Wikipedija

Sajga

Sajga (Saiga tatarica) je kritično ogrožena vrsta antilope, ki je v antiki naseljevala ogromno območje Evrazijske stepe, ki sega do vznožja Karpatov na severozahodu in Kavkaza na jugozahodu do Mongolije na severovzhodu in Dzungarije jugovzhodu. V času pleistocena so se pojavljale tudi v Beringiji v Severni Ameriki in na Britanskem otočju. Danes prevladujočo podvrsto (S. t. tatarica) najdemo le v eni regiji v Rusiji (v Republiki Kalmikiji in Astrahanski oblasti in treh območjih v Kazahstanu (Ural, Ustjurt in Betpak-Dala). Del populacije na Ustjurtski planoti se pozimi seli na jug v Uzbekistan in občasno v Turkmenistan. Na Kitajskem in v jugozahodni Mongoliji je izumrla. Lovili so jo v Romuniji in Moldaviji, dokler v teh regijah konec 18. stoletja ni izumrla. Mongolsko podvrsto (S. t. mongolica) najdemo le v zahodni Mongoliji.[3][4]

Sajga
Fosilni razpon: pleistocen–danes
↓

Samec v naravnem rezervatu Stepnoi, Astrahanska oblast, Rusija
 Samica v biosfernem rezervatu Askania-Nova, Čaplinka
Samica v biosfernem rezervatu Askania-Nova, Čaplinka
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Artiodactyla (sodoprsti kopitarji)
Naddružina: Antilopinae
Družina: Bovidae (votlorogi)
Rod: Saiga
Gray, 1843
Vrsta: S. tatarica
Znanstveno ime
Saiga tatarica
(Linnaeus, 1766)
Rekonstruirano območje (belo) in trenutna razporeditev obeh podvrst Saiga tatarica tatarica (zeleno) in S. t. mongolica (rdeče).
Rekonstruirano območje (belo) in trenutna razporeditev obeh podvrst Saiga tatarica tatarica (zeleno) in S. t. mongolica (rdeče).
Podvrste
  • S. t. tatarica
  • S. t. mongolica
Sinonimi[2]
Seznam
  • Antilope saiga Pallas, 1766
  • Antilope scythica Pallas, 1766
  • Capra tatarica Linnaeus, 1766
  • Capra sayga Forster, 1768
  • Cemas colus Oken, 1816
  • Ibex imberbis Gmelin, 1760

Taksonomija in filogenija uredi

Znanstveno ime sajge je Saiga tatarica. Je edini živeči član svojega rodu in je uvrščena v družino Bovidae (votlorogi).[5] To vrsto je prvi opisal švedski zoolog Carl Linnaeus v 12. izdaji Systema Naturae (1766). Linnaeus ji je dal ime Capra tatarica [6]. Odnos med sajgo in tibetansko antilopo (Pantholops hodgsonii) je že dolgo tema razprav. Angleški zoolog Reginald Innes Pocock ju je leta 1910 razvrstil v različne poddružine.

Leta 1945 je ameriški paleontolog George Gaylord Simpson obe uvrstil v pleme Saigini pod isto poddružino, Caprinae. Kasnejši avtorji niso bili prepričani o razmerju med obema, dokler filogenetske študije v 1990-ih niso razkrile, da je tibetanska antilopa, čeprav je morfološko podobna, bližja Caprinae, medtem ko je sajga bližje Antilopinae.[7]

Eva Verena Bärmann (z univerze v Cambridgeu) in sodelavci so v reviziji filogenije plemena Antilopini na podlagi jedrskih in mitohondrijskih podatkov leta 2013 pokazali, da je sajga sestra klad, ki sta ga oblikovala skokonoga gazela (Antidorcas marsupialis) in gerenuk (Litocranius walleri)[8]. Študija je ugotovila, da se lahko sajga in skokonoga gazela bistveno razlikujeta od preostalih antilopinov; filogenetska študija iz leta 2007 je pokazala, da dva tvorita sestro rodovniku gerenuka [9]. Spodnji kladogram temelji na študiji iz leta 2013.







Gazela



Jelenja antilopa (Antilope cervicapra)





Nanger



Eudorcas






Skokonoga gazela



Gerenuk






Saiga



Priznani sta dve podvrsti:[10]

  • S. t. mongolica Bannikov, 1946: znana tudi kot mongolska sajga, včasih jo obravnavajo kot samostojno vrsto ali kot podvrsto S. borealis; omejena je na Mongolijo.
  • S. t. tartarica (Linnaeus, 1766): znana tudi kot ruska sajga, pojavlja se v osrednji Aziji.

Evolucija uredi

 
Lobanja sajge in taksidermija sta na ogled v Muzeju za osteologijo, Oklahoma City, ZDA

Fosili sajge, koncentrirani predvsem v osrednji in severni Evraziji, segajo že v pozni pleistocen (skoraj 0,1 mio). Iz pleistocena severne Evrazije je bila ugotovljena izumrla vrsta sajge, S. borealis. Fosili, izkopani z najdišča Buran Kaja III. (Krim), segajo v prehod iz pleistocena v holocen [11]. Zdi se, da se morfologija sajge od prazgodovine ni bistveno spremenila.

Pred holocenom se je sajga gibala od skrajnega zahoda (sodobna Anglija in Francija) pa vse do vzhoda, severna Sibirija, Aljaska in verjetno Kanada. Antilopa je postopoma vstopila na Ural, čeprav ni kolonizirala južne Evrope. Študija iz leta 2010 je pokazala, da se je od poznega pleistocena do holocena zgodil strm upad genetske spremenljivosti sajge, verjetno zaradi ozkega grla populacije.[12]

Značilnosti uredi

Sajga meri 61–81 cm ob rami in tehta 26–69 kg. Dolžina glave in telesa je običajno med 100 in 140 cm. Izrazita značilnost sajge je par tesno razporejenih, napihnjenih nosnic, usmerjenih navzdol. Druge lastnosti obraza so temne oznake na licih in nosu ter ušesa dolga 7–12 cm. Med poletnimi migracijami nos sajge pomaga odstranjevati prah, ki ga dviga čreda in hladi kri. Pozimi segreje hladen zrak, preden ga odnese v pljuča.

Dlaka kaže sezonske spremembe. Poleti se plašč zdi rumen do rdeč in bledi proti bokom. Mongolska sajga lahko razvije peščeno barvo. Dlaka je pozimi bleda, sivkasto rjave barve, na trebuhu in vratu namiguje na rjavo. Ventralni deli so na splošno beli. Dlačice, ki poleti merijo 18–30 mm, lahko pozimi zrastejo do 40–70 mm. Ta tvori na vratu grivo od 12 do 15 cm. V letu dni lahko opazimo dve levitvi, eno spomladi (od aprila do maja) in drugo jeseni (konec septembra ali v začetku oktobra do konca novembra ali v začetku decembra). Rep meri 6–12 cm.

Samo samci imajo rogove. Ti rogovi, debeli in rahlo prosojni, so barve voska in kažejo 12 do 20 poudarjenih obročev. Rogovi ruske sajge imajo premer 25–33 mm, v dolžino merijo 28–38 cm; rogovi mongolske sajge dosegajo največjo dolžino 22 cm.

Ekologija in vedenje uredi

Sajge tvorijo zelo velike črede, ki se pasejo v polpuščavah, stepah, na travnikih in odprtih gozdovih, jedo pa več vrst rastlin, tudi nekatere, ki so strupene za druge živali. Lahko prehodijo velike razdalje in plavajo čez reke, vendar se izogibajo strmim ali robustnim območjem. Sezona parjenja se začne novembra, ko se samci borijo za sprejem samic. Zmagovalec vodi čredo od pet do 50 samic. V pomladnem času se samice zberejo, da bi kotile. Dve tretjini rojstev sta dvojčka; preostala tretjina rojstev je eno tele.

 
Čreda sajga antilop se je zbrala na robu vode v zahodnem Kazahstanu
 
Mladič skrit v travah

Sajge so, tako kot mongolske gazele, znane po obsežnih selitvah po stepah, ki jim omogočajo, da uidejo naravnim nesrečam [13]. Sajge je zelo občutljive na volkove. Mladiči so tarče lisic, stepskih orlov, planinskih orlov, psov in krokarjev.

Razprostranjenost in habitat uredi

Antika uredi

V zadnjem ledeniškem obdobju so sajge segale od Britanskega otočja prek Srednje Azije in Beringovega preliva do Aljaske in kanadskega Yukona na severozahod. Do klasične dobe so menda veljale za značilno žival Skitije, sodeč po opisu zgodovinarja Strabona, živali, imenovane kolos, ki je bila 'med jeleni in ovnom po velikosti' in so (razumljivo, a napačno) verjeli, da pije skozi nos.[14]

Številni dokazi kažejo na pomen antilope za kulturo Andronov. Ilustracije sajge lahko najdemo med jamskimi slikami, ki so bile datirane v 7. do 5. stoletje pred našim štetjem. Poleg tega so našli kosti sajge med ostanki drugih divjih živali v bližini človeških naselij [15].

Od 14. do 20. stoletja uredi

Razdrobljene informacije kažejo obilico sajg na ozemlju sodobnega Kazahstana v 14. in 16. stoletju. Migracijske poti so segale po celotnem območju države, zlasti na območju med reko Volgo in reko Ural[16]. Henryk Sienkiewicz v svojem epu Z ognjem in mečem, ki je bil objavljen leta 1647, omenja črede sajg na divjih poljih Ukrajine.[17] Ko se je do druge polovice 19. stoletja število osebkov povečalo, se je začel pretiran izvoz rogov. Visoka cena in povpraševanje po rogovih je pospešilo radikalen lov. Število živali se je zmanjšalo v vseh regijah, selitvene poti pa so se premaknile proti jugu.[18]

Po hitrem zatonu so jih v 1920-ih skoraj popolnoma iztrebili, vendar so si opomogle. Do leta 1950 so jih v stepah ZSSR našli dva milijona. Njihova populacija je drastično padla po razpadu ZSSR zaradi nenadzorovanega lova in povpraševanja po rogovih v kitajski medicini. V nekem trenutku so nekatere skupine za ohranjanje narave, kot je Svetovni sklad za prostoživeče živali (World Wildlife Fund), spodbujale lov na to vrsto, saj je bil rog predstavljen kot alternativa nosorogovemu.[19]

Današnja populacija se manjša uredi

Danes se je število osebkov spet močno zmanjšalo - kar 95 % v 15 letih.[20] IUCN je sajgo uvrstil med kritično ogrožene. V Kalmikiji, treh območjih Kazahstana in na dveh izoliranih območjih Mongolije, danes po ocenah živi približno 50.000 sajg. Druga majhna populacija v predkaspijskem območju Rusije je še vedno izjemno ogrožena.[21]

Naravni rezervat Črna dežela (rusko заповедник Чёрные земли) je bil usanovljen v ruski republiki Kalmikiji v 1990-ih za zaščito lokalne populacije sajg. Predsednik Kalmikije Kirsan Iljumzhinov je leto 2010 razglasil za leto sajge v Kalmikiji. V Kazahstanu so ugotovili, da se število sajg povečuje, od približno 21.000 na začetku tega tisočletja do približno 81.000 januarja 2010. Potem pa so maja 2010 v kazahstanski regiji Ural našli približno 12.000 od 26.000 mrtvih sajg. Čeprav smrti trenutno pripisujejo pasteurellolosis (pasterela), nalezljivi bolezni, ki prizadene pljuča in črevesje, je treba še določiti osnovni sprožilec.[22] Maja 2015 je v treh severnih regijah države izbruhnila enaka bolezen.[23] Od 28. maja 2015 je bilo v osrednjem Kazahstanu, v populaciji Betpak-Dala, več kot 120.000 sajg potrjeno mrtvih, kar predstavlja več kot tretjino svetovne populacije. Do aprila 2016 se zdi, da so se sajge vračale, na območju Betpak-Dala se je število povečalo z 31.000 na 36.000. [24]

Mongolska sajga uredi

Mongolsko sajgo (S. t. Mongolica) najdemo na majhnem območju v zahodni Mongoliji okoli naravnih rezervatov Šarga in Mankhan.[25]

Grožnje in ohranitev uredi

 
Čreda sajg v Muzeju zoologije v Sankt Peterburgu
 
Primeri izdelkov iz rogov sajge, ki jih je zasegla hongkonška vlada

Rog sajge se uporablja v tradicionalni kitajski medicini in ga lahko prodajo za kar 150 ameriških dolarjev. Povpraševanje po rogovih je uničilo populacijo na Kitajskem, kjer je sajga zaščitena vrsta I. razreda, zato je znan krivolov in tihotapljenje.

Pod okriljem Konvencije o selitvenih vrstah divjih živali (Convention on the Conservation of Migratory Species of Wild Animals), znane tudi kot Bonska konvencija, je bil sklenjen Memorandum o soglasju o ohranjanju, obnovi in trajnostni rabi Sajga antilope (Memorandum of Understanding (MoU) Concerning Conservation, Restoration and Sustainable Use of the Saiga Antelope), ki je začel veljati 24. septembra 2006.[26] Zmanjševanje števila sajg je med najhitrejšimi med velikimi sesalci, ki so ga nedavno opazili, cilj memoranduma o zmanjšanju trenutne stopnje izkoriščanja pa je ponovna vzpostavitev statusa populacije teh nomadov srednjeazijskih stepskih držav.

Junija 2014 je kitajska carina na kazahstanski meji odkrila 66 primerov tihotapljenja ali 2351 rogov sajg, ki naj bi bili vredni več kot 11 milijonov USD [27]. Po tej ceni bi vsak rog stal več kot 4600 ameriških dolarjev.

Junija 2015 je E. J. Milner-Gulland (predsednik zavezništva za zaščito sajge) dejal: »Boj proti krivolovu mora biti glavna prioriteta ruske in kazahstanske vlade«.

Lov uredi

Lov na sajge je bil pomemben že od prazgodovine, ko je bil lov bistveno sredstvo za pridobivanje hrane. Rogovi, meso in koža imajo tržno vrednost in se izvažajo iz Kazahstana.

Rog sajge, znan kot Cornu Antelopis, je ena glavnih sestavin tradicionalne kitajske medicine, ki se uporablja kot ekstrakt ali dodatek v prahu eliksirjem, mazilom in pijačam. Vrednost roga je enaka rogu nosoroga, katerega trgovina je bila prepovedana leta 1993. V večini receptov TCM velja, da je Cornu Antelopis cenejši nadomestek redkega nosoroga roga.[28] Čeprav sta lov in trgovina nezakoniti, je izdelke iz roga še vedno mogoče prodati javno in odprto v številnih krajih in podjetjih.[29]

V obdobju od leta 1955 do 1989 je bilo v Kazahstanu zbranega več kot 87 tisoč ton mesa, saj je bilo ubitih več kot pet milijonov sajg.[30]

Leta 2011 je Kazahstan znova potrdil prepoved lova na sajgo in podaljšal to prepoved do leta 2021.[31]

Meso je primerljivo z jagnjetino in velja za hranljivo in okusno. Obstajajo številni recepti za kuhanje. Tako meso kot stranski proizvodi se prodajajo v državi in zunaj nje. En posameznik lahko da približno 45–80 dm² kože, odvisno od starosti in spola. Koža se uporablja za izdelavo semiša.

Fizične ovire uredi

Kmetijski napredek in človeška naselja že od 20. stoletja krčijo habitatna območja sajg. Zakupniki so omejili prehod sajg do vodnih virov in zimske in poletne habitate. Neprestano spreminjajoča se stepa zahteva od sajg, da iščejo nove poti na svoje običajne pašnike. Trenutno selitvene poti populacij sajg prečkajo pet držav in različne konstrukcije, ki jih je ustvaril človek, kot so železnice, jarki, rudarska območja in cevovodi. Te fizične ovire omejujejo gibanje živali. Opisani so primeri čred, ki so se ujele na ograjenih območjih in se izstradale do smrti.[32] Kazahstan je od leta 2011 postavil več kot 150 km žične ograje na meji z Uzbekistanom. Ta ograja omejuje sezonsko selitev sajg in drugih manjših živali.[33] Čeprav so bili izraženi pomisleki, se ograje še vedno gradijo.

Podnebne spremembe uredi

Sajge so odvisne od vremena, nanje zaradi selitvene narave v veliki meri vplivajo podnebna nihanja.[34] Ostre zime z močnim vetrom ali veliko snežno odejo onemogočajo hranjenje na travi. Velikost populacije se po hudih hladnih mesecih običajno močno zmanjša. Nedavni trendi podnebnih sprememb vodijo k povečanju suše v stepah, torej pomanjkanju pašnih površin. 14 % ali več razpoložljivih pašnikov velja za degradirane in neuporabne.[35] Majhne stepske reke se hitreje posušijo, vodni viri so omejeni na velika jezera in reke, kjer so običajno človeška naselja. Poleg tega visoke temperature v stepskem območju vodijo do spomladanskih poplav, v katerih se lahko utopijo teleta.

Množična smrtnost 1980 do 2015 uredi

Pri kopitarjih množična smrtnost ni redka. V 1980-ih se je zgodilo več poginov sajg, med letoma 2010 in 2014 pa eno. Smrti bi lahko bile povezane s kotitvijo telet, ki so takrat najbolj izpostavljene. Novejše raziskave, ki so vključevale množičen pogin leta 2015 kažejo, da zaradi toplejšega vremena in spremljajoče vlažnosti bakterije, ki so pogoste pri sajgah, preidejo v krvni obtok in povzročijo hemoragično septikemijo.[36]

2015–2016 epizootika uredi

Maja 2015 je občasno veliko število sajg poginilo zaradi skrivnostne epizootske bolezni, za katero se sumi, da je pasteurellolosis - pasterela. Poguba črede je 100 % ko je enkrat okužena, približno 40 % celotne populacije vrste je že poginila. [37] Do konca maja 2015 so našli več kot 120.000 trupel, skupno število populacije pa je bilo le 250.000.

Biolog Murat Nurušev je predlagal, da bi bil vzrok lahko akutno vnetje sluznice, katere simptome (napihnjenost, penjenje ust in driska) so opazili pri mrtvih sajgah.[38] Kot je povedal Nurušev, se je ta bolezen pojavila kot posledica krmljenja velike količine rastlin, ki zlahka fermentirajo (lucerna, detelja, žafran in mešana mokra zelena trava). Maja 2015 je agencija Združenih narodov, ki sodeluje pri prizadevanjih za ohranjanje sajge, izdala izjavo, da se je množičen pogin končal. Do junija 2015 še ni bil ugotovljen dokončen vzrok za epizootiko.[39]

Na znanstvenem srečanju novembra 2015 v Taškentu v Uzbekistanu je dr. Richard A. Kock (iz Kraljevega veterinarskega kolidža v Londonu) poročal, da so njegovi sodelavci in on zožili možne krivce. Podnebne spremembe in nevihtno spomladansko vreme bi lahko neškodljive bakterije, ki jih prenašajo sajge, spremenilo v smrtne patogene.[40]

Za vzrok smrti je bila ugotovljena bakterija Pasteurella multocida. Ta se pojavlja pri antilopah in je običajno neškodljiva; razlog za spremembo vedenja bakterije ni znan.[41]

Zdaj znanstveniki in raziskovalci verjamejo, da so nenavadno tople in vlažne nenadzorovane spremenljivke okolja povzročile, da je bakterija vstopila v krvni obtok in postala septična. Hemoragična septikemija je najverjetnejši vzrok za najnovejšo smrtnost.[42] Spremembo bakterij lahko pripišemo »odzivu oportunističnih mikrobov na spreminjajoče se okoljske razmere«.

Število populacije sajge v Betpak-Dala v osrednjem Kazahstanu, kjer je bilo največ smrti, se je od epidemije do aprila 2016 povečalo z 31.000 na 36.000.

Konec leta 2016 se je v Mongoliji zgodila velika izguba živali. Etiologija je bila potrjena kot kozja kuga v začetku leta 2017.[43]

V ujetništvu uredi

Trenutno samo še moskovski živalski vrt in biosferni rezervat Askania-Nova ohranjata sajge. Kölnski zoološki vrt in živalski vrt San Diegu sta jih imela v preteklosti. Pleistocenski park na severu Sibirije načrtuje uvedbo vrste.

Sklici uredi

  1. ↑ Saiga tatarica, IUCN SSC Antelope Specialist Group, str. e.T19832A50194357, 2018
  2. ↑ Sokolov, V.E. (1974). »Saiga tatarica« (PDF). Mammalian Species (38): 1–4. doi:10.2307/3503906. JSTOR 3503906. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016.
  3. ↑ Neronov, V. M.; Arylova, N. Yu.; Dubinin, M. Yu.; Karimova, T. Yu.; Lushchekina, A. A. (14. maj 2013). »Current state and prospects of preserving saiga antelope in Northwest Pre-Caspian region«. Arid Ecosystems. 3 (2): 57–64. doi:10.1134/S2079096113020078.
  4. ↑ »Saiga/mongolian Saiga (Saiga tatarica)«. Evolutionarily Distinct and Globally Endangered. Zoological Society of London. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. maja 2008. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  5. ↑ Grubb, P. (2005). "Order Artiodactyla". In Wilson, D.E.; Reeder, D.M (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Johns Hopkins University Press. p. 688. ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494.
  6. ↑ Linnaeus, C. (1766). Systema Naturae: per Regna tria Natura, secundum Classes, Ordines, Genera, Species, cum Characteribus, Differentiis, Synonymis, Locis. Zv. t.1, pt. 1 (Regnum animale) (1766) (12th edition of Systema Naturae izd.). Impensis direct. Laurentii Salvii. str. 97.
  7. ↑ Schaller, G.B. (1998). Wildlife of the Tibetan steppe. Chicago, USA: University of Chicago Press. str. 254–5. ISBN 978-0-226-73652-5.
  8. ↑ Bärmann, E.V.; Rössner, G.E.; Wörheide, G. (2013). »A revised phylogeny of Antilopini (Bovidae, Artiodactyla) using combined mitochondrial and nuclear genes«. Molecular Phylogenetics and Evolution. 67 (2): 484–93. doi:10.1016/j.ympev.2013.02.015. PMID 23485920.
  9. ↑ Marcot, J.D. (2007). »Molecular phylogeny of terrestrial artiodactyls«. V Prothero, D.R.; Foss, S.E. (ur.). The Evolution of Artiodactyls (Illustrated izd.). Baltimore, USA: Johns Hopkins University Press. str. 4–18. ISBN 978-0-8018-8735-2.
  10. ↑ Groves, C.; Grubb, P. (2011). Ungulate Taxonomy. Baltimore, USA: Johns Hopkins University Press. str. 157. ISBN 978-1-4214-0093-8.
  11. ↑ Lanoë, F.B.; Péan, S.; Yanevich, A. (2015). »Saiga antelope hunting in Crimea at the Pleistocene–Holocene transition: the site of Buran-Kaya III Layer 4«. Journal of Archaeological Science. 54: 270–8. doi:10.1016/j.jas.2014.12.012.
  12. ↑ Campos, P.F.; Kristensen, T.; Orlando, L.; Sher, A.; Kholodova, M.V.; Gotherstrom, A.; Hofreiter, M.; Drucker, D.G.; Kosintsev, P.; Tikhonov, A.; Baryshnikov, G.F.; Willerslev, E.; Gilbert, M.T.P. (2010). »Ancient DNA sequences point to a large loss of mitochondrial genetic diversity in the saiga antelope (Saiga tatarica) since the Pleistocene« (PDF). Molecular Ecology. 19 (22): 4863–75. doi:10.1111/j.1365-294X.2010.04826.x. PMID 20874761.
  13. ↑ Owen-Smith, N. (2008). »The comparative population dynamics of browsing and grazing ungulates«. V Gordon, I.J.; Prins, H.H.T. (ur.). The ecology of browsing and grazing. Berlin, Germany: Springer. str. 163. ISBN 978-3-540-72422-3.
  14. ↑ Strabo (25. september 2012). »Book VII, Chapter 4, Paragraph 8«. Geography. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  15. ↑ А.X. Маргулан; К.А. Акишев; М.К. Кадырбаев; А.М. Оразбаев (1966). Древняя культура Центрального Казахстана. Алма-Ата, КазССР: Наука. str. 11, 238.
  16. ↑ В. А. Фадеев; А. А. Слудский (1982). Сайгак в Казахстане. Алма-Ата, КазССР: Наука.
  17. ↑ Sienkiewicz, Henryk. With Fire and Sword (Ogniem i Mieczem). str. Wolne Lektury. Pridobljeno 7. maja 2020.
  18. ↑ Bekenov, A. B.; Grachev, Iu. A.; Milner-Gulland, E. J. (1. marec 1998). »The ecology and management of the Saiga antelope in Kazakhstan«. Mammal Review (v angleščini). 28 (1): 1–52. doi:10.1046/j.1365-2907.1998.281024.x. ISSN 1365-2907..
  19. ↑ Ellis, Richard (2004). No Turning Back: The Life and Death of Animal Species. New York: Harper Perennial. str. 210. ISBN 978-0-06-055804-8. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  20. ↑ »Welcome to the Saiga Conservation Alliance«. Saiga Conservation Alliance. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2018. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  21. ↑ »Emergency appeal: saigas of the pre-Caspian region of Russia under extreme threat«. Saiga Conservation Alliance. 18. marec 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2018. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  22. ↑ »Mystery over mass antelope deaths in Kazakhstan«. BBC News. 28. maj 2010. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  23. ↑ »Saiga Antelope Death Toll In Kazakhstan Reaches 85,000«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 22. maj 2015. Pridobljeno 25. maja 2015.
  24. ↑ Yin, S. (20. junij 2016). »Saiga Population Grows After Mysterious Epidemic«. The New York Times. Pridobljeno 19. aprila 2018 – prek NYTimes.com.
  25. ↑ Mallon, David P.; Kingswood, Steven Charles (2001). Antelopes: Part 4 – North Africa, the Middle East, and Asia: Global Survey and Regional Action Plans. International Union for Conservation of Nature. str. 164. ISBN 978-2831705941. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  26. ↑ »Memorandum of Understanding concerning Conservation, Restoration and Sustainable Use of the Saiga Antelope (Saiga spp)« (PDF). Convention on Migratory Species. 25. september 2011. Pridobljeno 19. decembra 2012.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  27. ↑ 新疆霍尔果斯海关破获一起羚羊角走私案 天山网 (Chinese) 2014-06-23
  28. ↑ »Saiga Antelope«. programs.wcs.org. Pridobljeno 5. maja 2016.
  29. ↑ »Chinese 'Cooling Drinks' May Contain Endangered Saiga Antelope Horns«. Asian Scientist Magazine. 10. september 2012. Pridobljeno 5. maja 2016.
  30. ↑ Milner-Gulland, E. J. (1994). »A Population Model for the Management of the Saiga Antelope«. Journal of Applied Ecology. 31 (1): 25–39. doi:10.2307/2404596. JSTOR 2404596.
  31. ↑ »Kazakhstan extends Saiga antelope hunting ban until 2021«. Silk Road Intelligencer. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2011. Pridobljeno 19. decembra 2012.
  32. ↑ »Казахстан обвинили в дезориентации сайгаков«. lenta.ru. Pridobljeno 5. maja 2016.
  33. ↑ »Возводимые на казахско-узбекской границе заборы могут привести к полному исчезновению сайгака в Приаралье – ПАРАГРАФ-WWW«. zakon.kz. Pridobljeno 5. maja 2016.
  34. ↑ Milner-Gulland; Kholodova; Bekenov; Bukreeva; Grachev; Amgalan; Lushchekina (24. oktober 2001). »Dramatic declines in saiga antelope populations«. Oryx (v angleščini). 35 (4): 340–345. doi:10.1046/j.1365-3008.2001.00202.x. ISSN 1365-3008.
  35. ↑ Saparov, Abdulla (1. januar 2014). »Soil Resources of the Republic of Kazakhstan: Current Status, Problems and Solutions«. V Mueller, Lothar; Saparov, Abdulla; Lischeid, Gunnar (ur.). Novel Measurement and Assessment Tools for Monitoring and Management of Land and Water Resources in Agricultural Landscapes of Central Asia. Environmental Science and Engineering (v angleščini). Springer International Publishing. str. 61–73. doi:10.1007/978-3-319-01017-5_2. ISBN 9783319010168.
  36. ↑ Yong, Ed (17. januar 2018). »Why Did Two-Thirds of These Weird Antelope Suddenly Drop Dead?«. The Atlantic.
  37. ↑ »Mass deaths hit Kazakhstan's endangered Ice Age antelope species«. Reuters. 27. maj 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2015.
  38. ↑ »Свою версию гибели сайгаков выдвинул академик Нурушев«. Informburo.kz (v ruščini). 24. maj 2015. Pridobljeno 1. junija 2015.
  39. ↑ Saiga mystery disease; 29 May 2015
  40. ↑ Zimmer, Carl (2. november 2015). »More Than Half of Entire Species of Saigas Gone in Mysterious Die-Off«. The New York Times. Pridobljeno 3. februarja 2018.
  41. ↑ Yin, Steph (20. junij 2016). »Saiga Population Grows After Mysterious Epidemic«. The New York Times. ISSN 0362-4331. Pridobljeno 26. junija 2016.
  42. ↑ »Why 220,000 saiga antelope died suddenly in Kazakhstan in 2015 - CBC Radio«. cbc.ca. Pridobljeno 19. aprila 2018.
  43. ↑ »PESTE DES PETITS RUMINANTS – MONGOLIA (03): (HOVD) SAIGA ANTELOPE«. ProMED-mail. 9. marec 2017. Pridobljeno 9. marca 2017.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Saiga Antelope.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sajga&oldid=6192080«