjan Tomki SI/Uporabni viri

Knjižnica (odlagališče za čas dela) (po možnosti večkrat) uporabnih virov
Viri so eden od bistvenih temeljev za preverljivost vsebine wikipedije. Često pri obravnavi vira za nek članek ugotovimo, da je ta - ali pri tem opažen drugi - vir uporaben še za kaj, česar v tistem trenutku hkrati ne moremo obravnati, in pri tem potrebujemo mesto, kjer si zapomnimo povezavo in zaznani pomen/namen (<=>besedna družina -men- ? Etimologija?) tega vira.

Vzorec navajanja

• <ref name="Savnik">Savnik, Roman, ed. 1976. ''Krajevni leksikon Slovenije'', vol. 3. Ljubljana: Državna založba Slovenije. pp. 108–109.</ref>
• <ref name="Savnik"/>
• Ime i prezime autora, Naslov djela (u italiku, bez navodnika) (ako knjiga ima više izdanja, onda se iza naslova može staviti koje je izdanje po redu), izdavač, mjesto izdanja, godina izdanja, broj stranice/stranica.

vir KWiki z bs; logično, jedrnato in pregledno - bomo videli, če je tudi prav

Seznam oziroma priročno skladišče

Po dolgem času sem uspel - končno z vprašanjem v knjižnici, ker si pred desetletji nisem prav zapomnil avtorjev in naslovov - spet najti naslednje. Te knjige imam trenutno izposojene za nekaj tednov in da ponovno najdem, ko (ne če) bom rabil.

Vesoljsko jajce bom kupil, če ga najdem, če ne pa za svojo rabo (in torej ne sem) pretipkal - magari vseh ok. 70 strani, saj si jih bom tako temeljito zapomnil. Rabim le boljšo tipkovnico za hiter slepi strojepis, ti dve - na prenosniku in ena novejša zunanja - nista niti ergonomski niti nimata standardnega razporeda tipk:

• tipke se zatikajo, če ne pritisneš čisto navpično;
• ker tipke nimajo vboklin, ne čutiš ali si na sredini ali na robu, in
• ker izbokline na f, j in 5 na številski tipkovnici niso na sredini tipk, ne čutiš niti, če si na pravih tipkah za slepi strojepis, poleg tega pa
• več tipk ni na standardnih mestih (ž, vračalka, funkcijske tipke F1 - F12, tipka za brisanje, pomik na začetek in konec vrstice, smerne tipke (levo, desno, gor, dol).

Tako je mučno tipkati na ta prenosnik v mraku; podobno, kot če bi poskušal slepo tipkati po zaslonu na dotik, ne da gledaš, kje je roka (ker gledaš tisto, od koder prepisuješ ali preverjaš, če si prepisal prav), ali pa ko prikaz na kaki napravi z ekranom na dotik preneha delati, vnos pa še dela, pa skušaš uganiti, kam pritisniti, da poženeš varno ugašanje naprave brez izgube neshranjenih podatkov. To je pa treba ugasniti, da jo bo mogoče popraviti.

Polonca Kovač, miselni vzorci

Na MK: Polonca Kovač (tudi pregled nagrad ob levi pasici, pa imam občutek da niso vse).

Polonca Kovač. Vesoljsko jajce ali 1+1=5

Ilustrirala in opremila Marjanca Jemec-Božič

Uredila Evelina Umek

Izdala in založila Državna založba Slovenije

Za založbo Dragana Kraigher-šenk

Ljubljana, 1985

Miselni vzorci iz navedka iz Spremne besede (str. 66):

• Tony Buzan (UK)

Delaj z glavo (1988), DDU Univerzum

Izkoristi svoj um (19839 (hrv. prevod)

• Srečanje otroka in odraslega (ter otroka v njem) v dobri otroški književnosti

• Poučna ter vzgojna in hkrati privlačna za otroke
• mnogo-plastna in s tem še vedno zanimiva tudi za odrasle
• problem šole z zasipanjem otrok (in odraslih) s podatki, kadar niso videti niti zanimivi niti uporabni
• problem preizkusov znanja z le reprodukcijo (preizkus spomina, ne pa tudi razumevanja in ustvarjalne rabe) prejetih podatkov

• nasprotje temu je tudi raba športa v izvirnem pomenu (hec, šala, zabava, igra ki je zabavna, ne pa zategnjena v skrajnosti - in v mojem primeru usmerjena hkrati v vzgojo etike in empatije ter sposobnosti in zmogljivosti - o tem delu globlje kje drugje) - ko jaz pri jadranju pri praksi hkrati implicitno učim teorijo, ki jo sproti preverjajo in preizkušajo (od fizike - tekočinske dinamike, sil na jadrnice in njene dele, učinka krmarjenja in nastavitev; vremenoslovja - ozračje in vodovje, dalje fizična geografija itn., uvod v pravno ureditev in postopke - čez spoznavanje pravil o izogibanju trčenjem na morju (colregs), tekmovalnih regatnih pravil mednarodne jadralne zveze (RRS) in postopkov ob kršitvah pravil; uvoda v del sociologije v praksi z uvedbo in rabo strategije in taktike po eni in izkustva in ugotavljanja posledic pri različnih vrstah odnosov med člani kluba in ekipe, nasprotniki med tekmo, učitelji in starejšimi nasploh). Tako se je v nekem primeru - ko je nekaj otrok imelo opravka z slabim učiteljem - izkazalo za še najboljše tistemu od učencev, ki je zaradi tega posebej trpel - povedati, da se tam lahko temeljito nauči, kakšen učitelj ne bi smel biti in zakaj. S tem je ta učitelj skoraj v hipu postal zanimiv predmet preučevanja, učenca pa ni mogel več prizadeti, tudi dokler se mu ni bilo mogoče izogniti (čeprav se je tisti otrok potem posvetil drugemu športu).
• Taka raba športa (kot je bila verjetno zamišljena v začetku in zgodbi o amaterskem športu) zdaj ni običajna čisto preprosto zato, ker so društva in trenerji nagrajevani po neposrednem tekmovalnem uspehu, kjer je šport viden kot uporaben le, če bo nekdo lahko od njega neposredno živel (kot trener, funkcionar športne zveze, lastnik kluba, komentator športa, razvijalec in/ali izdelovalec opreme itn.). Popolnoma se spregleda, da se je npr. Albert Einstein z relativnostjo gibanja (realni in navidezni veter, razlike v jakosti in smeri...) igraje srečal že, ko se je na Zuriškem jezeru srečal z osnovami jadranja (mimogrede, to je še treba vključiti v članke o njem v Wikipediji, čeprav sem nekaj virov že našel).
• Podobno kot se v veliki meri spregleda, da se je ta Albert Einstein kot najstnik (od ok. 10.-16. leta) v veliki meri razvil pod vplivi članov družine (oče in stric sta imela električno podjetje) in zlasti revnega študenta medicine, ki se je tedaj imenoval Max Talmud in je tedaj kakih 6 let enkrat tedensko hodil k njim na kosilo. Njegov gimnazijski profesor, ki je cenil in rigorozno zahteval "učenje na pamet" namesto razumevanja (kasneje tudi razrednik, ko je Albert pred koncem zapustil gimnaziju v Muenchen-u) dr. Josef Degenhart (kasneje več let tudi ravnatelj te gimnazije) je - razredu in komurkoli, "ki je imel pet minut časa", še posebej pa staršem - vztrajno razlagal, da iz malega Alberta nikoli nič ne bo. Einstein res ni bil perfekten (odnos do Mileve Marič itn.), ampak tista gimnazija se zdaj imenuje po njem, tistega profesorja pa se spomnimo le nekateri, večinoma predvsem po tem, kako ne učiti.

Iz spremne besede, str.67 (avtorica bi lahko bila Evelina Umek, ki je uredila knjigo):

Ena in ena je lahko tudi pet ali še več, pravi Buzan, ko opisuje možnosti usklajenega in ustvarjalnega delovanja obeh polovic človeških (in mogoče/verjetno tudi večine ostalih sesalskih - vseh kjer se mladiči igrajo - by MT) možganov, od katerih ena obvlada besede, števila, logiko in analizo, druga pa slike, predstave, ritem in sanjarjenje. (kje so pa gibalni vzorce - tudi ples, balet... - ko jih občutiš, ne le gledaš?)

Vesoljsko jajce je simbolična združitev teh dveh polovic človekovega (samo človekovega?) uma, njegovih možnosti, prizadevanj in hotenj.

Prebiranje knjižice Polonce Kovač seznani bralca z zakonitostmi in načinom učenja, pridobivanjem in utrjevanjem novega znanj, s spominom in priklicom. Nauči ga uporabe ključnih besed in mu prikaže miselne vzorce kot nelinearen potek mišljenja, smiselnega razumevanja medsebojnih povezav in odnosov med podatki in pojmi. Prikaže mu možnosti učinkovite uporabe čutil pri spoznavanju in doživetju dogajanja v okolju. Spodbuja ga k temu, da usmerja, ostri in uporablja svoje razumske sposobnosti na njemu lasten in ustvarjalen način, obarvan z osebnim doživetjem in obogaten s čustvenim tonom.

Vse to približa pisateljica bralcu na preprost, prijeten in hkrati razumljiv način, ki je vačasih šaljiv in lahkoten, drugič resen in tehten, pa spet igriv, duhovit in poučen (hkrati - MT).

Mestoma karikirani poudarki so zabavni, a prav nič slučajni, duhovita izbira besed, tudi žargonskih, nosi dodatna sporočila.

Name je imela knjižica bistven vpliv. Česar me je naklonjeno okolje že od malega naučilo in mi omogočilo, da sem se v te smeri razvil, sem se tedaj zavedel, namenoma izbrusil in do konca avtomatiziral (zdaj poteka "večnitno" hkrati, ne da bo moral vsako nit zavestno spremljati od začetka do konca, čeprav zdaj - razumljivo glede na leta - ne več enako hitro in po enako mnogo nitih, kot prej, verjetno tudi zato, ker moje telo ne zagotavlja več dovolj nevrotransmiterjev ki se pri tem porabljajo, ali pa jih je za enako dejavnost potrebno več).

Predstavljajte si, da so miselni procesi temna pokrajina, na kateri se dogaja vse mogoče (občutek za položaj telesa in delov; za okolico - fizično in zvočno itd.; za široko okolje problema s katerim se ukvarjamo; za to kako smo predihani in vse ostale zadeve telesnega počutja - ki se jih zave večina šele, ko je kaj narobe...). Večine tega se večina ne zaveda - lahko si predstavljamo, da je v temi. Tisto, na kar smo pozorni, pa si lahko predstavljamo kot tisto, kar na sicer temni pokrajini osvetli močan žaromet.

Učenje recimo gibalnega vzorca je zavestno (žaromet na sicer temni pokrajini, kjer se povsod dogaja vse živo, obseva tisto, česar se v tem trenutku učimo), urjenje ("slovensko" tudi trening) pa optimiranje in prestavitev v območje, ko bo postopek potekel tudi, ne da bi se ga bilo treba zavedati - ko je pozornost na čem drugem. Splošno znani primeri so na primer vožnja kolesa in avtomobila, posebni pa poleg velikega dela (večine?) športnih veščin (kar med drugim preučuje kineziologija) pa tudi učenje računanja in podobnega (npr. Franc vitez Močnik v 17. stoletju).

Ta (ali kaka podobna) predstava je večkrat lahko uporabna tudi pri razmisleku o naravi nekaterih duševnostnih težav, čeprav seveda podobnost niti slučajno ni enakost (kar prevečkrat domnevajo poslušalci ali površni bralci). Pa prav pride tudi predstava, da ko je dovolj novega (plato), je najbolje poslati novinca spat (in prespat) zadevo, preden nadaljujeta (servisne službe na tisti pokrajini utegnejo dokončati nekaj sprememb, za katere je sproti zmanjkovalo gradiva, urediti povezave ki jih je bilo prej preveč za urejanje sproti in dostaviti in pripraviti gradbeni material - verjetno tudi nevrotransmiterje - za to dokončanje in nadaljevanje, ko se zbudiš). Taka predstava ustreza tudi za okoliščine, ko nekdo zaspi nad problemom, in se zbudi z rešitvijo ali potjo proti njej; mogoče se je izuriti, da to počneš namenoma (to so po besedah naših, ki so se kak mesec ali dva po nakupu njihovega računalnika tam šolali in delali in se učili vzdrževati konfiguracijo za naš kupljeni stroj, delali v FACOM-ovem SW centru v Tokiu okrog l. 1980).

Mimogrede, jaz seveda upoštevam plato pri poučevanj jadranja (in česarkoli drugega).

@Polonca Kovač - str.67 (to bom navajal v članku o njej, če ga bom dopolnjeval in ne bo boljšega vira)

Značilen stil pisanja, ki ga poznamo iz njenih številnih drugih del za otroke in mladino (Zverinice z Večne poti, Klepetava želva, Stric Hladilnik, boben sreče in kanarček, Jakec in stric Hladilnik, Deževen dan je krasen dan, Andrejev ni nikoli preveč, Urške so brez napake, Slovarček tujk, Zgodbe od A do Ž; Pet kužkov išče pravega; Špelce in Kresnica Poldnevnica) je obogatila še s to dodatno predagoško-didaktnično funkcijo, s katero se je uspešno spoprijela že v Zgodbah od A do Ž in v Slovarčku tujk.

Polonca Kovač. O krokodilih, putkah in miselnih igrah

Velika IZOBRAŽEVALNA SLIKANICA

Urednica Draga Tarman

Ilustrirala in opremila Marjanca Jemec-Božič

Lektorirali Tončka Stanonik in Vlasta Zagorski

Korigirala Vlasta Zagorski

Grafično oblikovala Metka Juvančič

© Založba Mladinska knjiga, Ljubljana

za založBo Borut Ingolič

CIP - katalogizacija v knjigi

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljasna

372.362

886.3(02.053.2)-32

KOVAČ, Polonca

O krokodilih, putkah in miselnih igrah / Polonca Kovač; ilustrirala Marjanca Jemec-Božič. - Ljuljana : Mlandinska knjiga, 1989. - (Velika izobraževalna slikanica)

ISBN 86-11-02105-3

Jenny Tyler & Graham Round

Pred leti imel vse tri knjige, (tudi) ob njih sta zrasli moji nečakinji (in pri eni se je reč končala z doktoratom iz molekularne genetike, ampak so knjižice potem nekje pri njih izginile, in ker se nisem spomnil avtorjev (in doslej ne spomnil vprašat knjižničarje v knjižnici - bumbar...) jih žal ni bilo na razpolago za naslednji rod. Trenutno imam izposojene, bom zabeležil avtorje, naslove in izdaje ter bom poskusil dobiti rabljene, potem pa pridejo skupaj z mano na pomoč eni deklici, ki (verjetno slabi učitelji nekje doslej) ne mara matematike.

Miselni orehi

---

Jenny Tyler MISELNI OREHI/Ilustriral in opremil Graham Round/prevedel KAZIMIR RAPOŠA/Izdala CANKARJEVA ZALOŽBA V LJUBLJANI, 1989/Za založbo MARTIN ŽNIDERŠIČ/Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana 1989

Copyright © 1980 Usborne Publishing LTD

Copyright © za Jugoslavijo Cankarjeva založba, Ljubljana, 1989

CIP - katalogizacija v knjigi

NUK 793.7(02.053.2) TYLER,Jenny

Miselni orehi / Jenny Tyler ; ilustriral Graham Round ; (prevedel Kazimir Rapoša). - V Ljubljani ; Cankarjeva založba, 1989

Na platnicah: ISBN 86-361-0674-5 Kolofon znotraj: ISBN 96-361-0674-5

Slikovni orehi

---

Jenny Tyler SLIKOVNI OREHI/Ilustriral in opremil Graham Round/prevedel KAZIMIR RAPOŠA/Izdala CANKARJEVA ZALOŽBA V LJUBLJANI, 1989/Za založbo MARTIN ŽNIDERŠIČ/Tisk TISKARNA LJUDSKE PRAVICE, Ljubljana 1989

Copyright © 1980 Usborne Publishing LTD

Copyright © za Jugoslavijo Cankarjeva založba, Ljubljana, 1989

CIP - katalogizacija v knjigi

NUK 793.7(02.053.2) TYLER,Jenny

Slikovni orehi / Jenny Tyler ; ilustriral Graham Round ; (prevedel Kazimir Rapoša). - V Ljubljani ; Cankarjeva založba, 1989

Na platnicah: ISBN 86-361-0673-7 Kolofon znotraj: ISBN 96-361-0673-7

Računski orehi

---

Jenny Tyler RAČUNSKI OREHI/Ilustriral in opremil Graham Round/prevedel KAZIMIR RAPOŠA/Izdala CANKARJEVA ZALOŽBA V LJUBLJANI, 1989/Za založbo MARTIN ŽNIDERŠIČ/Tisk TISKARNA LJUDSKE PRAVICE, Ljubljana 1989/Naklada 10 000 izvodov

Copyright © 1980 Usborne Publishing LTD

Copyright © za Jugoslavijo Cankarjeva založba, Ljubljana, 1989

CIP - katalogizacija v knjigi

NUK 793.7(02.053.2) TYLER,Jenny

Računski orehi / Jenny Tyler ; ilustriral Graham Round ; (prevedel Kazimir Rapoša). - V Ljubljani ; Cankarjeva založba, 1989

Na platnicah: ISBN 86-361-0684-2 Kolofon znotraj: ISBN 86-361-0684-2

Tu je enako na kolofonu kot na platnicah; verjetno je da je na vseh pravi ISBN na platnicah (86...).

Razlike poleg tega v kolofonu pri prvi knjigi tiskarna z malimi razen začetnic imen, v naslednjih dveh tudi ta z velikimi črkami; v prvih dveh ni naklade, v zadnji je 10 000 izvodov. Konec dela v korektorskem načinu ;-)

Michael Prawdin: Džingis-kan osvajač svijeta

Michael Prawdin Džingis-kan osvajač svijeta Izvori, Mladinska knjiga Zagreb, (hrv, s njemačoga preveo Dragutin Bišćan).

• CIP - Katalogizacija u publikaciji Nacionalna i sveučilišna biblioteka, Zagreb
• UDK 929 Džingis-kan; 95"12"(=942).
• PRAWDIN, Michael

Džingis-kan osvajač svijeta / Michael Prawdin ( s njemačoga preveo Dragutin Bišćan). 1993. 247 str.; 20 cm

Prijevod djela: Tshingis-Chan : der Sturm aus Asien. - Pravo ime autora: Michael Charol.

930312013

Viri, navajanje, povzemanje

Povezava: Pogovor: Darja Mihelič - viri in njih uporaba za tisti prispevek - tu misli, ki so potrebne tudi tam, a ne le tam

Večji del življenja sem živel od (praktičnega - podatek je moral biti najboljši kar mogoče, a je moral biti, tudi če nisem mogel dokazati resničnosti tu bi moral dodati opombo - mogoče bom to o priliki zamenjal s povezavo) natančnega razumevanja reči in natančnega izražanja (zlasti v programskih jezikih sem bil za to šolan in urjen do avtomatizma) in imam zdaj problem z razumevanjem izraza izvirno raziskovanje v smislu WP: iskanje (in vrednotenje - ker so tudi ti lahko ne-nevtralni) objavljenih virov v mojih očeh ni popolnoma nič drugačno (ne po načinu ne po metodah) kot iskanje in uporaba primarnih virov.

Tudi povzemanje vira s svojimi besedami, ki ga zahteva WP policy, je problematično: Če je trditev optimalno zapisana v izvirniku, je vsako spreminjanje v bistvu komunikacijski šum: naredi jo bodisi netočno, bodisi razvlečeno, manj razumljivo... Če pa jo zapišeš s svojimi besedami tako, da si prepričan v njeno pravilnost, ker si preveril še druge vire itn., pa je OR (izvirno raziskovanje) in ne več le povzemanje vira.

Mimogrede, vsaj trije prispevki (treh avtorjev) v Grafenauerjevem zborniku govore o tem, kako je Bogo Graenauer vplival na več generacij zgodovinarjev v tem, kako iskati, razumeti, vrednostiti, umestiti v kontekst in predstaviti (predvsem zgodovinske) vire.

Nanje je v tem smislu vplival tako s predavanji, učbenikom Struktura in tehnika zgodovinske vede: uvod v študij zgodovine, Ljubljana Univerzitetna založba, 1960, 460 str. (ciklostil; večkrat ponatisnjeno pri različnih izdajateljih; njen začetek je bil l. 1949 po nalogu univerzitetne tiskskovne komisije na ciklostilu razmnožen Uvod v študij zgodovine na 108 straneh(, bibliografija B. G., str.49 in str. 54) kot na druge načine, zlasti pa s svojim vzorom (o tem zlasti prispevki Peter Štih: In memoriam, str.35, Janko Prunk: Bogo Grafenauer - profesor zgodovine, str. 115, Mirjana Gross: Kako pisati o povijesti historiografije, str. 161, Oto Luthar: Moč in odgovornost, str. 169, ter Darja Mihelič: Etnična struktura prebivalsta ob Piranskem zalivu, str.359, v Grafenauerjev zbornik).

Ugotovil sem, da se tudi jaz (sicer ne vedno formalno) v osnovi držim tega, kar je učil (saj je bil moj krstni boter in sem ga torej poznal od otroštva, tako da je neposredno vplival tudi name). Po tem, kako so name vplivali on, njegov oče in moj dedek [Ivan Grafenauer]] (v katerega stanovanju in kasneje v hiši, v kateri je kasneje stanoval stric Bogo in zdaj stanuje Darja Mihelič, sem z mamo in sestro stanoval prvih nekaj desetletij stanoval tudi jaz) in njegovi sodelavci z SAZU, h katerim sva z dedkom pogosto šla skupaj na sprehod, bi se bilo temu tudi težko izogniti. Po drugi plati ne pomnim nikogar izmed teh ali ostalih podobnih, ki ne bi ponudil podatkov, iz katerih bi jaz - najmanj od četrtega leta dalje pomnim tako - prišel do sklepa, ne pa da mi kdorkoli pove, do kakšnega sklepa moram priti. In bil sem občudovan (pozitivni "feedback") vsakič, kadar sem prišel do pravilnega sklepa, ki njim še ni prišel na misel, in ne pomnim, da mi je kdajkoli izmed teh dal kakorkoli čutiti, da bi bil premajhen karkoli razumeti - tudi kot majhnega pikca so mi dali občutek enakopravnega v razpravi.

Tako mi niti slučajno ne pade na pamet podcenjevati sposobnosti katerega koli otroka (tudi ne tistega, ki je že starejši, čeprav je videti, da v mnogih takkih bistri in radovedni otrok trdno spi, ali je žal v katerem od takih od njega ostala le senca, ki je ne uspem več prebuditi).

Bomo videli, ali bo mogoče o tem in podobnem najti še kaj virov, da bo dopustno zapisat kaj o tem v WP.

Moj dedek, negova družina ter prijatelji in sodelavci

Moj dedek je bil Ivan Grafenauer. Zanemarimo genetiko, vsaj tako ali pomembnejše je bilo družinsko okolje, ki sem ga bil deležen. Omenjeno je že bilo, da je imel veliko družino, vendar še ne dobro, kaj je to pomenilo.

Prve izmed njegovih otrok so bili rojene (vrsta deklic), ko je bil profesor (verjetno najprej suplent) na gimnaziji v Kranju. Moram pogledati, kateri od otrok je bil prvi rojen, ko so se preselili v Ljubljano, kjer je od tedaj dalje učil na klasični gimnaziji v Ljubljani. Tedaj se je dotedanja družina najprej več let stiskala v sobi ali dveh na Vrhovčevi ulici v Ljubljani (in nekaj otrok je po opisu moje mame in tete Marije spalo v izvlečenih predalih, v katerih je bila sicer čez dan pospravljena posteljina). Moram preveriti datume, vendar se mi zdi, da je bila večina preostalih (od skupaj 13) rojenih, ko so živeli tam, tam je bila večina (po besedah že omenjene tete Marije) izpostavljena sušici (tuberkulozi), vendar je za njo umrla le prva deklica, vendar šele ko je že skoraj odrasla.

Večje stanovanje

Po tem je škof Medijat dal preurediti nekdanjo vojašnico na sedanji Slovenski cesti 51 v stanovanja, namenjena za velike družine (in je bila znana kot Medijatova hiša). V času ko sem tudi jaz rastel tam, so bile sobe so bile večinoma mer 5,5x6,5m, del proti cesti je imel ravne strope (na tramovih), del proti dvorišču pa je bil v veliki meri obokan. Novo stanovanje družine Grafenauer je obsegalo štiri take sobe in eno polovično (ta mala soba), kuhinjo in shrambo (skupaj približno za eno sobo 5,5x6,5, obokano na dvoriščno stran, skupaj z precejšnjim delom hodnika, v drugem nadstropju na severnem stopnišču stavbe - mislim da je bilo ok. 150 m2. Ko sem stanoval tam, so bile sobe poimenovane: od severa na jug ob cesti dedkova delavnica (s knjižnico), mamč'na spalnica, srednja ali Janina soba (v tej smo gostovali mama, sestra in jaz in najbrž tudi teta Milica, pa kup otrok ko so kakim šestim med nami hkrati odstranili mandlje), "ta mala soba" s študenti (najmlajši stric, Goj in ostali, ki niso bili iz Ljubljane, sorodniki ali tudi ne); na dvoriščno "ta zadnja soba" s klavirjem (v njej je bilo zaporedoma več družin), obokani kuhinja, na desno temna shramba in levo pri oknu v mojem času kopalnica. Vmes je bilo več kot 10 m okrog 3 m širokega hodnika (ki je bil v mojem času tam večinoma umetelno (tetris?) založen s pohištvom in opremo družin, ki so tedaj tam živele).

Stanovanju je poleg tega pripadal tudi kletni prostor podobne velikosti kot ena od velikih sob, kar je bilo pomembno, saj je bila ozimnica - na primer krompir - za tako veliko družino (kadar se jo je dalo zagotoviti) v tonah, ne le v kilogramih in najbrž tudi drvarnica, ampak ko se jaz spomnim, je bila drvarnica še nova (in teh prostorov na dvorišču ni več, tam je zdaj ploščad, pod katero je velika podzemna garaža).

Istoležni prostori so bilo po nadstropjih različno veliki in različno visoki, ker so bili vsaj nekateri zidovi pri vsakem nadstropju nekoliko tanjši, v višjih nadstropjih pa nekoliko nižji kot v nižjih. V drugem nadstropju je bila višina stropa nekaj pod 3 m, kar je pomenilo zanimivo doživetje, ko je prišel na obisk moj oče (1,96 m) in me nosil na ramenih, jaz pa sem se pomikal med opranim perilom, ki je viselo na vrveh na okviru, ki se ga je v kuhinji s škripci dvignilo pod strop, da se je lahko sušilo tudi ob deževnem vremenu.

Stavba je imela najprej vodo le na zidu na hodniku in WC-je (kar jaz pomnim že z izplakovanjem) tudi na hodniku izven stanovanj. Vodovod in kanalizacija je bila dovedena tudi v stanovanje šele po 2.svetovni vojni - del nekdanje shrambe je postal kopalnica, en umivalnik pa je prišel tudi na steno v sosednji kuhinji. Kot zanimivost - po spominu sta v kotu kopalnice pri oknu na levi strani (v senci) stala sodčka s kisanim zeljem in repo, ter deščicami in kamni, ki sta to v njem stiskala, da ni propadalo na zraku.

Spomnim se, kako so (nekje 1951-1956) na hodnikih pri stopnišču zamenjali dotedanji pod (najbrž deske) s teracom (terrazzo, vlit pod, beton drobnih kamenčkov, katerih zgornja površina je bila zbrušena, tako da je bil videz lep, pa tudi odporen in lažji za vzdrževanje) - stopnice so pa kolikor vem še sedaj iz masivnih in udobno širokih (čeprav že zaznavno obrabljenih) desk. Približno takrat je v stanovanje prišel tudi 120l električni "bojler" za "bano". Čas vzpostavitve električne instalacije bi se verjetno dalo ugotoviti iz tega, da so bila stikala iz črnega bakelita določenega stila (vklop in izklop z obračanjem); vem da je bil takrat družinski električar stric Lojz (verjetno Dolžan) že toliko v letih, da je razvodno ploščo z varovalkami na lestvi pod stropom po njegovih navodilih zvezala moja (1,51m vojaške mere, kot je sama rekla) za vse uporabna mama.

Velika družina

V nadstropju pod tem se je tedaj naselil tudi nadučitelj Lavrič, katerega žena je bila sestra Ljudmile, žene Ivana Grafenauerja, in kjer je bilo otrok le malo manj.

Kadar je bil kdo od otrok (bratov in sester moje mame) v stiski, je često prišel domov in tam lahko - tudi z družino - bival daljši čas. Tako je bila tam med 2. svetovno vojno teta Marija, ko je bil njen mož Dolfe Vogelnik najprej zaprt na Tremitih in potem v prekomorskih brigadah in po svojih nalogah od Velike Britanije mimo Afrike in Visa do Beograda, kjer se mu je potem pridružila. Tako je bila tam tudi teta Slavka z dvema sinovoma in dvema hčerama, ko so njenega moža izgnali v Avstrijo, njim pa namignili, da je vohun zanje (ker ni sprejel, ko so želeli, da "prebegne" in res vohuni zanje - in od tedaj je Ivan Hronek z družino, ko se mu je pridružila v Avstriji, govoril le še nemško, razen z mano, ki nisem razumel nemščine) - njih se še spomnim, v kateri sobi so bili. Njihovo tedaj zaplenjeno premoženje je med drugim obsegalo vsaj del zemljišča, na katerem je zdaj osnovna šola na Resljevi cesti - in mislim, da po denacionalizaciji postopek še vedno ni končan. Potem moja mama z mano in sestro, študentje Goj (Gorazd Grafenauer, violončelist, oče glazbenikov Andreja in Jelke Grafenauer, takrat pa mislim da je med študijem tudi še zelo navdušeno brcal žogo) ter bratranci iz Zabreznice ter prijateljev in znancev z Lovskega brda in podobno v "ta mali sobi". Za tem je iz Mežice s tremi otroki prišel v sobo, kjer so bili prej Slavkini, stric Stanko s teto Majdo in tremi otroki, od katerih najmlajša je bila Irena, ki je tedaj šele začenjala govoriti. V tem času se je stric Goj že poročil in njegov prvi otrok, Jelka, je bila kasneje sošolka svoje sestrične Irene na osnovni šoli Majde Vrhovnik.

Mamca, mami, mam, mama...

Ko je bilo toliko otrok, veliko takih, ki so šele začeli govoriti, so se Grafiči domislili (nimam več koga vprašati, kdo), da je vsak svojo mamo klical malo drugače. Mamca je bila Ljudmila (žena Ivana Grafenauerja), mami Lavričeva njena sestra v prvem nadstropju, kasneje ko so se oni odselili pa mislim da je bila mami Irenina mama. Mam je bila teta Slavka (Hronek, Grafenauer), mama pa Vlasta, moja mama. Teta Marija takrat ni več stanovala tu, Marica - žena strica Bogota, ki je precej časa z družino stanoval v najbližjem stopnišču sosednje hiše, v "Kozolcu" - hčerki obeh sta bili tudi pogosto tam zlasti, ko so bili starši na delu, ampak njih glasovi so bili že dovolj različni in mame niso bile zraven v času, ko bi jih otroci klicali mama in bi bilo v šumu težko razločiti, zato zanju ni bilo treba izumiti še kakšnega mam- vzdevka.

Glasba

Dedkovi predniki so bilo organisti in graditelji orgel in tudi dedek je igral več instrumentov. V tem velikem stanovanju sta bila klavir in harmonij (ko sem bil jaz majhen, je največkrat igral na tega).

Vsa družina je pela - recimo ob božiču se je ob dedku za harmonijem prepela vsa božična cerkvena pesmarica za vsakega od treh svetih večerov. Večina mojih stricev in tet je bila tudi glasbeno šolana. Tako je Stanko končal 10 letnikov violine, čeprav so ga potem pritegnile in obdržale gore in kamnine, dokler se ni glasba vrnila z Hohner-jevo sopransko blokflavto, ki jo je kupil, ko so šli iz Medulina, kjer so šotorili, v Trst. To mu je takoj zaplenile mala Irena, tako da so naredili še eno pot v Trst, od koder je prinesel še eno, altovsko.

Potem sta se z njimi igrala kaki dve leti, preden je šla Irena v glasbeno šolo. Kako zanimivo je bilo to sem imel priliko izkusiti, ko sem eno leto imel s seboj violončelo v Trento, kjer je stric Stanko vsak dan prišel mimo v trgovino in mi nazaj grede še kaj novega pokazal. Ko je začela glasbeno šolo, je Irena vsako leto naredila 2 letnika glasbenih predmetov ter pri 14 letih s fenomenalnim zaključnim koncertom končala srednjo glasbeno šolo. Pri tem - za razliko od mene, ki mi do srečanja z njenim očetom igranje inštrumenta nekako ni bilo v veselje, ampak sem inštrument vadil minimalno, čeprav sem rad in veliko pel - je ona uživala vsako minuto, ko se je ukvarjala z glasbo, tudi z blok (kljunasto) in prečno flavto. Moj glasbeni učitelj je bil verjetno dober glasbenik, a vsaj pri meni ne prav dober pedagog, saj me je skušal stimulitrati s tekmovalnostjo, kar pa je pri meni vzbudilo odpor namesto motivacije za vajo.

Tudi mož tete Marije Dolfe Vogelnik je bil glasbeno šolan, odličen violinist s končano glasbeno akademijo. S sestro Marico, ki je bila pianistka, sta mlada veliko nastopala in veljala za čudežna otroka, vendar mu vzdržavanje kondicije za vrhunsko ravnanje z violino ne bi pustilo časa za druga področja, ki so ga zanimalo, slabše igrati pa ni hotel. Tako se je violini odpovedal in je bil njegov običajni instrument kitara (vir: Eka Vogelnik). Po njegovi smrti, ko sem se veliko družil s "štirimi ženskami iz Nebotičnika" (ime oddaje RTV Slo o njih) sem poleg klavirja, in več kitar naletel na omaro, polno glasbil. Mala tolkala, zvončki, maraka, kastanijete, didžeridu, penny whistle, citre... in Eka in Brina sta znali igrati na vsako reč, ki je bila v omari, iz z nekaj vaje za osvežitev odlično.

Parcela na Mirju

Domnevam da je dedek že dolgo razmišljal o gradnji svoje hiše, saj je velika parcela blizu severnega dela Murnikove ceste južno od piramide na Rimskem zidu morala biti že precej časa v njegovi lasti, kar je bilo videti tako iz njegovega odnosa do sosedov Gosarjevih na severni strani kot iz velikosti in višine oreha v severozahodnem oglu, ki ga je dedek nekoč najprej posadil v tla v konzervni škatli, da ga niso pojedle miši, preden bi uspel vzkaliti.

Ta parcela je bila družinski zelenjavni in sadni vrt, v čebelnjaku, kjer je bilo večinoma shranjeno orodje pa mislim da je kdaj kdo iz družine moral tudi nekaj časa živeti. Jaz sem se tam najprej naučil jesti kosmulje in maline, potem pa tudi kaj opleti in seveda pomagati nositi pridelke, nositi vodo za zalivanje in podobno. Tam me je dedek naučil osnove plezanja na rimskem zidu, pa da smem skočiti samo s tiste višine, na katero lahko skočim nazaj, pa osnove orientacije s piramide na rimskem zidu (Krim na jugu, kjer je sonce opoldne, Tošc in Polhograjska Grmada na Zahodu, kamor sonce zaide, vzhod pa so takrat zakrivala drevesa, poleg tega pa na piramido za to nekako nikoli nisva prišla dovolj zgodaj, da bi od tam gledala sončni vzhod).

Med družinskimi standardnimi rastlinami so bili poleg orehov, hrušk, jabolk in sliv od dreves še zlasti zlatorumeni ringloji, od zelenjave pa rabarbara, ki je bila osnova za velik del kompotov za vroči del leta.

Pravdanje za hišo na Mirju in selitev

Prišla je prilika, ko je bil gospod Urbanc (razlaščeni veletrgovec) pripravljen na obroke prodati svojo hišo - pol dvojčka na južnem koncu ulice - in dedek in moja mama sta se odločila, da ponudbo sprejmeta. Tako je gospod Urbanc prišel do rednega dohodka, mama do naloge pravno doseči, da morajo oblasti za tedanje stanovalce (dr. Ocvirk in družina), ki so jih naselile v to hišo poiskati drugo bivališče. Pravdanje je trajalo kako desetletje ali več, ampak mislim da okrog 1966 smo se (dedek, mamca, mamčina sestra teta Jana, mamina starejša sestra teta Milica ter sestra in jaz) z dedkovo knjižnico (13000-150000 naslovov, marsikaj v več zvezkih) ter harmonijem pozimi (januar?) preselili na Mirje. Jaz in od mene dve leti starejši Irenin brat Marko sva veliko pomagala zlasti pri selitvi knjižnice (zabojčki za sadje s knjigami niso bili več pretežki za nobenega od naju) in sva nosila iz drugega nadstropja po stopnicah do tovornjaka in na drugi stran v prvo nadstropje - in lačna gibanja se tega sploh nisva naveličala.

V velikem stanovanju v Mediatovi hiši je tedaj ostala družina Stanka (in Irene) Grafenauer.

Avtomobili v družini

Prvi, ki je v družini nabavil avto (še ko je delal v Mežici, med tem ko je bil vmes v Heidelbergu) je bil Stanko okrog l. 1959. VW, export model (kar je pomenilo hidravlične zavore, za nemški trg so bile takrat še na žične potege oziroma bovdne), diamantno siv. Avto je prišel pozimi na Globus špedicija, ki je bil nekje tam, kjer je zdaj proga in stavba podjetja Delo na zahod od Dunajske ceste, in kar nekaj časa je trajalo, preden so ga ocarinili. Potem je bil avto nekaj časa na dvorišču ali v prehod stavbe SAZU na Gosposko ulico, kamor ga je bilo treba priti vsak teden za nekaj časa pognati, da ni zastal in se mu ni spraznil akumulator, preden se je stric Stanko vrnil iz Nemčije. Ko se je vrnil, ga je odpeljal s sabo v Mežico, in zdržal

Drugi je bil fičko strica Bogota, ko smo že bili na Mirju in pokazala se je potreba po garaži, oziroma dveh, ker je skoraj takoj za tem stric Goj nabavil BMW 750. Oditi sta morali dve hruški, zgrajeni sta bili dve garaži in najbrž zamenjana tudi stara vhodna vrata na vrt. Vožnja v garažo in iz nje ni bila enostavna, treba je bilo okrog nekaj oglov, in tisti dve hruški sem pogrešal, ampak Bogo in Goj sta v zahvalo za garažo marsikdaj peljala dedka, kamor je želel, in jaz sem praviloma šel zraven. Tako sem na primer spoznal vse Gorenjsko sorodstvo, mislim pa da ne Koroškega.

Lahko, da so bili garaži zgrajeni že prej, preden so se prejšnji stanovalci preselili drugam in je ta sprememba vplivala na to, da niso več za vsako ceno skušali ostati tam, saj je bila kmalu za tema dvema postavljena še ena pločevinasta Brako, v katero se je iz Mežice skupaj s stricem Stankom preselil tisti VW hrošč iz leta 1959. Precej kasneje, ko je Stanko kupil peugeot 404, je tega hrošča od njega kupila moja mama in na koncu sem ga do ok. 1980 največ vozil jaz.

Dedek se je včasih na zanimive kraje vozil tudi s kom drugim, in sicer tudi že prej, preden so prišli avtomobili k članom družine, najbolj pogosto z dr. Pavletom Zablatnikom, koroškim Slovencem, profesorjem, narodopiscem in duhovnikom oziroma njegovima renojema, najprej Renault 4CV, potem Renault Dauphine, in tudi na teh poteh sem bil običajno z njima. Po njunih pogovorih sodeč je bil Zablatnik dober prijatelj v marsičem sodelavec Ivana Grafenauerja, saj sta sta imela imela veliko skupnih reči, ki so oba zanimale (Slovenci na Koroškem, narodopisje, jeziki, poučevanje...), čeprav je bil Zablatnik nekaj okrog 3 desetletja mlajši. Večkrat letno se je pripeljal v Ljubljano in naju (jaz sem Ivana Grafenauerja kot otrok pogosto spremljal) peljal na Koroško, največkrat v Rož in okolico Beljaka. Tipa Zablatnikovih avtomobilov, ki se jih spomnim, umestita čas večinoma v moja predšolska in zgodnja šolska leta (nekje 1954-1964).

Krajevni podatki

Problem je v času. Primer Anton Sovre: bil je rojen v Šavni peči (po), zdaj kaže da je to Šavna Peč (Krajevni leksikon Slovenije 1995). Ker nimam (brezplačnega/plačanega? dostopa do publikacije, ne morem pogledati, zakaj je zdaj Peč sama zapisana z veliko začetnico kot lastno ime, čeprav je na tistem kraju po tem, kar lahko vidim sam, obče in ne lastno ime in bi tako morala biti pisana z malo začetnico. Z malo začetnico povzema tudi Kajetan Gantar po spominih Antona Mihaliča, ki je tam živel (lokalna uporaba)

• Krajevni leksikon Slovenije na dlib - je članek o knjigi, ne ta knjiga. Domnevam, da se uporablja imenik Statističnega urada (ki verjetno izvira iz časa, ko je Statistični urad vodil register teritorialnih enot, ki ga je potreboval za svoje delo (in ga na tak način - 1970 ali še prej, do nekje 2000 - v sodelovanju z Geodetskim zavodom Slovenije (ki je skrbel za to, da je držalo, kje je lokacija reči, ki nas zanima).

• Repozitorij Univerze v Ljubljani
• Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru - Leksikon Dravske banovine iz l. 1937

Problem: pdf datoteka je verjatno skan (ne OCR) in okrog 0,5 GB; na tem računalniku bi ogrozil delovanje z snetjem desetih takih del...

• Pravopis 1962

Zgodovinski časopis ta številka - pomembno tudi za članke o šolnikih

Med uporabnimi viri za stran Anton Sovre tudi nekrolog Jožeta Kastelica Sovrétu Ta - v Zgodovinskem časopisu, 1964 - osvetljuje pomen Antona Sovréta kot - zlasti antičnega - zgodovinarja. oziroma . Po drugi plati je v njem še več drugih zanimivih (in kot virov za WP uporabnih) člankov, med drugim W. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II, kjer je so potrditve za (večini sedaj, z drugačnimi izkušnjami iz šole) precej težko predstavljive okoliščine in dogajanja, ki pa so vredne vključitve v članke v WP, recio v biografije učiteljev, šolnikov in profesorjev, pri katerih brez temu podobnega vira te plati njihovega dela ne bi smeli osvetliti; če pa je članek ne bi zajemal, bi uporabnika WP navajali k zgrešeni predstavi o predmetu ali položaju, ki je predmet članka.

Ta povezava je tudi namig, kje lahko še iščem(o) podobne vire (tudi za druga področja, recimo simpozij o Ilirih odlično ilusrira, kako znanost - v tem primeru in tistem času - ve, koliko o čem še ne ve).

Povezave na vire v delu

• Arhivi o Piju XII.
• Butalci in Zaplankarji
• Seznam reči v zvezi z Antonom Sovretom v digitalni knjižnici Slovenije,

Neposredno: Kajetan Gantar, Rod in domačija Antona Sovreta

• Darja Mihelič- v infopolju ni vsega, kar je v Wikidata, glej Pogovor:Darja Mihelič in Predloga:Infopolje Znanstvenik/dok. Eden od problemov okrog tega defintitivno je, da ni samo znanstvenica in univierzitetna profesorica, ampak sta bila z možem Tacijem tudi zagnana (in tudi tekmovalno uspešna) jadralca (na vodi).

• Wiki članki (Bojan Čop, Dušan Čop, Karel Oštir): Primerjalno jezikoslovje, Semantika, Romanski jeziki,, slavist , romanist , romanistika , lingvist
  • Čop, Bojan, Slovenska biografija
    • Wiktionary:aramejščina, aramejščina
    • Wiktionay:Hetitščina - to še treba narediti; Hetitščina
  • Čop, Dušan Slovenska biografija
  • Karel Oštir, biografija ob 75 letnici,

Zora Konjajev in družina Stritar

Gonars, naj bi bile tam tudi nekatere od teh, česar v drugih virih še nisem našel in ni nujno da drži

Stritar - osebe s priimkom

Jezikoslovci in jeziki

Klasični filologi, grščina

• Erika Mihevc Gabrovec, po Gantarju Sovretova učenka
• Sovrè, SAZU

Slavisti

• Karel Štrekelj, fonolog, slavistični komparativist, zgodovinar slovstva, zbiratelj in urednik (in tvorec izraza v Slo) folklore
• Ivan Grafenauer - kot zgoraj

Kitajščina

• Razprostranjenost, različice, medsebojna razumljivost, tonalnost

Bohinj in imena

Ledinska, hišna, priimki ; tudi običaji

Pomorski pravni red

• Pomorski zakonik
• Pravilnik o preprečevanju trčenj na morju

Nace Nadrah, iščem podatke

Tale del bo verjetno treba prestaviti.

L. 1979 sem bil na skupno 4 mesečnem usposabljanju v programiranju - pri tem sem bil na začetku za to področje "tabula rasa" (nepopisan list) v podobni meri kot zdaj otrok takoj po rojstvu. Tistemu šolanju se je tedaj reklo programerski tečaj, a je šlo predvsem za šolanje in urjenje v programiranju - konceptih, načinu razmišljanja... - ne le, da nas nekdo nauči jezik. To je praviloma uspešno končala le polovica udeležencev.

Jaz sem pred tem moral opustiti študij kemijske tehnologije (motnja delovanja živčnega sistema, domnevno kontaminacija ali preobčutljivost na kemikalijo, kar je med drugim trajno prizadelo tudi moj faktografski spomin, ki je še vedno pomanjkljiv - spotty), tako da nisem mislil, da sem še (ali spet) sposoben, da mi to uspe. Moj zanimiv dosežek ni bil četrt točke manj od maksimalnega možnega števila točk vseh testov, ampak predvsem to, da so takrat uspešno naredili ta tečaj vsi, ne le polovica od teh, ki so se ga udeležili poslani iz Zavoda za Statistiko SRS (ZS SRS, sedaj SURS).

Tiste četrt točke je bilo pomembno. Vsak dan teh štirih mesecev smo imeli domačo nalogo, ki je bila pregledana in feedback (povratna informacija predavatelju), po kateri je popravil ali dopolnil naše rezumevanje obravnavanje snovi, in vsak teden imeli test, ki je bil sestavljen iz pisnega reševanja problemov (algoritem in prevedeno v programski jezik), ne le obkrožanja pravilnega med ponujenimi rezultati. Pri enem od teh testov sem jaz naredil dve rešitvi, zase in za sosedo (ki je tedaj zaradi bolezni nekaj dni manjkala, pa je še nisem naučil manjkajoče snovi; zame je bilo to opravilo - poskrbeti da razumejo, zanjo in ostale iz ZS SRS, pa tudi druge - nujno kreativno ponavljanje, ki je kompenziralo okvarjeni faktografski spomin).

Rešitev na njenem testu je bila popolnoma pravilna in prejela vse možne točke, na mojem pa je bilo četrt točke manj. Razlog: za pravilne podatke je bil moja rešitev brezhibna, za neštevilske tudi (dogodke označila in štela ter na koncu objavila števce), za številske iz območja, ki v nalogi ni bilo definirano kot del definicijskega intervala vrednosti spremenljivke, pa je dajala naključen izid. Od tedaj dalje sem se vedno (in ne da bi to zahtevalo posebno pozornost od mene) zavedal, da je treba v programu vedno nasloviti vse možne vrednosti vhodnih podatkov, ne glede na to, da je samo del smiseln in da se ostalo teoretično ne bi smelo pojaviti, in je večina mojih programov po koncu testiranja potrebovala spremembe le, če so se spremenile zahteve.

Nace Nadrah je na tistem tečaju tudi povedal, da večina programerjev (oziroma je tedaj, ko nis(m)o bili le koderji) piše nove programe v začetku svoje progamerske delovne dobe, potem pa teža počasi preide na vzdrževanje (vedno iste reči), kar se je meni zdelo duhamorno, in sem se na vsak način želel temu izogniti. Način snovanja programov, programiranja in testiranja iz zgornjega odstavka (ki mi je postal naraven in samogiben - nobrainer) je (skupaj s tem, da sem narejene rešitve dovolj dobro dokumentiral) omogočil, da sem le razmeroma malo časa porabljal za vzdrževanje starih rešitev, tudi če so bile v rabi več desetletij.

Pravzaprav je se je tudi ta moj pomanjkljivi in ne-več-zanesljivi spomin za nepovezane podatke izkazal za koristnega, med drugim tudi ker sem prav zato, ker se nanj nisem mogel zanašati, dovolj dobro dokumentiral tako probleme kot rešitve ki sem jih uporabil, da je bilo to mogoče.

Podobno je veljalo kasneje za Pavleta Kozjeka, s katerim sem imel opravka še ko je bil na ZS SRS (kasneje SURS) na praksi, kasneje štipendist in odličen informatik, katerega rešitve za hitri vnos podatkov so bile na SURS v uporabi še najmanj ob moji upokojitvi 2016, skoraj desetletje po njegovi smrti na Mustagh Tower-ju 2008.

Ko smo znali programirati, je nekatere od nas nekaj let kasneje Egon Zakrajšek naučil Pascal v nekaj - dveh ali največ treh, po tri ure vsako popoldne po službi - dneh (odličen in motiviran učitelj, odličen poznavalec snovi in motivirani učenci, ki so res že znali programirati). To doživetje z Zakrajškom mi je tudi dalo vpogled v to, kako bi bilo mogoče (in včasih treba) seznaniti motivirane in izurjene učence z novim jezikom (naravnim, tehničnim...), pa tudi kakim drugim področjem.

Podoben način dela je bil ok. 2001 s Slavkom Kukriko, kjer smo v enem tednu (5 delovnih dni) obravnali gradivo 7 enotedenskih tečajev o 7 plateh nove različice operacijskega sistema Windows (jaz mislim da sem v tistem tednu skočil s samouka za NT 4.0 in šolanega za Netware na MSCP (Microsoft Certified Professional) za Windows XP in Windows Server ter Active directory tiste generacije). Dober stranski učinek za firmo (za katero sem delal) je bil, da sem bil odsoten s svojega dela le en teden in da je skupni tečaj stal le nekoliko več od enega enotedenskega, ne pa 7x cena enotedenskega, pogoj za uspeh pa - poleg extremno sposobnega predavatelja - enako motivirani in podobno sposobni slušatelji.

Maja Žumer

V prvem mesecu nas je Maja Žumer s pomočjo programskega jezika Simplex uvedla - z veliko zornih kotov naenkrat - v zamisli o sporazumevanju in dajanju navodil nekomu ali nečemu, ki naj počne nekaj, o čemer (razen naših navodil) nič ne ve in nič ne razume, in mora dajalec navodil predvideti navodila za vse okoliščine, ki bi pri tem lahko nastopile.

Ta uk (in tisti iz naslednjega razdelka) je bil izjemno naporen - a uporaben za več ko eno področje. Taka navodila je namreč tedaj dajala nam - v bistvu nas je programirala in hkrati testirala program v nas. Vsaj jaz namreč v tedaj začetku nisem vedel skoraj nič, in še to, kar sem mislil da vem, v veliki meri ni držalo, zelo podobno kot računalniški HW največkrat še nič ne ve o problemu, ki ga rešuje program; skoraj za vse ostale udeležence tedaj je bilo podobno. Tako sem tudi na svoji nevednosti - in njenem ravnanju z nami - videl in doživel tudi kako je biti (dobro in ne-zlonamerno) programiran, ne le vzgajan in poučevan, kako to početi.
Uvedeni smo bili v matematično logiko (z Georgeom Booleom) in njenim pomenom in razvojem, matematičnimi koncepti omejenosti (kaj zmore razumeti prejemnik informacije in kaj zmore prenesti uporabljeni jezik - ti koncepti so bili tudi splošno uporabni) in tako dalje. Punca je morala biti (precej nova ali pa vsaj zelo mladostna) inženirka matematike (ali nekaj podobnega, kako se je temu reklo) in bodisi na IJS, MaFi fakulteti, tečaj je pa potekal na tedanjem RRC, ne spomnim pa se več v katerih prostorih so bila predavanja.
Naj spomnim še na nekaj reči v zvezi s temi predavanji

• vsak dan so trajala le tri ure (8-11 ali nekaj takega dopoldne)
• po koncu sem najprej kako uro ali dve spal (v spalni vreči v brezpotju na Rožniku),
• vsak dan smo dobili nalogo, ki jo je bilo treba na začetku naslednjega predavanja naslednji dan oddati (tudi feedback za predavatelja, kako je bilo sprejeto dotedanje)
• to nalogo sem naredil, ko sem se na Rožniku zbudil
• ko sem naredil nalogo, sem bil goden za novo rundo spanja na istem mestu in na isti način
• ko sem se zbudil, sem šel domov jest (če sem jedel med predavanji in prvim spanjem na Rožniku, se sploh ne spomnim in morda sploh nisem), doma še enkrat pregledal nalogo in zapiske prejšnjega dne, potem pa padel v posteljo in mrknil do jutra, ko se je začelo znova
• to na Rožniku - izven vsega običajnega okolja - je poskrbelo, da me nič ni zmotilo v predelovanju snovi in doživetij s predavanja
• vsak teden je bil test in na koncu tečaja še en čez vse, vzet enako resno kot pri najtežjih izpitih na univerzi

Test v smisli "preizkus", ne test v smislu obkroževanja ponujenih odgovorov. Test je praviloma vseboval reševanje problemov (koda, ki je uporabljala v tistem tednu naučeno snov).

• ta test - in na računalniku pravilno delujoč program, ki je rešil postavljeno razmeroma kompleksno nalogo za praktikum - sta bila pogoj za uspešno opravljen tečaj (in enako na COBOL-u).

Nace Nadrah in Cobol

Tu se imam še spomniti modularnosti, opisovanja podatkov, standardizacije jezikov in razlik med izdelovalci prevajalnikov, standardi in podobno, principov zanesljivosti, metod testiranja... kar je poleg jezika tedaj naučil Nadrah.
Tečaj programiranja v COBOL-u je najbrž trajal dva meseca in se končal z enotedenskim praktikumom, v katerem je bilo treba spraviti (razmeroma zapleten) problem do tega, da ga rešiš s programom. Bilo nas je toliko, da smo bili za to razdeljeni v več skupin in je podporo pri tem poleg Nadraha nudila še Hočevarjeva (ne spomnim se imena, ampak moja sodelavka iz iste službe jo je zelo cenila), verjetno pa tudi Žumrova.

• Google nace nadrah cobol

Knjigo Cobol je izdalo DMFA (Društvo matematikov, fizikov in astronomov) in bilo je vsaj 5 izdaj, in tu zadene pravo osebo. Najti še kaj o njem pa je težje... Videl sem pa, da to knjigo vsaj enkrat citirajo.

Imunski sistem

V času Covid-19 in ukrepov okrog tega (nekje od marca 2021 dalje) sem dobil vtis, da velika večina o tem nima pojma in potem ravna na čisto nelogične in nesmiselne načine (s tistimi vred, ki so sprejemali ukrepe, in še v večji meri tistimi, ki so nadzirali izvajanje.

Ukrepi bi morali temeljiti na vedenju o lastnostih organizma, ki je ali bi lahko obolel, njegovega imunskega sistema in šele potem lastnostih povzročitelja bolezni (ko je bil tokrat eden iz vrste corona virusov). Od tedaj dalje pa na sistematično zbranih podatkih o razvoju bolezni (pri obolelih), ukrepih in njihovih učinkih, cepljenju in njegovim posledicam in tako dalje. Zlasti sistematično zbiranje podatkov (brez katerega je razumevanje učinkov kakršnih koli ukrepov nemogoče) sem pogrešal - in če tega niso niti poskusili zagotoviti, je to eden najtežjih grehov vlade iz 2020, drugi pa. če - kot sem dobil vtis - tudi ni skušala uporabiti teh podatkov za odločanje, če jih je imela.

Razpoloženje in odpornost

Vsaj od okrog leta 2000 je na primer znano, da (tudi) razpoloženje lahko vpliva na to, da je nek gen vklopljen ali izklopljen, čeprav tedaj ni bil znan mehanizem, kako se to zgodi, je pa bilo jasno, da je bila zaničljiva trditev, da je nekaj Blažev žegen sinonim za "placebo, neučinkovito zdravilo" v resnici mit, ki ima z znanostjo toliko zveze, kot reklame, da je vsak "izdelek znanstveno dokazano najboljši". To je potrditev ene (od več možnih) razlag za delovanje placeba, ki je tudi znanstveno sprejeto dejstvo v taki meri, da ga pri standardnem merjenju učinkovitosti novega zdravila ali zdravstvenega postopka poskušajo izločiti s tem, da testirani ne vedo, ali so prejeli preizkušano zdravilo ali postopek, ali pa nadomestek brez (znanega) zdravilnega učinka. Močno poenostavljeno: če je gen v celici vklopljen, celični mehanizem tvori v njem kodirano snov, če ni vklopljen, je pa ne. Če je ta snov povezana (tudi) z imunskim odzivom, je njena prisotnost (ali koncentracija) lahko povezana z uspešnostjo ali neuspešnostjo imunskega odziva (in s tem zdravstvenega stanja).

Viri o imunskem sistemu in nekaterih njehovih komponentah

• Imunski sistem
• Vročica - sovražnik in zaveznik

Kot mi je pokazal Yerpo, je za navajanje v prispevkih potrebno te povezave v PubMed nadomestiti s povezavami na mesta (npr. znanstvene revije), kjer je stvar bila v resnici objavljena.

Aspirin + C, Lekadol + C, Daleron + C, Paracetamol + C, ibuprofen + C ...

Vse tri učinkovine so splošno reklamirane in na razpolago brez recepta, vse tri so - kolikor vem se vsaj reklamirajo tako - tudi antipiretiki (preprečujejo povišanje temperature), ki pa je za imunski odziv proti virusom bistvenega pomena. Za več korona virusov (gripe ipd.) je bila raziskana različnost deleža preživetja ob okužbi z istim virusom če je bil uporabljen antipiretik in če ne, in je bila razlika med smrtnostjo z antipiretikom ok. 90+% in brez 10-20%. Za eno od različic povzročitelja Covid-19 izrecno so Avstralci tudi preizkusili, koliko časa virus ostane sposoben okužbe v temnem prostoru pri različnih temperaturah in izid je bil preživetje povzročitelja med 10 in 30°C med 20 in 30 dni, pri 40°C pa reda velikosti 6 ur.

Te vire moram spet poiskati. Odgovore zdravnikov na vprašanje, kaj menijo o tem, moram še malo urediti, ampak večina je rekla da to ve, pa za uspeh proti dobičkonosnosti v zdravstveni izdustriji ne vidijo možnosti.

Drugi učinek - preprečitev bolečine - je tudi pogojno problematičen. Bolečina pri tej bolezni je svarilo, da je treba mirovati, sicer si škoduješ. Če z uporabo zdravil to svarilo izključiš in si v splošnem navajen zanemarjati bolezen (mene to že ne bo ustavilo), si lahko narediš veliko škode (in hipotezo, da je večina dolgotrajnih posledic covida lahko v precejšnji meri povezana s tem, bi bilo nujno treba preveriti).

Cepljenje - vpogled v zgodovino in sedanjost

Mnenje o tradicionalnem cepljenju bom podprl z navedki iz knjige Alojza Ihana, ki bo vir tudi za nekaj reči o imunskem sistemu na splošno - in Ihan je zapisal, da so precej prepričani, da je hipersterilnost sodobne civilizacije del problema. Opisal pa bom tudi nekatere zgodbe (z viri, seveda) o tem, kako in s kakšnimi posledicami je pri tem zdravstvena industrija že pogrešila.

Zarote ali ne zarote

Zeloooo dolgo brado ima trik, da skuša tisti, ki ima kaj za bregom, nasprotnike osmešiti tako, da bi se s z njegovo skrivnostjo nihče več ne upal ukvarjati, ker bi že omemba tega pomenila izgubo ugleda in kredibilnosti. Temu triku je treba poiskati odgovor tako, da se zbere nedvoumne (dokazane, splošno sprejete) opise takih dejanj, ki so bila potrjena, in v Wikipeciji odpreti npr. kategtoriji Zgodbe o zarotah, ki so bile potegavščine in Zgodbe o zarotah, ki so se v resnici zgodile. Če jih naštejem nekaj - podrobnosti in vire bom dodal kasneje:

• Hitler je dal požgati stavbo Reichtaga, da je lahko ukinil vse konkurentske stranke
• Hitler je dal inscenirati napad Poljakov na Nemški meji za povod za napad na Poljsko
• Tobačni lobi
• Enron

Kljub temu pa velja vedno imeti v mislih, da je lahko za neko težko SNAFU lahko kriva lenoba, neukost udeleženih, pa skopuštvo ali obubožanje lastnika... in ne nujno zavesten namen (kar je zarota). Tudi seznam takih lahko naredim.

Arheologija v Sloveniji - in še marsikaj - na Akademia.edu

Nekaj virov (letenje, II svetovna vojna, plovba po Ljubljanskem barju od prazgodovine...) - neposredno ta sklic je pa monografija, ki se nanaša na med II. svetovno vojno sestreljeno letalo Spitfire ob Ižanski cesti.

Na prvi pogled se zdi, da je Akademia.edu odprta svetovna platforma za objavo "peer reviewed" objav z različnih področij (predvsem? izključno?) znanosti, tudi zgodovine in arheologije, s tem pa verjetno legitimen in kakovosten vir za Wikipedijo. Bom preveril in potrdil ali zavrnil, ko bom uporabil te vire.