Wikipedija

Slovenske Konjice

mesto v Sloveniji

Slovenske Konjice (izgovarjava [slɔˈʋéːnskɛ kɔˈnjìːtsɛ] (poslušaj) ali [- kɔˈnjíːtsɛ] v ljudskem govoru Konjice ali Kujince; nemško Gonobitz)[4], so slovensko mesto z malo več kot 5.000 prebivalci v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote.

Slovenske Konjice
Mesto
Zastava Slovenske Konjice
Zastava		Grb Slovenske Konjice
Grb
Slovenske Konjice se nahaja v Slovenija
Slovenske Konjice
Slovenske Konjice
Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 46°20′12″N 15°25′33″E / 46.33667°N 15.42583°E / 46.33667; 15.42583
DržavaZastava Slovenije Slovenija
Tradicionalna pokrajinaŠtajerska
Statistična regijaSavinjska regija
ObčinaSlovenske Konjice
Ustanovitevpred 1251 kot Gonviz
Upravljanje
 • županDarko Ratajc (2018)
 • zavetnik mestaSveti Jurij (23. april)
Površina
 • Skupno97,8 km2
Nadm. višina
322 m
Prebivalstvo
 (2020)[1]
 • Skupno5.157
 • Gostota53 preb./km2
DemonimSlovenskokonjičan/ka (neuradno tudi Konjičan/ka)
Časovni pasUTC+1 (CET)
Poštna številka
3210
Omrežna skupina03
Avtomobilska oznakaCE
Spletna stranwww.slovenskekonjice.si
Slovenske Konjice - Mestno jedro
LegaObčina Slovenske Konjice
RKD št.664 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP18. julij 1998

Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.

Naselje danes med drugimi obsega neuradne mestne predele Stari trg, Mestni trg, Prevrat ter Zgornja Pristava, v širše mestno območje pa se navezujejo nekdanje vasi oz. zaselki: Dobrava pri Konjicah, Dobrnež, Spodnje Preloge, Polene, Konjiška vas, Blato, Vešenik, Škalce z Jamnami, Gabrovlje, Bezina, Gabrovnik idr.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Konjíčani in Konjíčanke.[5] saj so domačini tudi lastniki lokalnih toponimov, ki so jih, zgodovinsko gledano, tudi sami ustvarili, s tem pa tudi lastnega poimenovanja prebivalcev naselja, čeprav so pravilno po pravopisu zapisani kot Slovenskokonjíčani/-ke. Podobno je ustrezen pridevnik (po pravopisu) slovenskokonjiški, neuradno, vendar od nekdaj v utečeni rabi: konjiški.

Ime in oblike zapisov naselja, grb uredi

Oblike zapisa imen naselja, kot se pojavljajo v pisnih zgodovinskih virih: Gvniwiz (1165), Goniwich (1181), Gonwice (1185), Gonewitz (1293), Ganabitz (1321), Ganawicz (1323), Gonebitz (1337), Goniwicz (1365), Gombic, Gonowitz (1377), Gambicz (1404), Gonwicz (1423), Gannobicz (1434), Gonobitz (1455), Gonowizz (1485).[6]

Vsa ta latinske in kasnejše nemške oblike zapisa naselja se nanašajo na slovensko ime Konjice, s katerim je pomensko in tudi motivno (konj = Konjice) ter heraldično povezan mestni oz. občinski grb. Ta ima kot eden od redkih srednjeveških grbov slovenski pomen in ne nemškega.[7]

Naselje so leta 1934 preimenovali iz Konjice v Slovenske Konjice,[8] v pogovorni rabi in med domačini pa se je do danes obdržala raba nekdanjega imena naselja.

Zgodovina uredi

Pripadnost mesta skozi čas:


Od Keltov do Rimljanov uredi

Širše območje je bilo naseljeno že pred več tisoč leti, kar dokazujejo najdišča iz neolitika (1700–1800 pr. n. št.) in kasneje iz bronaste dobe (1000–400 pr. n. št.). Z vzhoda so se na območju današnje Slovenije naselili Kelti, prvo prazgodovinsko ljudstvo, ki je znano po lastnem imenu. Skupino, ki je prebivala tudi na območju Slovenskih Konjic, antični viri imenujejo Tavriski.[9] Koncem 2. stoletja so se vsaj za kratek čas in v skromnem obsegu naselili na Brinjevi gori,[10] kar dokazujejo tamkajšnje izkopanine. Širše območje Slovenskih Konjic je predstavljalo del Noriškega kraljestva,[11][12] ki je bil rimski državi miroljubno priključen okoli leta 15 pr. n. št.. Kaj je bilo tedaj s keltskimi prebivalci na Brinjevi gori,[13] lahko le ugibamo, morda so nekateri prešli v rimsko službo, če si smemo tako razlagati dvoje napisnih plošč s keltskimi imeni, najdenih na Stranicah ali nagrobnik iz Radane vasi.[14][15] Prav pojav keltskih imen na nagrobnikih v okolici Brinjeve gore pa opozarja še na dokaze o poselitvah sosednjih pohorskih grebenov, ki naj bi bili po dosedanjem poznavanju tedaj še neobljudeni. Izpričani so namreč keltski nagrobniki tudi na Kovaškem Vrhu, na Koritnem, na Skomarju in Hudinji.[16] Kelti se prišlekom niso upirali in so postopoma sprejemali prvine rimske civilizacije.[16]

 
Poznoantična stela iz rimskega obdobja v Slovenskih Konjicah

Šele cesar Klavdij I. (41–54 n. št.) je uveljavil rimsko prevlado z vzpostavitvijo upravnega ozemlja – province Norik, ki jo je upravljal cesarski namestnik, ter podelil status rimskega mesta – municipija, noriški Celeji (Municipium Claudia Celeia).[17] Predvsem zaradi vojaških potreb je bila gradnja cest vedno na prvem mestu, saj so bili pred to dobo v uporabi le kolovozi. Kmalu po zasedbi so pričeli graditi eno od glavnih prometnih žil, ki so povezovale Italijo z vojaškimi postojankami ob Donavi. Prav v širši okolici Konjic naj bi bila meja med dvema velikima rimskima pokrajinama – med Norikom na zahodu in Panonijo na vzhodu. Rimljani so tod zgradili več pomembnih cest:

Blizu Stranic je bil odcep rimske ceste, ki je bila speljana ob sedanjih ribnikih, čez naselje Čretvež in Polene proti Castra Apollinis (Apolonijev tabor – nekje v bližini današnjih Slovenskih Konjic).[18] Cesta se je nadaljevala v smeri proti vzhodu, proti Spodnji Pristavi. Severno nad Slovenskimi Konjicami je prečkala reko Dravinjo in zavila proti Spodnjemu Grušovju.[17]

Cestam so Rimljani posvečali posebno pozornost, od gradnje do obcestnih postaj za počitek in/ali zamenjavo vprege, tako je bil tudi na Stranicah mutatio Lotodos.[17] Kjer ni bilo naselij, so gradili t.i. mansiones, počivališča z več objekti, v katerih so bile točilnice in prenočišča. Takšno počivališče z imenom Ragando (Mansio Ragandonae)[17] omenja tudi Tabula Peutingeriana, srednjeveška kopija rimskega zemljevida cest iz 4. stoletja, zgodovinarji jo uvrščajo ob cesto Celeia–Poetovium (tudi Petoviona), pod južnimi obronki Pohorja (Stranice, Spodnja Pristava, severno nad Slovenskimi Konjicami, proti Spodnjemu Grušovju) za katerega je lokacijo zagovarjal arheolog Stanko Pahič, vendar nobena od teh ni dokazana. Znano je le, da je bila od tam cesta speljana preko Ptuja naprej proti vzhodu. Ob državne ceste so Rimljani postavljali kamnite miljnike, ki so označevali, koliko so posamezni cestni odseki oddaljeni od upravnih središč, zadolženih za njihovo vzdrževanje. En tak obcestni miljni kamen je bil najden v Križevcu, štirje pa na Stranicah.[16]

Rimsko podeželje je bilo verjetno razdeljeno na upravna območja (pagi) in vasi (vici), značilne oblike podeželske poselitve pa so predstavljala posamična kmetijska gospodarstva, imenovana vile rustike, kakršne ostanke so našli v Konjiški vasi (Starih Konjicah).[19] Na območju Slovenskih Konjic je bilo najdenih tudi nekaj nagrobnikov in epitafov.[20] Poznoantična stela z upodobitvijo pokojnika in njegove žene, brez napisa, je vzidana v zid ob nadžupnijski cerkvi.

Slovanska poselitev uredi

V osemdesetih letih 6. stoletja so se tudi v tem delu današnje Slovenije pričeli naseljevati Slovani, ki so v letih 587–591 zasedli celotno zgornje Posavje in zgornje Podravje. Po izgubi slovanske oz. karantanske samostojnosti je ozemlje prešlo pod frankovsko oblast velikega Rimsko-nemškega cesarstva, ob koncu 10. stoletja pa v last savinjskih mejnih grofov.

Srednji vek uredi

Srednjeveška naselbina (Conuwitz) se skupaj s pražupnijsko cerkvijo sv. Jurija prvič pisno omenja leta 1146, v ohranjeni listini[21] patriarha Pelegrina I. (1131–1161) iz Ogleja.[16] [22]

Konjice imajo svoje zgodovinske korenine v vasi Stare Konjice (Alt Conouwitz), ki se prvič omenja leta 1222,[23] razvila se je na področju današnje Konjiške vasi ter je bila prvo večje naselje na območju med Konjiško goro in reko Dravinjo. Naselje se je sprva imenovalo Konjice in je ležalo ob stari poti, ki je vodila iz smeri današnjega Tepanja čez Tolsti vrh prek Konjiške gore v Dramlje in naprej v Celjsko kotlino. Kmalu pa se je ime Konjice razširilo na območje današnjega Starega trga, jedro naselbine se je izoblikovalo ob potoku, ki se tu izliva v reko Dravinjo, tik pod gradom (omenjenim 1148), kot središčem obsežnega zemljiškega gospostva. Za naselje na področju današnje Konjiške vasi se je tedaj ustalilo ime Stare Konjice (Alt Counuwicz).[24]

Meja med Dravsko in Savinjsko grofijo in kasneje, do 1147, meja Podravske marke (še kasneje Štajerske), je potekala po Konjiški gori,[25] zato ni čudno, da so prav tu postavili grad, na mestu, ki je skozi dolinsko preseko Konjsko smrt omogočal najkrajši prehod čez goro in je kasneje varoval tudi prehod in cesto k žičkemu samostanu. Konjiški grad sodi med naše najstarejše gradove, njegovi prvi lastniki pa so bili stari konjiški vitezi.[26] Ti naj bi se po nekaterih virih pojavili že okoli leta 1148,[27] vendar so zanesljivo izpričani šele, ko je v listini iz leta 1175 (po drugih virih leta 1165) prvič po imenu omenjen Leopold (Liupold) I. Konjiški,[24] kot ministerial štajerskega mejnega grofa Otokarja III.[28]

Leta 1234 pa se neposredno omenja tudi grad kot castrum Gonuvviz (leta 1312 kot havs Gonewitz in leta 1362 kot vest ze Gonwiz). [29]

  •  
    grad Konjice po Vischerjevi Topographia Ducatus Stiriae (1680)
  •  
    trg Konjice 1870
  •  
    nagrobnik viteza Ortolfa Konjiškega
  •  
    Trebniški dvorec nekoč
  •  

Konjiški gospodje nastopijo v zgodovini v sredini 12. stoletja, kot premožni plemiči.[24] Od grofov Spanheimov, ki so imeli posestva v konjiški okolici, katera je za njimi podedoval deželni knez, niso bili odvisni, pač pa so bili podložni ali ministeriali deželnega kneza. Leopold I. Konjiški (de Gonvicz)[24][30] je s štajerskim mejnim grofom Otokarjem III. Traungau in njegovim sinom vojvodo Otokarjem IV. Traungau izmenjal zemljišča v današnji dolini sv. Janeza Krstnika v bližini Špitaliča, kjer so zgradili novoustanovljeno Žičko kartuzijo.[31]

Že leta 1185 se Konjice v pisnih virih posredno omenjajo kot trg (predium de Gumiwiz),[32] dokončno pa leta 1306,[33] tako da je naselje trške pravice zagotovo dobilo do srede 13. stoletja (1251).[34] Trg je imel običajne pravice in privilegije, brez zidanih utrdb. Konjiški tržani so bili v urbarju in drugih listinah omenjeni že leta 1236 in 1251, kot (ciues de Gonviz).[35] [36]

Novi vek uredi

S koncem srednjega veka (ok. 1490) je bilo v trgu 40 hiš, leta 1570 pa okoli 50. Med Slovenskim kmečkim uporom leta 1515 so v trgu zborovali uporni kmetje, ki so izbrali 300-člansko vodstvo,[37] to je peticijo z dvanajstimi zahtevami poslalo deželnemu glavarju in posredno cesarju na Dunaj.[38] V dobi reformacije je v trgu bival predikant.[39] Ob tradicionalnih agrarnih panogah je prebivalstvo živelo od prometa, gostinstva, obrti in trgovine.

V 17. in 18. stoletju (1615, 1616, 1765, 1786)[40] je v trgu izbruhnilo več požarov. Po velikem požaru leta 1786 so ljudje za obnovo trga uporabili gradbeni material že opustele Žičke kartuzije.[41] V župnijski kroniki je zapisek, da je leta 1897 firma Greinetz iz Gradca iz vodohrana pod gradom v trg zgradila nov vodovod z jeklenimi cevmi, poprej je 300 let vodovod imel lesene cevi.[42] V obdobju po Marčni revoluciji je narodnostno prebujanje leta 1869 vzpodbudilo v Konjicah ustanovitev Slovenskega katoliškega političnega društva,[43] nato še slovenske hranilnice in posojilnice. To so bili časi napetosti med nemškimi in slovenskimi prebivalci.

Druga svetovna vojna in povojno obdobje uredi

Že takoj po zasedbi Konjic med drugo svetovno vojno je nemški okupator večinoma v Srbijo izgnal domala vso inteligenco (duhovnike, učitelje, izobražence, zavedne Slovence), pri čemer so pomagali pripadniki lokalnega Kulturbunda.[44]

Večje število nekdanjih premožnejših tržanov, tudi tistih, ki niso bili nemške narodnosti, je bilo v obdobju povojnega brezvladja pobitih in zakopanih v masovnih in lokalnih grobiščih v neposredni bližini naselja, odpeljanih v taborišče Šterntal, izgnanih, ali pa so bili obsojeni na t. i. hitrih ljudskih sodiščih na večletne zaporne kazni, njihovo premoženje pa je bilo odvzeto in kasneje nacionalizirano.[45] V neposredni bližini Zgornje Pristave se v gozdu nad Trebniškim dvorcem na vznožju Konjiške gore nahaja neoznačeno grobišče, na lokaciji, kjer sedaj poteka električni daljnovod. V njem so posmrtni ostanki 30 do 40 domačinov (večinoma tržanov in posestnikov), ki so jih brez predhodne obsodbe pomorili v obdobju neposredno po drugi svetovni vojni, maja ali junija 1945.[46]

Po vojni je sledil razvoj z industrializacijo in vzpostavljanjem novih javnih ustanov.

Geografija uredi

Lega uredi

Slovenske Konjice se nahajajo ob severnem vznožju apnenčaste Konjiške gore, na prehodu naplavne ravnice ob Dravinji v vinorodno terciarno gričevje, pod južnimi obrobji podpohorskega dela Dravinjskih goric.[47]

Mestno središče s sklenjeno pozidavo se je razvilo ob desnem bregu reke Dravinje, na ledenodobni terasi in na vršaju pod Konjiško goro. Novejši deli mesta so nastali na poplavni ravnici Dravinje, proti severu se naslanjajo na prisojna in položna gričevnata pobočja goric med Škalcami in Vešenikom. V začetku 80. let minulega stoletja so bili mestu priključeni Prevrat in deli primestnih naselij Zgornja Pristava, Vešenik, Blato in Bezina. Mesto se danes ob magistralni cesti proti Zrečam in Stranicam razširja ter povezuje z naseljema Spodnje Preloge in Zeče.[47]

Podnebje uredi

Lokalna klima v Slovenskih Konjicah je mešanica subpanonske in predalpske. V subpanonski Sloveniji so temperature za nekaj stopinj višje kot v predalpski, manj pa je padavin. Iz reliefa je razvidno, da Konjiška gora in Pohorje varujeta Dravinjsko dolino pred neposrednimi vremenskimi vplivi, ki prihajajo z zahoda. Zato je celotna dolina Dravinje v nekakšnem zatišju in ima ugoden klimatski položaj. Toča in sodra v dolini nista pogosti, ugodna pa je tudi majhna količina megle, ki je prav tako pogojena z dolinskim reliefom. Neugoden vpliv ima Konjiška gora, ki predvsem južnim delom naselja in okolice jemlje jutranje in večerno sonce. V Dravinjski dolini vetrovi v višjih predelih neprestano pihajo, se pri tem adiabatno segrevajo ter povečini preženejo meglo, tudi na splošno so vetrovi tukaj pogosti.[48] Dolgoletna povprečna letna temperatura v Konjicah znaša 9,5 °C, kar je povprečje, odkar se merijo temperature. V opazovalnem obdobju 1936–1975 je bila v Konjicah najvišja zabeležena temperatura 35,0 °C.[49]

9. avgusta 2004, v ponedeljek pozno popoldne, je Konjice z okolico zajelo neurje z močno točo, ki je razkrilo ali uničilo strehe večine stavb. Toča je poškodovala številna na prostem parkirana vozila in drevje, povsem uničila povrtnine in poljščine. Spominska plošča o tem dogodku je nameščena na pročelju lokalnega gasilskega doma.

Demografija uredi

Razvoj prebivalstva Slovenskih Konjic[50]
2016 2017 2018 2019 2020 2021
5.001 5.027 5.092 5.094 5.157 5.155

Znamenitosti uredi

Arhitektura uredi

Srednjeveško jedro naselja je Stari trg, z enonadstropnimi trškimi hišami sklenjene pozidave, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku Ribnica na desnem bregu Dravinje. Starejše enonadstropne stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je z zasnovo iz 19. stoletja, le fasade so večinoma oblikovane v kasnejših slogih, od renesanse, baroka, secesije, bidermajerja in neorenesanse.

Srednjeveška trška zasnova se je skozi stoletja ohranila, najpomembnejšo, tudi obrambno vlogo pa je imel osrednji cerkveni prostor, saj naselbina ni imela obzidja.[51] Nadžupnijska cerkev z župniščem in Trebniški dvorec so tudi edini ohranjeni objekti iz tega časa, trška srednjeveška arhitektura pa je bila lesena in se zato ni mogla ohraniti, tudi zaradi pogostih požarov. Prve ohranjene primerke trške arhitekture tako lahko spremljamo šele od 16. stoletja dalje, ko so les kot gradbeni material zamenjali s kamnom in kasneje z opeko.[51] Slemena stavb potekajo sedaj vzporedno s komunikacijo, prvotno pa so bile stavbe orientirane nanjo večinoma s svojimi zatrepnimi - stranskimi fasadami. Obrtna in/ali trgovska dejavnost, ki se je povečini vršila v trgu, je narekovala tudi splošno stavbno zasnovo, s širitvijo na dvoriščni strani (glavni stanovanjski objekt s pročeljem na trg, dvoriščni gospodarski/obrtni trakti, vrtovi). Taka podoba trške stavbe je v svojih značilnih sestavinah ponekod ohranjena še danes, ohranjeni so vežni oboki z grebenastimi sosvodnicami, le v manjši meri pa kamnoseški elementi (portali, okna, kovane okenske mreže, ostanki renesančnih arkad).

Trebniški dvorec uredi

Glavni članek: Trebniški dvorec.
 
Trebniški dvorec

Nad Starim trgom stoji danes deloma obnovljeni srednjeveški Trebniški dvorec, ki je v zgodovini zamenjal več lastnikov.[51] Njegov sedaj prenovljeni severni trakt ima še vedno dvonadstropni arkadni hodnik na dvoriščni strani. Do konca II. svetovne vojne je bil dvorec v lasti rodbine Windischgraetz.[52] Dvorec se nahaja v središču nekdanjega parka z ribnikom in s posamičnimi drevesi (t. i. eksotami), ki je imel ponekod baročne značilnosti.[53]

 
Nadžupnijska cerkev

Nadžupnijska cerkev sv. Jurija uredi

Glavni članek: Cerkev svetega Jurija, Slovenske Konjice.

Sedanjo poznogotsko nadžupnijsko cerkev sv. Jurija sestavljajo pravokotna ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja ji je bila prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij,[54] okoli leta 1300 na zahodni strani zvonik, povišan leta 1720, ter na južni strani baročna roženvenska kapela iz ok. 1746.[51] V cerkveni ladji z notranjimi oporniki je ohranjen izjemno razgiban poznogotski obok s sočasno poslikavo.[55]

Župnišče uredi

Markantno župnišče na zgornjem koncu trga je renesančno prezidana gotska stavba, s starejšo romansko zasnovo. Njegov severni trakt je bil prezidan v 15. stoletju. Drugi trije trakti s stebriščnimi arkadami na notranjem dvorišču in portalom so iz 1632. Ohranjeni so številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 v jedilnici, v eni od soban v nadstropju pa poslikani leseni strop iz leta 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami itd., ki je najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji.[56] Območje okoli župnišča in cerkve je bilo taborsko utrjeno. Stavba sosednje kaplanije/mežnarije je iz leta 1799.[51]

Stari trg uredi

 
Čez Dravinjo iz Mestnega trga na Stari trg

Na Starem trgu stoji Florijanovo znamenje, v zgornjem delu trga pa Marijino znamenje, oba delo kiparske delavnice domačina Franca Zamlika iz začetka 18. stoletja.[57] Starejše enonadstropne stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je iz 19. stoletja.

Grb Tattenbachov z letnico 1630 ter grb, pripeljan z dvorca Golič, sta na ogled na stopnišču občinske stavbe.

Malo izven območja Starega trga, na ulici Adolfa Tavčarja, je od starih beneficiatnih hiš ohranjen »Štok« (tudi »Štekl«), ki je v svojem jedru iz 17. stoletja,[58] ob Celjski cesti pa poleg nedelujočega mlina propada tudi nekdanja pristava žičkega samostana.[55]

Cerkev svete Ane, Zgornja Pristava uredi

Glavni članek: Cerkev svete Ane, Slovenske Konjice.

Sedanja podružnična pokopališka cerkev sv. Ane na Zgornji Pristavi je bila kot grajska kapela[59] zgrajena v prvi polovici 16. stoletja. Cerkev ima ohranjene nekaj baročne opreme, v njej je tudi grobnica konjiških graščakov rodbine Tattenbach, s figuralnima epitafoma Žige Tattenbacha († 1594) in barona Janeza Krištofa Tattenbacha († 1629), vzidanima v stene ladje. V stranskem oltarju iz leta 1657 je oltarna slika sv. Florijana, iz začetka 18. stoletja.[60]

Grad Konjice uredi

Glavni članek: Grad Konjice.

Nad naseljem se na južni strani, na pobočju Konjiške gore, dvigajo razvaline Starega gradu, s romanskimi, gotskimi in renesančnimi arhitekturnimi sestavinami. Stolpasto jedro z ohranjenimi temelji ter del obzidja izvirata iz 12. stoletja.[61] Poškodovan je bil v 1413, predelan in povečan po letu 1511, leta 1635 so ga poškodovali uporni kmetje. Grad je bil v lasti gospodov Konjiških, Viltuških, Devinskih, Walseejev in Tattenbachov. Zadnjič je bil obnovljen leta 1794. Leta 1692 so ga kupili žički kartuzijani, vendar so ga pustili propasti, tako da so ga zadnji lastniki Windischgraetzi kupili že v razvalinah.[62]

Parki in vrtovi uredi

 
Nekdanji dvorec Baronvaj, zakoncev Vay de Vaya, v 19. stol. zgrajen v historičnem slogu
 
Florijanovo znamenje na Starem trgu

Trebniški dvorec je nekoč obsegal tudi velik park z ribnikoma, ki je imel ponekod baročne značilnosti,[53] ohranjen je le en ribnik in deloma park. Tudi dvorec Baronvaj na Prevratu obkrožajo ostanki nekdanjega parka z velikimi drevesi.

Omembe vreden je tudi geometrijsko urejen vrt Pipuš v Prečni ulici, ob meščanski vili premožnega tržana s konca 19. stoletja.[63]

Status naselja uredi

Mesto je od nekdaj upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.[51] Naselje je leta 1850 dobilo okrajno sodišče, leta 1903 pa je postalo sedež okrajnega glavarstva. Od leta 1955 imajo Slovenske Konjice status mestnega naselja,[64] leta 1964 pa je bil ponovno potrjen status mesta.[47]

Gospodarstvo uredi

 
Usnjarski cehovski znak na Starem trgu

O prisotnosti usnjarjev v trgu v 18. stoletju priča cehovski znak družine Baumann, v notranjosti in na fasadi ene od hiš na Starem trgu. Usnjarski cehovski znak ponazarja postopek izdelave usnja in je sestavljen iz usnjarskega pama (vzdolžno prerezano deblo) in dveh zvitih rezil (t.i. mezdrilnih nožev), s katerim so usnjarji na pamu strgali živalsko kožo. Usnjarne so se zaradi potrebe po vodi nahajale v spodnjem delu trga, bližje reki Dravinji. Martin Baumann pa ni bil edini konjiški usnjar. Leta 1849 je namreč zadolženo Brezingerjevo (drugje Pressingerjevo) usnjarno kupil Lovrenc Lavrič iz Šentvida pri Stični.[65] Družina Lavrič, ki je svoj priimek ponemčila v Laurich, je proizvodnjo postopno povečevala, kupovali so nove stroje, peči in zgradili tudi do pred kratkim 50 metrov visok dimnik. V usnjarno so leta 1921 napeljali elektriko, ostale zgradbe v trgu so jo dobile osem let kasneje.[66] Že pred drugo svetovno vojno so začeli izdelovati poleg naravnega tudi umetno usnje. Lovrenčev sin Alfred je za kratek čas ustanovil tudi proizvodnjo in prodajalno čevljev z imenom Alfa. Kljub strojem in umetnem usnju je večina proizvodnje potekala ročno. Koncem leta 1943 je Alfred pričel počasi proizvodnjo seliti v Gradec, kamor se je tik pred koncem druge svetovne vojne z družino preselil tudi sam.[67][68] Iz te usnjarske obrtne in kasneje industrijske tradicije je po 2. svetovni vojni nastal usnjarsko-kemični kombinat KONUS (akronim: KONjiška USnjarna), ki je svoj konec doživel z razpadom nekdanjega jugoslovanskega skupnega trga in novih gospodarskih razmer v tranziciji. Po letu 1950 so se v mestu razvili tudi obrati lesne, gradbene, kovinske in strojne industrije, danes pa sta čedalje bolj pomembna logistika in prevoz tovora po cestah.[69]

Sejmi uredi

Trg Konjice je bil med tržani in okoliškim prebivalstvom znan tudi po sejmih. V zvezi s konjiškimi sejmi v Pokrajinskem muzeju v Mariboru hranijo listino iz leta 1785, s katero je cesar Jožef II. na prošnjo sodnika konjiškega trga potrdil tržanom dva živinska sejma in sicer na veliki četrtek ter na praznik Janeza Krstnika (24. junij). Z drugo listino iz leta 1811 je cesar Franc I. konjiškim tržanom oba sejma ponovno potrdil. Poleg tega so tržani takrat dobili pravico do še enega letnega sejma, ki naj bi bil 3. oktobra. V zvezi s tem sejmom je listina določala, da se sejem v primeru sovpadanja z zapovedanim praznikom prestavi na naslednji dan. Leta 1838 je cesar Ferdinand I. trgu Konjice podelil pravico zgolj do dveh letnih in živinskih sejmov in ne treh, kot je veljalo do tedaj. Listina je določala tudi sejemska dneva, in sicer na dan 3. oktobra in na praznik sv. Frančiška Ksaverija (3. decembra).

 
Zalepka nekdanje trške občine Konjice

Na prošnjo tedanje trške občine (Marktgemainde Gonobitz) je isti cesar leta 1848 z listino Konjicam podelil tri letne in živinske sejme, in sicer na prvi ponedeljek po prazniku sv. Jurija, na sredo po peti velikonočni nedelji ter na praznik sv. Ignacija (31. julija).[70]

Danes v Slovenskih Konjicah sejmišča in živinskih sejmov na njem ni več, ohranila pa sta se dva tradicionalna letna sejma, ki sta organizirana na Starem in Mestnem trgu. Prvega decembra lokalno komunalno podjetje organizira tradicionalni Frančiškov sejem, v četrtek pred Veliko nočjo pa Velikonočni sejem.[71]

Izobraževanje uredi

Glavni članek: Šolstvo v Slovenskih Konjicah.

Danes v mestu delujejo gimnazija in dve osnovni šoli: Osnovna šola Pod goro (1909), Osnovna šola Ob Dravinji (1996) ter Osnovna šola V parku, ki je podružnična šola Osnovne šole Pod goro.[72]

Sociala in zdravstvo uredi

Lambrechtov dom uredi

Leta 1863 se je Franc Lambrecht,[73] uspešni veletrgovec iz Hamburga v Nemčiji, z ustanovno listino želel oddolžiti svojim domačim krajem in je konjiški občini volil veliko vsoto, z namenom izgradnje in delovanja dobrodelne ustanove, v kateri bi skrbeli za starejše in zapuščene občane. Franc Lambrecht ni zagotovil denarja le za postavitev in delovanje Lambrechtiniuma (danes Lambrechtov dom), saj je v ustanovnem pismu zapisal: »Poleg stanovanja v ustanovnem domu naj prejme vsak sprejeti ubožec dnevno znesek po pet in dvajset krajcarjev.« S tem dejanjem se je začela zgodovina domske, skupnostne oskrbe za starejše na Slovenskem. Lambrechtova ideja je postala resničnost leta 1871, ko je ustanova že sprejela prvih 20 stanovalcev. Do danes se je z razvojem precej spremenila zunanja podoba doma in organiziranost, vendar še vedno velja za najstarejšo tovrstno socialno-varstveno ustanovo na Slovenskem.[74]

Bolnišnica, zdravstveni dom uredi

 
Adelma Vay de Vaya (z belim klobukom) in Ödön von Vay (v temni vojaški uniformi) pred bolnišnico v Slovenskih Konjicah.

Konjiška podružnica Rdečega križa je dala leta 1897 na Prevratu postaviti bolnišnico »Christiane Lazarett«, imenovano po predsednici Avstro-ogrskega Rdečega križa Christiani von Habsburg.[75] V njej sta bila interni in kirurški oddelek ter kapela.

Baron Vay de Vaya se je odločil pri bolnišnici na svoje stroške zgraditi še drugo stavbo, namenjeno bolnikom z nalezljivimi boleznimi. Ta stavba je bila odprta in blagoslovljena 18. julija 1908, obsegala je tudi kuhinjo in bivališče za usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, ki so stregle bolnikom in jih negovale. Zdravniško oskrbo so opravljali konjiški zdravniki. Med prvo svetovno vojno so v bolnišnico sprejemali predvsem ranjene vojake. Ker so bile kapacitete za ranjence premajhne, so odprli tudi Lazarett No. II, ki se je nahajal v stari stavbi današnje Osnovne šole Pod goro. Delovanje bolnišnice so ukinili s pričetkom druge svetovne vojne.[76]

V naselju danes deluje zdravstveni dom, ki s svojimi specialističnimi ambulantami in ordinacijami pokriva območje občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje.[77]

Kultura uredi

 
V domu kulture ima prostore tudi Splošna knjižnica Slovenske Konjice
 
Vinogradniški dvorec v Škalcah

Muzeji in zbirke uredi

Lokalni mediji uredi

  • Radio Rogla
  • Spletni portal Novice.si
  • Lokalni časopis NOVICE


Ulice, ceste in trgi uredi

Glavni članek: Seznam ulic, cest in trgov v Slovenskih Konjicah.

Promet uredi

 
avtomobilska registracija z grbom Slovenskih Konjic

Cestne povezave uredi

 
avtocesta A1 proti Slovenskim Konjicam

Mesto leži ob prometnem križišču, z magistralno cesto Celje–Maribor se spajajo krajevne ceste, ki Dravinjsko dolino povezujejo z jugovzhodnim Pohorjem, Mislinjsko dolino in Koroško.[69]

Avtocesta A1 poteka 3,5 km vzhodno od mesta, v bližini Tepanja je uvoz/izvoz Slovenske Konjice.

Športno letališče uredi

V bližini Loč se nahaja športno letališče Slovenske Konjice.

Železniške povezave uredi

Južno železnico so leta 1846 zgradili 15 km vzhodneje, kar je prizadelo trgovske in prometne funkcije naselja (furmanstvo).

 
Nekdanja železniška postaja Slovenske Konjice

Nekdanja železniška proga Poljčane–Konjice–Zreče je bila avstrijska ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) ki je povezala Poljčane s Slovenskimi Konjicami. Slovenske Konjice je dosegla leta 1892, do Zreč je bila podaljšana leta 1920, opuščena pa leta 1961.[78]

Najbližja železniška postaja je v Poljčanah, postajališče pa na Dolgi Gori. Načrtovana je izgradnja novega železniškega postajališča pri naselju Zbelovo.[79]

Turizem uredi

Slovenske Konjice so v okviru tekmovanja Entente Florale leta 1998 osvojile zlato medaljo v kategoriji mest[80] in od takrat njihov predstavnik sodeluje pri organizaciji tega evropskega tekmovanja.

  • Entente Florale Slovenija
  • Združenje zgodovinskih mest Slovenije
  • Turistična destinacija Rogla-Pohorje: Slovenske Konjice
  • TIC Slovenske Konjice

Šport uredi

 
Konjiški maraton

Športne aktivnosti v naselju in okolici organizirano izvajata:

  • Zavod za šport Slovenske Konjice upravlja športno dvorano in letno kopališče
  • Konjiška atletska šola
  • Golf klub Zlati grič upravlja lokalno golfišče.

Športne prireditve uredi

Športna društva in organizacije uredi

  • Zavod za šport Slovenske Konjice
  • Nogometno društvo Dravinja
  • Aeroklub Slovenske Konjice
  • Košarkarski klub Slovenske Konjice
  • Ženski košarkarski klub Konjice
  • Golf klub Zlati Grič
  • Planinsko društvo Slovenske Konjice

Znane osebnosti uredi

Rojeni v Slovenskih Konjicah uredi

Osebnosti, povezane s Slovenskimi Konjicami uredi

Mednarodno povezovanje uredi

Prijateljska mesta/občine[81]
Mednarodni projekti in druge oblike sodelovanja

Sklici uredi

  1. ↑ »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, 1. januar 2023«. Statistični urad Republike Slovenije. 7. junij 2023. Pridobljeno 5. aprila 2024.
  2. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 664«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  3. ↑ Zakon o območju o območju okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list Ljudske republike Sloven̟ije št. 24, leto XII., 30.6.1955. Uradni list Ljudske republike Slovenije. 1955.
  4. ↑ Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru, vol. 4: Štajersko. Vienna: C. Kr. Dvorna in Državna Tiskarna. 1904. str. 48.
  5. ↑ Denonim je bil v slovnični in splošni rabi že pred spremembo uradnega imena naselja (glej Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 47, letnik V., 13.6.1934)
  6. ↑ Curk Jože (1991). Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Založba Obzorja Maribor. str. 350–356. COBISS 38788353.
  7. ↑ »Grboslovje/ register / Slovenske Konjice«. Pridobljeno 21. junija 2022.
  8. ↑ Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 47, letnik V., 13.6.1934. Kraljevska banska uprava Dravske banovine. 1934.
  9. ↑ Koprivnik, Vesna (2006). Zreški zbornik: Sledovi davne preteklosti. Občina Zreče. str. 30. COBISS 228028160. ISBN 961-91854-0-4.
  10. ↑ Titl Julij (2005). Kelti in Slovenci. Ostanki keltske kulture in civilizacije na Slovenskem. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana.
  11. ↑ G. Dobesch (1993). Die Kelten in Österreich nach den ältesten Berichten der Antike: das norische Königreich und seine Beziehungen zu Rom im 2. Jahrhundert v. Chr.. COBISS 36403968.
  12. ↑ Studien zu den Militärgrenzen Roms:Die Okkupation des Regnum Noricum durch Rom. 1986. str. 308–315. COBISS 2890848.
  13. ↑ »Kramberger Bine: Najdbe in sledovi poselitve viz bakrene dobe pod gomilo v Brezju pod Brinjevo goro« (PDF). Pridobljeno 15. junija 2022.
  14. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 7.
  15. ↑ Boldin 2016, str. 16,35.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 Ožinger & Pajk 1996, str. 34.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 17,3 Ožinger & Pajk 1996, str. 35.
  18. ↑ Curk Iva (1976). Rimljani na Slovenskem. Državna založba Slovenije. str. 80. COBISS 9498881.
  19. ↑ »Register nepremične kulturne dediščine - opis enote: Konjiška vas - Rimskodobna naselbina Podmočle«.
  20. ↑ Visočnik Julijana (2017). The Roman inscriptions from Celeia and its ager. Celjska Mohorjeva družba. COBISS 292108032. ISBN 978 961 278 355 6.
  21. ↑ Aleksandra Boldin (2016). Konjiceː 870 let prve omembe, Boldin Aleksanda: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virihː listina oglejskega patriarha Pelegrina. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0.
  22. ↑ Boldin Aleksandra (2016). Konjice: 870 let prve pisne omembe, Boldin Aleksandra: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virih: listina oglejskega patriarha Pelegrina. Občina Slovenske Konjice. str. 34. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0.
  23. ↑ Blaznik P. (1986). Historična topografija jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. Založba Obzorja. str. 351, 357.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 24,3 Ožinger & Pajk 1996, str. 98.
  25. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 199.
  26. ↑ Stopar 1976, str. 37.
  27. ↑ Stegenšek 1909, str. 58.
  28. ↑ Kos Franc. Gradivo IV, št. 479.
  29. ↑ Stopar 1976.
  30. ↑ Ožinger & Pajk 1996, str. 167.
  31. ↑ Curk Jože (2008). Samostani na Slovenskem: do leta 1780. Ostroga. str. 427. COBISS 242283264.
  32. ↑ Curk Jože (1991). Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Založba Obzorja Maribor. str. 88.
  33. ↑ Blaznik P. (1986). Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 A̠-M. str. 351.
  34. ↑ Zahn. UB III. str. 170.
  35. ↑ Stegenšek 1909, str. 21.
  36. ↑ Kladnik 2003, str. 205.
  37. ↑ Boldin 2016, str. 111.
  38. ↑ Baraga Jože in Motaln Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 7. COBISS 227330048.
  39. ↑ Stegenšek 1909, str. 23.
  40. ↑ Stegenšek 1909, str. 13.
  41. ↑ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 26. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2.
  42. ↑ »Naši kraji nekoč«. Novice. Zv. 1658. Novice.si. 2023. str. 28.
  43. ↑ Ivan Pajk (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 65. COBISS 227330048.
  44. ↑ Ivan Pajk (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 68. COBISS 227330048.
  45. ↑ Baraga Jože (2000). Konjice z okolico, zbornik 2000: Žrtve komunističnega nasilja 1943-1948 na Konjiškem. Zgodovinsko društvo Konjice. str. 118.
  46. ↑ Ferenc, Mitja (december 2009). »Grobišče nad graščino Trebnik«. Geopedia. Ljubljana: Služba za vojna grobišča, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Pridobljeno 14. maja 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  47. ↑ 47,0 47,1 47,2 Orožen Adamič, Milan; Perko, Drago; Kladnik, Drago (1995). Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. str. 347–348. COBISS 36607233. ISBN 86-341-1141-5.
  48. ↑ Baraga Jože in Motaln Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Lapuh Andrej: Geografski oris Nadžupnije sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Občina Slovenske Konjice. str. 15. COBISS 227330048.
  49. ↑ Baraga Jože in Motaln Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Lapuh Andrej: Geografski oris Nadžupnije sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Občina Slovenske Konjice. str. 14. COBISS 227330048.
  50. ↑ »Statistični urad Republike Slovenije: prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija«. 1. januar 2020. Pridobljeno 25. maja 2022.
  51. ↑ 51,0 51,1 51,2 51,3 51,4 51,5 Stegenšek Avguštin (1909). Konjiška dekanija. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 42552832.
  52. ↑ Mlinarič, Jože (1991). Kartuziji Žiče in Jurklošter. Založba Obzorja Maribor. str. 4. COBISS 29339137. ISBN 86-377-0587-1.
  53. ↑ 53,0 53,1 Mihelčič Koželj Andreja (2017). Vrtnoarhitektura dediščina v Sloveniji in njeno ohranjanje: Slovenske Konjice - Park dvorca Trebnik. Slovensko konservatorsko društvo. str. 255. COBISS 293302528. ISBN 978-961-94163-1-0.
  54. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Vrišer Sergej: O konjiških oltarjih in prižnicah, stran 200
  55. ↑ 55,0 55,1 Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. COBISS 7990017.
  56. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Golob Nataša: Poslikava baročnega stropa, stran 228
  57. ↑ »Slovenska biografija: Franc Zamlik«. Pridobljeno 12. junija 2022.
  58. ↑ Baraga Jože in Motaln Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Gričnik Anton: Mati mnogih hčera: Poslopja, orodje in delo. Občina Slovenske Konjice. str. 305. COBISS 227330048.
  59. ↑ Daša Pahor, Podružnična cerkev sv. Ane v Slovenskih Konjicah - protestantska kapela po načrtih italijanskega arhitekta?
  60. ↑ Stopar Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 26. COBISS 42552832.
  61. ↑ Stopar Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 22. COBISS 42552832.
  62. ↑ Stopar Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 27. COBISS 42552832.
  63. ↑ Baraga Jože in Motaln Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Gričnik Anton: Mati mnogih hčera: Poslopja, orodje in delo. Občina Slovenske Konjice. str. 306. COBISS 227330048.
  64. ↑ Zakon o območju o območju okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list Ljudske republike Sloven̟ije št. 24, leto XII., 30.6.1955. Uradni list Ljudske republike Slovenije. 1955.
  65. ↑ Batagelj Borut (2011). Usnjarstvo v gospodarstvu trgov in mest na Slovenskem, zbornik referatov: Vzpon in zaton usnjarstva v Sl. Konjicah. Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem. str. 229–242. COBISS 257599232. ISBN 978-961-92112-4-3.
  66. ↑ Višnar Jože (1974). Konus: OZD: 1894-1974 Konus (Slovenske Konjice). KONUS. str. 45. COBISS 1293877.
  67. ↑ Višnar Jože (1974). Konus: OZD: 1894-1974 Konus (Slovenske Konjice). KONUS. str. 54. COBISS 1293877.
  68. ↑ Zdovc Vinko (2000). Zbornik 2000, Konjice z okolico: Tovarna usnja v Konjicah. Zgodovinsko društvo Konjice. str. 93–117.
  69. ↑ 69,0 69,1 Ivanič, Martin, ur. (2011). Slovenika. Mladinska knjiga. COBISS 257461504. ISBN 978-961-01-1364-5.
  70. ↑ »Letni in živinski sejmi na Štajerskem«. Pridobljeno 13. junija 2022.
  71. ↑ »JKP Slovenske Konjice: Sejmi«. Pridobljeno 13. junija 2022.
  72. ↑ Zdovc Vinko (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Šole v Konjicah v 20. stoletju. Nadžupnijski urad Slovenske Konjice. str. 263. COBISS 38788353.
  73. ↑ »Obrazi slovenskih pokrajin:Franc Saleški Lambercht«. Pridobljeno 3. julija 2022.
  74. ↑ »Lambrechtov dom Slovenske Konjice«. Pridobljeno 3. julija 2022.
  75. ↑ Adelma von Vay: Duh, sila, snov (Jan Ciglenečki: Štajerska Pitija, stran 18)
  76. ↑ »„Christiane lazarett" – „bolnica rdečega križa"«. Pridobljeno 19. februarja 2016.
  77. ↑ »Zdravstveni dom Slovenske Konjice«. Pridobljeno 12. junija 2022.
  78. ↑ Rustja Karol (2009). Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče. COBISS 243385856.
  79. ↑ »Gradnja novega železniškega postajališča Zbelovo«. 7. junij 2021. Pridobljeno 26. maja 2022.
  80. ↑ »Entrente Florale Slovenija: pretekli slovenski predstavniki«. Pridobljeno 20. junija 2022.
  81. ↑ »Občina Slovenske Konjice: Prijateljska mesta«. 13. julij 2019.

Viri uredi

  • Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. Avguštin Stegenšek, samozaložba. COBISS 17588993.
  • Stopar, Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. COBISS 42552832.
  • Slekovec, Matej (1898). Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške. COBISS 512149301.
  • Curk, Jože (1967). Topografsko gradivo IV., Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice. Zavod za spomeniško varstvo Celje. COBISS 17588993.
  • Curk, Jože (1991). Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Založba Obzorja. COBISS 30020609.
  • Ožinger, Anton; Pajk, Ivan (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 38788353.
  • Baraga, Jože; Motaln, Valerija (2006). Konjiško ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 227330048.
  • Zbornik Konjice z okolico 1996. Zgodovinsko društvo Konjice. 1996. COBISS 105088768.
  • Zbornik Konjice z okolico 2000. Zgodovinsko društvo Konjice. 2000.
  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago (1997). Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Pomurska založba. COBISS 41370113.
  • Rustja, Karol (2009). Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče. COBISS 243385856.
  • Kladnik, Darinka (2003). Vsa slovenska mesta. ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo. COBISS 246725376. ISBN 978-961-6414-37-1.
  • Cvahtal, Matjaž (2009). Slovenija: Vodnik. Golnik: Turistika. COBISS 246725376. ISBN 978-961-6414-37-1.
  • Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
  • Leskovar, Aleksandra (2005). Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju. Nobis Gorjup & Šauperl. COBISS 221325824.
  • Kocjan - Barle, Marta (2005). Slovenski veliki leksikon. Mladinska knjiga Založba. COBISS 25252869.
  • Ivanič, Martin (2011). Slovenika. Mladinska knjiga. COBISS 257461504. ISBN 978-961-01-1364-5.
  • Boldin, Aleksandra (2004). Konjice: z legendo skozi zgodovino do sodobnosti. Občina Slovenske Konjice, Zgodovinsko društvo Konjice. COBISS 54153217.
  • Boldin, Aleksandra (2016). Konjice: 870 let prve pisne omembe. Občina Slovenske Konjice. COBISS 284984064.
  • Černe, Andrej (1997). Priročni krajevni leksikon Slovenije. DZS d.d. COBISS 72111104. ISBN 86-341-1719-7.

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Slovenske Konjice

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovenske_Konjice&oldid=6169799«