Wikipedija

Rimski most

Rimski mostovi, so mostovi, ki so jih zgradili stari Rimljani in so bile prve velike in trajne mostne konstrukcije.[1] Rimski mostovi so bili zgrajeni iz kamna in osnovna konstrukcija pa je bil lok oziroma obok. Tudi prvi beton so Rimljani najprej uporabili za mostove.

Most Alcántara, Španija, mojstrovina antične gradnje mostov

Tipologija uredi

Znani rimski mostovi[2]
država število
 
Pons Fabricius v Rimu, Italija
 
Rimski pontonski most čez spodnjo Donavo

Kot pri obokih in kupolah, so Rimljani prvi v celoti uresničiti potencial loka za gradnjo mostov. [3]

Seznam rimskih mostov, ki jih inženir Colin O'Connor zbral obsega 330 kamnitih mostov za promet, 34 rimskih lesenih mostov in 54 rimskih mostov-akvaduktov, velik del še vedno stoji in se celo uporabljajo za promet vozil.[4] Bolj popoln pregled je izdelal italijanski učenjak Vittorio Galliazzo, ki je našel 931 rimskih mostov, večinoma iz kamna, v kar 26 različnih državah (vključno nekdanji Jugoslaviji, glej desno tabelo). [5] Rimski ločni mostovi so običajno polkrožni, nekateri pa so bili tudi segmentni (npr. most Alconétar). Segmentni lok je lok, ki je manj kot polkrog.[6] Prednosti mostov s segmentnim lokom so, da omogoča pretok velikih količin poplavne vode, ki bi sicer most lahko odnesla. Na splošno, rimski mostovi kažejo klinast primarni ločni kamen (voussoirs) iste velikosti in oblike. Rimljani so zgradili tako mostove s posameznim lokom in dolge večločne mostove in akvadukte, kot so Pont du Gard in akvadukt v Segovii. Njihovi mostovi imajo že od zgodnjega obdobja dalje poplavne odprtine v opornikih, npr. Pons Fabricius v Rimu (62 pr. n. št.), eden najstarejših velikih mostov, ki še vedno stoji. Rimski inženirji so bili prvi in do industrijske revolucije edini, ki so gradili mostove iz betona, ki so ga imenovali Opus caementicium. Na površini so bili običajno prekriti z opeko ali klesanim kamnom, kot je most Alcántara.

Rimljani so uvedli tudi segmentne ločne mostove v mostne konstrukcije. 330 m dolg most Limyra v jugozahodni Turčiji ima 26 segmentnih lokov s povprečnim razmerjem razpetina-višina 5,3:1 [7], ki daje mostu nenavadno vodoravno krivuljo neprekosljivo že več kot tisočletje. Trajanov most čez Donavo je bil lesena palična konstrukcija iz segmetnih lokov (ki so stali na 40 m visokih betonskih stebrih). To naj bi bil za tisoč let najdaljši ločni most, tako v smislu splošne dolžine kot razpona lokov, medtem ko je najdaljši obstoječ rimski most dolg 790 m, Puente Romano v Méridi.

Pozno romanski Karamagara most v Kapadokiji verjetno predstavlja najstarejši ohranjen most s koničastim lok. [8]

Oblika lokov uredi

Zgodnji rimski ločni mostovi, na katere je vplivala starodavna predstava o idealni obliki kroga, so imeli pogosto obliko celega kroga, saj se je kamniti lok nadaljeval pod zemljo. Tipičen primer je Pons Fabricius v Rimu. Kasneje so bili rimski masivni mostovi predvsem iz polkrožnih lokov ali v manjšem obsegu, iz segmentnih lokov. [9][10] Za kasnejše oblikovanje, kar kaže zgodnja, lokalna koncentracija v severovzhodni Italiji, a so bili razpršeni po celotnem imperiju, sta mostova Limyra in Alconétar ter Ponte San Lorenzo vzorčni primeri. Redkejše so številne druge oblike lokov, ki jih zaradi kasnejših deformacij ni mogoče izključiti. Pozno antični Karamagara most predstavlja zgodnji primer uporabe koničastega lokia.

Značilnosti uredi

  • Mnogi mostovi so široki več kot 5 metrov
  • Večina je v rahlem vzdolžnem naklonu
  • Mnogi so rustikalno izdelani
  • Kamni so položeni izmenično: po dolžini in s krajšo ploskvijo navzven
  • Kamni so povezani z lastovičjim repom ali kovinskimi mozniki
  • Kamni imajo vdolbine za oprijem orodja

(Vir Trajana Arhivirano 2008-05-28 na Wayback Machine. - prizadevanje, da prepoznajo rimske mostove zgrajene v nekdanji Hispaniji]

Primeri uredi

 
Pont-Saint-Martin, Italija

Zgrajen leta 142 pred našim štetjem je Pons Aemilius, kasneje imenovan Ponte Rotto (porušen most), najstarejši rimski kamniti most v Rimu.

Največji rimski most je bil Trajanov most čez spodnjo Donavo, konstruiral ga je Apollodor iz Damaska, ki je bil več kot tisočletje najdaljši most, zgrajen v smislu celotne dolžine kot razpona loka. Večino časa je bil vsaj 2 metra nad nivojem reke.

Primer začasne graditve vojaških mostov sta dva Cezarjeva mostova čez Ren.

Premostitev velikih rek uredi

Rimski inženirji so zgradili kamnite ločne ali kamnite stebrne mostove preko vseh večjih rek svojega imperija, razen dveh: Evfrata, ki je bil na meji s tekmecem, iranskim imperijem in Nila, ki je bil premoščen šele leta 1902, ko zgradili britanski stari Asuanski jez.[11]

Največji reki, na katerih so Rimljani zgradili masivne mostove, sta bili Donava in Ren, dve največji evropski reki zahodno od evrazijske stepe. Spodnjo Donavo sta prečkala vsaj dva (Trajanov most, Konstantinov most) ter srednji in spodnji Ren s štirimi različnimi mostovi (rimsko most v Mainzu, Cesarska mostova, rimski most v Koblenzu in rimski most v Kölnu). Na rekah z močnimi tokovi in za omogočanje hitrega premika vojske, so bili redno na voljo pontonski mostovi. [12] Zaradi izrazitega pomanjkanja evidenc o masivnih mostovih čez večje reke v predmoderni dobi[13] se zdi, da so rimski neprekosljivi vse do 19. stoletja.

Galerija uredi

  •  
    Rimski most v Trierju, Nemčija
  •  
    Pont Julien v Apt, Francija
  •  
    Rimski most v Vaison-la-Romaine, Francija
  •  
    Pont Ambroix, Francija
  •  
    Ponte Sant'Angelo v Rimu, Italija
  •  
    Milvijski most v Rimu, Italija
  •  
    Ponte Pietra v Veroni, Italija
  •  
    Pons Aemilius v Rimu, Italija
  •  
    Puente de Alconétar, Španija
  •  
    Most Eurymedon pri Selgeju, Turčija
  •  
    Most Limyra, Turčija
  •  
    Pont de Pierre, dolina Aoste, Italija
  •  
    Most Severan, Turčija

Sklici uredi

  1. ↑ O’Connor 1993, str. 1
  2. ↑ Galliazzo 1994, str. 2 (Indice). Galliazzo's survey excludes Late Roman or Byzantine structures.
  3. ↑ Robertson, D.S.: Greek and Roman Architecture, 2nd edn., Cambridge 1943, p.231: "The Romans were the first builders in Europe, perhaps the first in the world, fully to appreciate the advantages of the arch, the vault and the dome."
  4. ↑ Colin O'Connor: "Roman Bridges", Cambridge University Press 1993, p. 187ff. ISBN 0-521-39326-4
  5. ↑ Galliazzo, Vittorio (1994), I ponti romani. Catalogo generale, Vol. 2, Treviso: Edizioni Canova, ISBN 88-85066-66-6, cf. Indice
  6. ↑ Beall, Christine (1988). »Designing the segmental arch« (PDF). ebuild.com. Pridobljeno 8. maja 2010.[mrtva povezava]
  7. ↑ Colin O'Connor: "Roman Bridges", Cambridge University Press 1993, p. 126 ISBN 0-521-39326-4
  8. ↑ Galliazzo 1995, str. 92, 93 (fig. 39)
  9. ↑ Galliazzo 1995, str. 429–437
  10. ↑ O’Connor 1993, str. 171
  11. ↑ O’Connor 1993, str. 193–202 (Appendices A and B)
  12. ↑ O’Connor 1993, str. 133–139
  13. ↑ Fernández Troyano 2003

Reference uredi

  • Fuentes, Manuel Durán: La construcción de puentes romanos en Hispania, Xunta de Galicia, Santiago de Compostela 2004, ISBN 978-84-453-3937-4
  • Fernández Troyano, Leonardo (2003), Bridge Engineering. A Global Perspective, London: Thomas Telford Publishing, ISBN 0-7277-3215-3
  • Galliazzo, Vittorio (1995), I ponti romani, Vol. 1, Treviso: Edizioni Canova, ISBN 88-85066-66-6
  • Galliazzo, Vittorio (1994), I ponti romani. Catalogo generale, Vol. 2, Treviso: Edizioni Canova, ISBN 88-85066-66-6
  • Gazzola, Piero (1963), Ponti romani. Contributo ad un indice sistematico con studio critico bibliografico, Florence
  • O’Connor, Colin (1993), Roman Bridges, Cambridge University Press, ISBN 0-521-39326-4


Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Roman bridges.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rimski_most&oldid=5814353«