Onikanje
Oníkanje je raba oblike tretje osebe množine moškega spola v govoru s spoštovano osebo,[1] npr. »Kako se počutijo, gospa?« (namesto oblike vikanja: »Kako se počutite, gospa?«). Danes je tak način ogovarjanja že skoraj čisto iz rabe,[2] do nedavnega pa je bilo onikanje v redni uporabi tako v neposrednem kot v posrednem ogovoru (oz. govorjenjem o odsotni osebi). Njegova uporaba je omejena na najstarejšo generacijo, primeri uporabe ultraformalnega ogovora pa se pojavljajo (resda izjemoma) tudi pri govorcih srednjih let.[3]
Zgodovina uredi
Pravo onikanje v ohranjenih slovenskih pisnih virih prvič najdemo na prelomu iz 17. v 18. st. v pridigah Janeza Svetokriškega, vendar se namesto onikanja tudi tam pogosteje uporablja vikanje. V 18. stoletju se je začel zaimek oni uporabljati samostojno v nagovarjanju in s tem se je oblikoval tridelni sistem ogovornih zaimkov (tikanje, vikanje, onikanje), ki je omogočal natančnejše izražanje družbenih razlik. Slovničarji v 19. stoletju so začeli onikanje preganjati kot germanizem. Prvi med njimi je bil Jernej Kopitar, kasneje pa je tudi Valentin Vodnik v svoji slovnici izrazil podobno purističen odnos do onikanja. Do srede 19. stoletja je vikanje počasi izrinilo onikanje v vseh položajih in nabor ogovornih zaimkov za izražanje družbenih razlik se je v knjižnem jeziku skrčil v dvodelni sistem, ki ga poznamo še danes. Pred tem je slovenski govor poznal zapleteni štiridelni sistem ogovarjanja, po formalnosti od tikanja, vikanja, onikanja in do najformalnejše oblike naslavljanja z naslovom in tretjeosebno množinsko glagolsko obliko (Vaša gnada + množinski ogovor).[4]
Izvor uredi
Za slovenski ogovorni sistem se domneva, da je nastajal pod močnim vplivom nemščine kot stoletja prestižnega jezika na tem območju,[4] vendar pa se zdi, da predstavlja slovenska uporaba onikanja v posrednem ogovoru samostojen izum.[3]
Glej tudi uredi
Sklici uredi
- ↑ http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=onikati&hs=1, Slovar slovenskega knjižnega jezika, vpogled: 1. 2. 2014.
- ↑ Toporišič, Jože. 1976. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
- ↑ 3,0 3,1 D. F. Reindl, Slovene Ultra-Formal Address: Borrowing, Innovation, and Analysis, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 6, Ljubljana 2007: 151–168.
- ↑ 4,0 4,1 Jelovšek A. Razvoj zaimenskega ogovornega sistema. Slavistična revija, letnik 5, 9/2011: 195-211.
Zunanje povezave uredi
Predstavnosti o temi Onikanje v Wikimedijini zbirki
