Slovinščina
Slovínščina je jezik, ki so ga govorili Slovinci (nemško Slowinzen, Lebakaschuben), slovansko ljudstvo, ki je živelo med jezeroma Gardno in Łebsko blizu mesta Słupsk na Pomorjanskem.
| Slovinščina | |
|---|---|
| Słowińskô mòwa | |
| Materni jezik |  Poljska Nemčija |
| Področje | Pomorjanska |
| Izumrl | 20. stoletje |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | – |
Seznam Linguist | csb-slo |
| Glottolog | slov1270 |
| Linguasphere | 53-AAA-ca |
Slovinščina se uvršča med jezike (prvi jo je tako opredelil Friedrich Lorentz, 1902/3[1]) ali med kašubska narečja[2][3][4] (prvi jo je tja uvrstil Lorentz, po 1903[1]) ali variante,[1][5] s kašubščino bodisi kot jezik ali kot poljski dialekt.[4] Slovinščina in kašubščina sta uvrščeni v pomorjanščino.[1][5]
Slovinščina je izumrla v zgodnjem 20. stoletju.[1][5] Posamezne besede in izrazi so preživeli do konca druge svetovne vojne, ko je področje postalo poljsko. Nekateri Slovinci so bili izgnani skupaj z Nemci,[6] med preostalimi je nekoliko poznalo slovinščino le nekaj starejših ljudi, ki pa so vsi pomrli v 1950. letih.[6]
Ni jasno, kako so se Slovinci sami označevali. Nekateri menijo, da so se imeli za luteranske Kašube in svoj jezik za kašubski. Kljub temu se je v literaturi pridevnik slovinski obdržal in se uporablja tudi uradno, na primer v imenu za zaščiteno območje Słowiński Park Narodowy (Slovinski narodni park) na poljski pomorjanski obali.
Značilnosti uredi
Značilnosti slovinščine so skoraj popolna odsotnost oksitonov (besed s poudarkom na končnem zlogu) in ohranitev poudarka za razlikovanje količin, čeprav so se ostrivci in strešice skrajšali in so se zaradi premikov poudarkov v teku razvoja jezika pojavili novi poudarjeni samoglasniki.[2][3] Odsotnost oksitonov so v literaturi razlagali kot arhaizem in kot inovacijo,[2] razlikovanje količin na podlagi poudarka pa je stara značilnost, ki jo najdemo tudi pri srbohrvaščini in slovenščini.[3] V slovinščini sta prisotna dve naglasna tipa, nepremični in premični. Premični povzroči spremembo poudarka samo v korenu, v končnici pa ne.[2]
Slovinska slovnica se je ohranila v delu "Slovinzische Grammatik", ki ga je leta 1903 sestavil Friedrich Lorentz. Avtor je v letih 1908 do 1912 pod naslovom "Slovinzisches Wörterbuch" objavil tudi slovinski slovar.[3]
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Dicky Gilbers, John A. Nerbonne, J. Schaeken, Languages in Contact, Rodopi, 2000, p.329, ISBN 9042013222
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Christina Yurkiw Bethin, Slavic Prosody: Language Change and Phonological Theory, pp.160ff, Cambridge University Press, 1998, ISBN 0521591481
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Edward Stankiewicz, The Accentual Patterns of the Slavic Languages, Stanford University Press, 1993, p.291, ISBN 0804720290
- ↑ 4,0 4,1 Harry Hulst, Georg Bossong, Eurotyp, Walter de Gruyter, 1999, p.837, ISBN 3110157500
- ↑ 5,0 5,1 5,2 Roland Sussex, Paul Cubberley, The Slavic Languages, Cambridge University Press, 2006, p.97, ISBN 0521223156
- ↑ 6,0 6,1 Bernard Comrie, Greville G. Corbett, The Slavonic languages, Taylor & Francis, 2002, p.762, ISBN 0415280788
Zunanje povezave uredi
- (poljsko) (angleško) Zgodovina vasi Kluki – slovinski muzej na prostem Arhivirano 2011-10-03 na Wayback Machine.