Wikipedija

Sveti Vilibrord

 

Sveti Vilibrord
Portret
Rojstvo658[1][2][3]
Northumbria[d]
Smrt7. november 739
Echternach[d]
DržavljanstvoNorthumbria[d]
Poklicmisijonar, katoliški škof

Vilibrord (latinsko Villibrordus; [4] ok. 658 – 7. november 739) je bil anglosaksonski misijonar in svetnik, znan kot »apostol Frizijcev« v sodobni Nizozemski. Postal je prvi škof v Utrechtu in umrl v Echternachu v Luksemburgu.

Zgodnje življenje uredi

Njegovega očeta po imenu Wilgils ali Hilgis [5] je Alkuin označil za Sasa iz Northumbrije. Na novo spreobrnjen v krščanstvo je Wilgils svojega sina kot oblata zaupal opatiji Ripon [5] in se umaknil iz sveta ter zgradil majhen oratorij blizu ustja Humberja, posvečen svetemu Andreju. Lokalni kralj in plemiči so ga obdarovali s posestmi, dokler ni končno uspel zgraditi cerkev, nad katero je nato vladal Alkuin.

Vilibrord je odraščal pod vplivom Vilfrida, škofa iz Yorka. Kasneje se je pridružil benediktincem. Obdobje med leti 20. in 32. je preživel v opatiji Rath Melsigi [6] v okrožju Carlow na Irskem, ki je bila središče evropskega učenja v 7. stoletju.

Frizija uredi

V tem času je študiral pri Ecgberhtu iz Ripona, ki je njega in enajst tovarišev poslal pokristjanjevati poganske Frizijce na obali Severnega morja na zahtevo Pepina iz Herstala, avstrazijskega majordoma palače, ki je imel nominalno oblast nad tem območjem. Vilibrord je dvakrat potoval v Rim. Obe poti v Rim imata zgodovinski pomen. Kot nam pravi Bede, Vilibrord ni bil edini Anglosakson, ki je odpotoval v Rim. Pomemben je način, na katerega je opisal obisk in njegov namen; za razliko od vseh drugih Vilibrord ni bil na običajnem romanju na grobove apostolov Petra in Pavla ter mučencev. Namesto tega je "hitel v Rim, kjer je takrat papež Sergij predsedoval apostolskemu sedežu, da bi se z njegovim dovoljenjem in blagoslovom lotil želenega dela oznanjevanja evangelija poganom".[7] Kot tak ni prišel k papežu kot romar, ampak posebej kot misijonar. Drugič, ko je šel v Rim, 21. novembra 695, mu je papež Sergij I. v cerkvi Santa Cecilia v Trastevere dal palij in ga posvetil za škofa Frizijcev.[5] Vrnil se je v Frizijo, da bi pridigal in ustanovil cerkve, med njimi samostan v Utrechtu, kjer je zgradil svojo katedralo. Vilibrord velja za prvega škofa Utrechta.

Leta 698 je ustanovil opatijo Echternach na mestu rimske vile v Echternachu, ki mu jo je podarila Pepinova tašča Irmina iz Oerena, žena senešala in grofa Palatina Hugoberta. Po Hugobertovi smrti je Irmina ustanovila benediktinski samostan v Horrenu v Trierju. Ko je kuga ogrozila njeno skupnost, je pridobila pomoč Vilibrorda; in ko se je kuga izognila samostanu, je dala Vilibrordu zemljišča za njegovo opatijo v Echternachu.[8]

Pepin iz Heristala je umrl leta 714. Leta 716 je pogan Radbod, kralj Frizijcev, ponovno zavzel Frizijo, požgal cerkve in pobil številne misijonarje.[9] Vilibrord in njegovi menihi so bili prisiljeni pobegniti. Po Radbodovi smrti leta 719 se je Vilibrord vrnil, da bi nadaljeval svoje delo, pod zaščito Karla Martela. Vinfrid, bolj znan kot Bonifacij, se je pridružil Vilibrordu in ostal tri leta, preden je odpotoval pridigat na frankovsko ozemlje.

Češčenje uredi

 
Vilibrordova grobnica v opatiji Echternach

Vilibrord je umrl 7. novembra 739 v starosti 81 let in je bil po njegovi želji pokopan v Echternachu. Hitro so ga ocenili za svetnika. Vilibrordove vodnjake, ki so obkrožali njegove misijonske poti, so obiskovali ljudje, da bi si prizadevali za zdravljenje različnih živčnih bolezni, zlasti otrok. [8]

V katoliški cerkvi se njegov praznik praznuje 7. novembra zunaj Anglije, v Angliji pa 29. novembra po ukazu papeža Leona XIII . V angleški cerkvi ga praznujejo z manjšim festivalom 7. novembra. [10]

Pripisali so mu številne čudeže in relikvije. Ob neki priložnosti so obhajali prenos njegovih relikvij, tako da je »pomagalo pet škofov v polnem pontifikalu; pri plesu sta sodelovala 2 švicarska gardista, 16 zastavonošev, 3.045 pevcev, 136 duhovnikov, 426 glasbenikov, 15.085 plesalcev in 2 igralcev, ". [11] Vsako leto na beli torek v Echternachu poteka plesna procesija, ki privabi na tisoče udeležencev in enako število gledalcev, da počastijo spomin na svetnika, ki ga pogosto imenujejo apostol držav Beneluksa (Belgija, Nizozemska, in Luksemburg).[8]

 
Cerkev svetega Vilibrorda v Gravelinesu

V mestu Gravelines v severni Franciji, kjer naj bi Vlibrord pristal, potem ko je prečkal Rokavski preliv na svojem poslanstvu do Frizijcev, mu je posvečena cerkev v starem mestnem jedru. Gravelines se je razvil po letu ok. 800 okoli kapele v spomin na Vilibrordovo poslanstvo.[12] [13]

V opatiji Weissenburg v Alzaciji je kapela iz 13. stoletja posvečena Vilibrordu, kjer so častili tudi Vilibrordovo dobrotnico Irmino iz Oerena.[14] [15]

Viri uredi

Alkuin je napisal delo Življenje in ga posvetil opatu Echternacha. Alkuin je verjetno uporabil starejše delo, ki ga je napisal britanski menih, ki je zdaj izgubljeno.[16] Bede omenja tudi Vilibrorda.

 
Kip svetega Vilibrorda v Utrechtu

V Echternachovem koledarju ni mogoče najti ničesar, kar je napisal Vilibrord, razen obrobne opombe, ki vsebuje nekaj kronoloških podatkov.[17] Echternachov evangelij, kopija evangelijev ( Bibliothèque nationale, Pariz, 9389) pod imenom Vilibrord je irski kodeks, ki ga je Vilibrord nedvomno prinesel z Irske.

Leta 752/753 je Bonifacij napisal pismo papežu Štefanu II., v katerem pravi, da je Vilibrord uničil frizijska poganska svetišča in templje.[18] V Življenju, ki ga je napisal Alkuin, sta dve besedili o Vilibrordu in poganskih bogoslužjih. V enem je s tovariši prispel v Walcheren na Nizozemskem, kjer je razbil skulpturo starodavne religije.[19] V drugem besedilnem odlomku je Vilibord prispel na otok, imenovan Fositesland (morda Heligoland ), kjer so častili poganskega boga po imenu Fosite. Tu je temu bogu uničil njegovo svetost, tako da je božji sveti vodnjak uporabil za krste in sveto živino za hrano.[20] [21]

Glej tudi uredi

 
Vilibrordov spomenik v Trierju
  • Plesna procesija Echternacha
  • Echternach evangelij
  • Anglosaksonsko poslanstvo
  • Družba Vilibrord spodbuja sodelovanje med anglikanci in starokatoličani

Opombe uredi

  1. ↑ Record #11863335X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ Biografisch Portaal — 2009.
  3. ↑ Encyclopædia Universalis — Encyclopædia Britannica.
  4. ↑ Further Papers Regarding the Relation of Foreign States with the Court of Rome: Presented to the House of Commons ... Jun. 1853 (v angleščini). Harrison. 1853.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Mershman, Francis. "St. Willibrord." The Catholic Encyclopedia. Vol. 15. New York: Robert Appleton Company, 1912. 5 Mar. 2014
  6. ↑ Rath Melsigi, traditionally identified as Mellifont in County Louth, Ireland, has not been securely located, in spite of its seventh-century prominence. (Prof. Dáibhí Ó Cróinín, Department of History, NUI Galway, ‘Rath Melsigi, Willibrord and the Earliest Echternach Manuscripts’, Peritia, Vol. 3 (1984) pp. 17-49).
  7. ↑ »Medieval Sourcebook: Bede (673735): Ecclesiastical History of the English Nation, Book V«.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 "The life of Saint Willibrord", Willibrordus-Bauverein Arhivirano 2014-08-14 na Wayback Machine.
  9. ↑ RKK.nl retrieved 23 June 2014
  10. ↑ »The Calendar«. The Church of England (v angleščini). Pridobljeno 9. aprila 2021.
  11. ↑ Studien u. Mittheilungen, 1906, p. 551
  12. ↑ Église Saint-Willibrord guidebook (French), Gravelines, 2003
  13. ↑ History of Gravelines (French) retrieved 28 July 2016
  14. ↑ Église Saints Pierre et Paul Wissembourg guidebook (French); Éditions du Signe, Strasbourg, 2003, 2016
  15. ↑ Irmina of Trier (German) retrieved 29 July 2016
  16. ↑ Medieval Sourcebook: Alucin (735-804): The Life of Willibrord, c.796 http://www.fordham.edu/halsall/basis/Alcuin-willbrord.asp Arhivirano 2014-08-14 na Wayback Machine.
  17. ↑ Croinin 1984.
  18. ↑ (latinsko)(nizozemsko) C.J.C. Broer and M.W.J. de Bruijn, Bonifatius en de Utrechtse kerk, in: C. Dekker and E.S.C. Erkelens-Buttinger (1997), De kerk en de Nederlanden, page 63, Verloren, ISBN 90-6550-558-X
  19. ↑ (latinsko) Alcuin, Vita Sancti Willibrordi, circa 795, chapter 14 (English translation Arhivirano 2012-03-26 na Wayback Machine.)
  20. ↑ Alcuin, chapter 10
  21. ↑ M. Mostert (1999), 754, Bonifatius Bij Dokkum Vermoord , Uitgeverij Verloren, page 23, ISBN 90-6550-448-6 (nizozemsko)

Izdaje uredi

  • Paul Dräger (ur. ), Alkuin, Vita sancti Willibrordi; Das Leben des heiligen Willibrord (Trier: Kliomedia, 2008)

Nadaljnje branje uredi

  • prof. Dáibhí Ó Cróinín, Oddelek za zgodovino, NUI Galway, 'Rath Melsigi, Willibrord in najstarejši Echternach rokopisi', Peritia, letn. 3 (1984) str. 17–49.
  • J. Story, 'Bede, Willibrord in pisma papeža Honorija o nastanku nadškofije York', English Historical Review cxxvii (527) (2012), 783-818 (doi: https://doi.org/10.1093 /ehr/ces142 )

Zunanje povezave uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sveti_Vilibrord&oldid=6122556«