Stendhalov sindrom
Stendhalov sindrom ali firenški sindrom je psihosomatsko stanje, ki vključuje hitro bitje srca, omedlevico, zmedenost in celo halucinacije, ki se domnevno pojavljajo, ko so posamezniki preveč izpostavljeni predmetom ali pojavom velike lepote.[1]
Zgodovina uredi
Stiska je poimenovana po francoskem avtorju iz 19. stoletja Stendhalu (psevdonim Marie-Henri Beyle), ki je svojo izkušnjo s pojavom opisal med obiskom Firenc leta 1817 v svoji knjigi Neapelj in Firence: Potovanje iz Milana v Reggio. Ko je obiskal baziliko Santa Croce, kjer so pokopani Niccolò Machiavelli, Michelangelo in Galileo Galilei, ga je premagalo globoko čustvovanje. Stendhal je napisal:
Bil sem v nekakšni ekstazi, od ideje, da sem v Firencah, blizu velikih mož, katerih grobnice sem videl. Potopljen v razmišljanje o vzvišeni lepoti ... Dosegel sem točko, ko človek naleti na nebeške občutke ... Vse je tako živo govorilo moji duši. Ah, če bi le lahko pozabil. Srce mi je razbijalo, čemur v Berlinu pravijo 'živčnost'. Življenje je izteklo iz mene. Hodil sem s strahom pred padcem.[2]
Čeprav psihologi že dolgo razpravljajo o tem, ali obstaja Stendhalov sindrom, so očitni učinki na nekatere posameznike dovolj hudi, da lahko zahtevajo zdravniško pomoč.[3] Osebje v firenški bolnišnici Santa Maria Nuova je navajeno na turiste, ki trpijo zaradi vrtoglavih urokov ali dezorientacije po ogledu kipa Davida, umetniških del galerije Uffizi in drugih zgodovinskih relikvij toskanskega mesta.[4]
Čeprav je med florentinskimi umetnostmi veliko poročil o ljudeh, ki so se zmenili od začetka 19. stoletja dalje, je bil sindrom poimenovan šele leta 1979; ko ga je opisala italijanska psihiatrinja Graziella Magherini, ki je opazila več kot sto podobnih primerov med turisti v Firencah. Ni znanstvenih dokazov, ki bi opredelili Stendhalov sindrom kot specifično psihiatrično motnjo, vendar obstajajo dokazi, da se ista možganska območja, vključena v čustvene odzive, aktivirajo med izpostavljenostjo umetnosti.[5] Sindrom ni naveden kot prepoznano stanje v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj.
Sklici uredi
- ↑ Nicholson, Timothy Richard Joseph; Pariante, Carmine; McLoughlin, Declan (2009). »Stendhal syndrome: A case of cultural overload«. BMJ Case Reports. 2009: bcr0620080317. doi:10.1136/bcr.06.2008.0317. PMC 3027955. PMID 21686859.
- ↑ Chatzichristodoulou, Maria; Jefferies, Janis; Zerihan, Rachel, ur. (2009). Interfaces of Performance. Ashgate Publishing, Ltd. str. 196. ISBN 9781409486145.
- ↑ Clyde Haberman (15. maj 1989). »Florence's Art Makes Some Go to Pieces«. The New York Times. Pridobljeno 1. oktobra 2019.
- ↑ Nick Squires (28. julij 2010). »Scientists investigate Stendhal Syndrome – fainting caused by great art«. The Daily Telegraph. London. Pridobljeno 1. oktobra 2019.
- ↑ Innocenti, Claudia; Fioravanti, Giulia; Spiti, Raffaello; Faravelli, Carlo (1. marec 2014). »La sindrome di Stendhal fra psicoanalisi e neuroscienze« [The Stendhal syndrome between psychoanalysis and neuroscience]. Rivista di Psichiatria (v italijanščini). 49 (2): 61–66. doi:10.1708/1461.16139. ISSN 2038-2502. PMID 24770571.
Zunanje povezave uredi
- Word Spy definition
- Graziella Magherini. La Sindrome di Stendhal. Firenze, Ponte Alle Grazie, 1989. (italijansko)