Saksitoksin

kemična spojina; nevrotoksin nekaterih alg, vzrok zastrupitve s školjkami

Saksitoksin (STX) je nevrotoksični alkaloid, ki je naravno prisoten v nekaterih školjka in napihovalkah (Tetraodontidae). Proizvajajo ga določene simbiotske vrste dinoflagelatov in modrozelenih cepljivk. Ime toksina izhaja iz školjk rodu Saxidomus, pri katerih je bil toksin tudi prvič odkrit.[3][4] Saksitoksin je eden najmočnejših znanih naravnih toksin, in tako kot tetrodotoksin (TTX) prepreči depolarizacijo nevronov preko blokade napetostno-odvisnih natrijevih (Na+) kanalčkov, kar v končni fazi povzroči ohromelost (paralizo) dihalnih mišic, brez hitre pomoči pa žrtev tako umre zaradi zadušitve. Tovrstno zastrupitev specifično imenujemo tudi paralitična zastrupitev s školjkami (PSP), saksitoksin in njegove derivate pa PSP toksini.[3][5][2]

Saksitoksin
Imena
IUPAC ime
(3aS-(3a-α,4-α,10aR*))-2,6-diamino-4-(((amino-karbonil)oksi)metil)-3a,4,8,9-tetrahidro-1H,10H-pirolo(1,2-c)purin-10,10-diol
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ECHA InfoCard 100.160.395
  • N=C1N[C@@H](COC(N)=O)[C@H]3[C@]2(N=C(N)N3)N1CCC2(O)O
Lastnosti
C10H17N7O4
Molska masa 299.29 g/mol
Nevarnosti
Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC):
~8,0 μg/kg (miš)[1]
0,3-1 mg (človek)[2]
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Izvor toksina uredi

Saksitoksin tako kot tetrodotoksin proizvajajo simbiotski mikroorganizmi, ki prebivajo v školjkah in napihovalkah, in sicer dinoflagelati rodov Alexandrium, Gymnodinium in Pyrodinium ter modrozelene cepljivke rodov Anabaena, Aphanizomenon, Cylindrospermopsis, Lyngbya in Planktothrix. Izraz saksitoksin se lahko nanaša tudi na kombinacijo toksinov, ki jih proizvajajo omenjeni organizmi, in sicer STX, neosaksitoksin (neoSTX), goniautoksini (GTX) and dekarbamoilsaksitoksin (dcSTX). STX predstavlja zaščito za školjke in napihovalk pred plenilci (predatorji).[3]

STX je prisoten v vsaj 12 vrstah napihovalk v Aziji. V ZDA prebivajo te ribe v obalnih vodah Nove Anglije, Floride in zahodne obale.[6][7] V napihovalkah, ki prebivajo na vzhodni obali Floride, proizvaja STK dinoflagelat vrste Pyrodinium bahamense, večje količine pa so prisotne v koži, mišicah in notranjih organih; največja koncentracija je prisotna v jajčnikih (ovarijih) in znaša 22.104 µg STX / 100 g tkiva. Tudi po letu dni v ujetništvo je bila sluz na koži še vedno zelo strupena.[8] Koncentracije STX-a v napihovalkah, ki prebivajo blizu ZDA, so podobne tistim, ki prebivajo blizu Filipinov, Tajske[7] Japonske,[9] in držav Južne Amerike.[10]

Klinični simptomi in znaki uredi

Simptomi se pojavijo od 10-60 minut po zaužitju toksina in vključujejo otopelost in mravljinčenje, ki se pojavi sprva na ustnicah in jeziku kot posledica lokalne absorpcije. Simptomi se nato razširijo na obraz in vrat, nato pa še na ude in prste. Brez hitre pomoči nastopi smrt nanavadno zaradi ohromelosti (paralize) dihalnih mišic, ki privede do pomanjkanja preskrbe tkiv s kisikom (O2) oz. hipoksije.[11]

Zdravljenje in preventiva uredi

Trenutno ne obstaja noben protistrup (antidot) proti STX-u. Toksičnost v segreti vodi ohrani do temperature 49 °C. Za dekontaminacijo se uporablja 1 % raztopino natrijevega hipoklorita (NaOCl) oz. varikine, za oblačila in kožo pa zadostujeta že voda in milo.[11] Zaradi možne ohromelosti dihalnih mišic je potrebno zagotavljati umetno predihovanje (ventilacijo).[2]

Vojaška uporaba uredi

STX je bil vrsto let predmet raziskav s strani Oboroženih sil ZDA in Centralne obveščevalne agencije (CIA) za potencialno uporabo v atentatorske ter samomorilne namene pilotov izvidniških letal Lockheed U-2. Učinek kapsul STX naj bi bil hitrejši in gotovejši od cianidnih tablet.[11]

Sklici in opombe uredi

  1. Saxitoxin...from food poisoning to chemical warfare... Pridobljeno 13.03.2010.
  2. 2,0 2,1 2,2 Gad, S.C. & Ash, J.E. (1998). "Saxitoxin". V: Encyclopedia of Toxicology, vol. 3 (str. 124-5); urednik Weller P. idr. San Diego itd.: Academic Press. ISBN 0-12-227223-4
  3. 3,0 3,1 3,2 Clark R.F.; Williams S.R.; Nordt S.P.; Manoguerra A.S. (1999). »A review of selected seafood poisonings«. Undersea Hyperb. Med. 26 (3): 175–84. PMID 10485519. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. avgusta 2011. Pridobljeno 13. marca 2010.
  4. Landsberg, J.H. (2002). »The effects of harmful algal blooms on aquatic organisms«. Reviews in Fisheries Science. 10 (2): 113–390.
  5. Huot R.I.; Armstrong D.L.; Chanh T.C. (1989). »Protection against nerve toxicity by monoclonal antibodies to the sodium channel blocker tetrodotoxin«. J. Clin. Invest. 83 (6): 1821–6. doi:10.1172/JCI114087. PMC 303901. PMID 2542373.
  6. Smith, E. s sod. (2001). »Biotransformations of paralytic shellfish toxins by bacteria isolated from bivalve molluscs«. Appl. Environ. Microbiol. 67: 2345-2353.
  7. 7,0 7,1 Sato, S. s sod. (1997). »Saxitoxin as a toxic principle of a freshwater puffer, Tetraodon fangi, in Thailand«. Toxicon 35: 137-140.
  8. Landsberg, J. H. s sod. (2006). »Saxitoxin puffer fish poisoning in the United States, with the first report of Pyrodinium bahamense as the putative toxin source«. Environ. Health Perspect. 114: 1502-1507.
  9. Deeds, J. R. s sod. (2008). »Non-traditional vectors for paralytic shellfish poisoning«. Mar. Drugs 6: 308-348.
  10. Lagos, Néstor; Onodera, Hideyuki; Zagatto, Pedro Antonio; Andrinolo, Darı́o; Azevedo, Sandra M.F.Q; Oshima, Yasukatsu (1999). »The first evidence of paralytic shellfish toxins in the freshwater cyanobacterium Cylindrospermopsis raciborskii, isolated from Brazil«. Toxicon. 37 (10): 1359–1373. doi:10.1016/s0041-0101(99)00080-x.
  11. 11,0 11,1 11,2 Stewart, C. (2006). The Weapons of Mass Casualties and Terrorism Response Handbook. Jones & Bartlett Publishers, Inc. ISBN 0-7637-2425-4

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi