Petljakov Pe-8
Petljakov Pe-8 je bil težki štirimotorni strateški bombnik, ki so ga zasnovali v Sovjetski zvezi pred 2. Svetovno vojno. Uporabljal se za bombardiranje Berlina avgusta 1941. Namenjen je bil bombardiranju nemških letališč, železniških postaj in vojaških skladišč. Proizvodnja je bila maloserijska.
| Pe-8 | |
|---|---|
| Vloga | Strateški bombnik |
| Izvor | Sovjetska zveza |
| Proizvajalec/-ci | Factory No. 124 |
| Oblikovalec | Vladimir Petljakov |
| Krstni polet | 27. december 1936 |
| Predstavljen | 1940 |
| Status | Upokojen |
| Glavni uporabnik | Sovjetske letalske sile |
| Izdelovan | 1936–1944 |
| Število izdelanih | 93 |
Originalno je imel oznako TB-7 (rusko Тяжёлый Бомбардировщик, Tjažoli bombardirovščik—Težki bobmnik), ki se je spremnila v Pe-8 po glavnem konstrukorju Vladimirju Petljakovu. Pe-8 je imel težave zaradi pomanjkanja sredstev pri proizvodnji. Ob vstopu v uporabo pa je imel težave z motorji. Po vojni so večino letal upokojili, nekaj so jih uporabljali za lete na Arktiko.
Razvoj Pe-8 se je začel julija 1934, ko so Sovjetske sile (VVS) zahtevale novega bombnika za zamenjavo Tupoljev TB-3. Zahteve so bile 2000 kilogramski bojni tovor, dolet 4500 kilometrov in hitrost večja od 440 km/h na višini 10 000 metrov. Biro Tupoljev je dobil nalogo za razvoj letala, glavni konstruktor biroja Andrej Tupoljev je pooblastil Vladimirja Petljakova in njegovo ekipo. Letalo je sprva imelo oznako ANT-42.
Bobmnik je bil večinoma izdelan iz duraluminija, deli strukture so bili iz jekla, krilca pa pokrita s tkanino. Trup je bil tipa monocoque, pilota sta sedela v tandem sedežih. Na prototipu je bil pomožni peti motor Klimov M-100, ki naj bi poganjal mehanski polnilnik za motorje Mikulin AM-34FRN. Kasnejši modeli niso imel petega motorja, na njegovem prostoru so sedeli inženir leta in radio operater.
Prvi polet s testnim pilotom Mihailom Gromovim je bil 27. decembra 1937.
Tehnične specifikacije(Pe-8/AM-35A) uredi
Podatki iz Gordon, Soviet Airpower in World War 2, p. 398
Splošne karakteristike
- Posadka: 11
- Dolžina: 23,2 m (76 ft ¼ in)
- Razpon kril: 39,13 m (128 ft 4 in)
- Višina: 6,20 m (20 ft 4 in)
- Površina kril: 188,66 m² (2 030,7 ft²)
- Teža praznega letala: 18 571 kg (40 941 lb)
- Naložena teža: 27 000 kg (59 400 lb)
- Maks. vzletna teža: 35 000 kg (77 000 lb)
- Pogon letala: 4 × Vodno hlajeni 12-valjniki Mikulin AM-35A, 999 kW (1 340 KM) vsak
Zmogljivost
- Maks. hitrost: 443 km/h (275,2 mph)
- Doseg: 3 700 km (2 299 mi)
- Višina leta: 9 300 m (30 504 ft)
- Hitrost vzpenjanja: 5.9 m/s (1 154 ft/min)
- Obremenitev kril: 143 kg/m² (29 lb/ft²)
- Razmerje moč/teža: 140 W/kg (0,2 KM/lb)
Oborožitev
- Strelno orožje:
- 2 x 20 mm (0,79 in) ŠVAK
- 2 x 127 mm (5,0 in) Berezin UB
- 2 x 762 mm (30,0 in) ŠKASs
- Bombe: Up to 5.000 kg (11.000 lb)
Glej tudi uredi
Bibliografija uredi
- Bergstrom, Christer (2007). Kursk—The Air Battle: July 1943. Hersham, Surrey: Classic Publications. ISBN 1-90322-388-1.
- Gordon, Yefim (2008). Soviet Airpower in World War 2. Hinckley, England: Midland Publishing. ISBN 978-1-85780-304-4.
- Gordon, Yefim; Rigamant, Vladimir (2005). OKB Tupolev: A History of the Design Bureau and its Aircraft. Hinckley, England: Midland Publishing. ISBN 1-85780-214-4.
- Gunston, Bill (1995). The Osprey Encyclopedia of Russian Aircraft 1875–1995. London: Osprey. ISBN 1-85532-405-9.
- Gunston, Bill (1995). Tupolev Aircraft since 1922. Annapolis, MD: Naval Institute Press. ISBN 1-55750-882-8.
- {{cite journal|date=August 1980|title=Pe-8: Last of a Generation|journal=[[Air International
Zunanje povezave uredi
