Narodni park Etoša
Narodni park Etoša je narodni park na severozahodu Namibije. 22. marca 1907 je bil z odlokom št. 88 guvernerja Nemške Jugozahodne Afrike dr. Friedricha von Lindequista razglašen za lovski rezervat št. 2 (Wild Schutzgebiet št. 2), kar pomeni, da je bil uvrščen za zahodnim Caprivijem (lovski rezervat št. 1) in pred lovskim rezervatom Namib št. 3. Leta 1958 je postal lovski park Etoša in bil leta 1967 z aktom parlamenta Republike Južne Afrike, ki je v tem času upravljala Jugozahodno Afriko, povzdignjen v narodni park. [1]
| Narodni park Etoša | |
|---|---|
IUCN kategorija II (narodni park) | |
 Živali pri vodni kotanji Nebrownii | |
 | |
| Lokacija | Namibija |
| Koordinati | 18°56′43″S 15°53′52″E / 18.94528°S 15.89778°E |
| Površina | 22.270 km² |
| Ustanovitev | 22. marec 1907 |
| Obiskovalci | 200.000 (leta 2010) |
| Uprava | Ministrstvo za okolje in turizem Namibije |
Narodni park se razteza na površini 22.270 km² in je dobil ime po veliki Etoški kotanji, ki je skoraj v celoti v parku (velika je 4760 km²) in pokriva 23 % površine celotnega območja parka. [2] V njem živi več sto vrst sesalcev, ptic in plazilcev, tudi več ogroženih, in ogrožena vrsta (IUCN) z Rdečega seznama, kot so črni nosorogi.
Park je v regiji Kunene in meji oziroma se delno prekriva z regijami Oshana, Oshikoto in Otjozondjupa.
Zgodovina uredi
Odkritje Evropejcev uredi
Švedski raziskovalec Carl Johan Andersson in Anglež Francis Galton sta bila prva Evropejca, ki sta 29. maja 1851 poročala o Etoški kotanji. Ko sta prispela v Omutjamatundo (zdaj Namutoni), sta potovala z ovambijskimi trgovci bakrene rude. Etoško kotanjo sta odkrila po odhodu iz Namutonija, ko sta potovala na sever.
Izvirno ime uredi
Ime Etoša (Etosha) (v začetku zapisano Etotha) je iz ošidongske besede in pomeni "velik bel prostor". Nanaša se na Etoško kotanjo. V Haiǁomu se imenuje kotanja Khubus, kar pomeni "popolnoma gol, bel prostor z veliko prahu". Kotanja je znana tudi kot Chums in se nanaša na hrup, ki ga povzroča hoja po glinasti kotanji.
Ljudje uredi
Območja severno od Etoške kotanje naseljujejo Ovambi, medtem ko so različne skupine, ki so govorile otjihererski jezik, živele zunaj sedanjih meja parka. Območje v parku v bližini Etoške kotanje naseljujejo Kojsani.
Ko je bila Etoška kotanja prvič odkrita, je ljudstvo Haiǁom priznavalo ovambskega vodjo iz Ondonge, Hereri pa ne. [3] Haiǁomi so bili prisilno odstranjeni iz parka leta 1954, končali so svoj lovsko-nabiralniški način življenja in ostali brez zemlje na kmetijah kot dninarji. [4] Od leta 2004 zanje velja tradicionalna uprava, ki pomaga lajšati stike med skupnostjo in vlado. Namibijska vlada priznava, da je park dom ljudstva Haiǁom in ima načrte za ponovno naselitev razseljenih družin na kmetije, ki mejijo na narodni park. Od leta 2007 je vlada pridobila šest kmetij neposredno južno od depresije Gobain v etoškem narodnem parku. Številne družine so se naselile na teh kmetijah, njihov voditelj je bil David Khamuxab.
Evropski naseljenci uredi
Leta 1885 je podjetnik William Worthington Jordan od ovambskega voditelja Kambondeja kupil velik del zemljišča. Meri skoraj 170 kilometrov in sega od Okaukueja na zahodu do Fischerjeve kotanje na vzhodu. Dorslandski pohodniki so prvič potovali skozi park med letoma 1876 in 1879 na poti v Angolo. Leta 1885 so se vrnili in se naselili na 2500 hektarjih kmetij, ki jih je dal brezplačno na voljo William Worthington Jordan. Pohodniki so imenovali območje Upingtonija po predsedniku vlade Kapske kolonije. Naselje je bilo opuščeno leta 1886 po spopadih s Haiǁomi, ko jih je premagal njihov voditelj Nehale Mpingana. [5]
Nemška Jugozahodna Afrika uredi
Nemško cesarstvo je leta 1886 ukazalo vojakom, naj zasedejo Okaukuejo, Namutoni in Sesfontein in ubijajo divje živali, ki se selijo, da bi omejili širjenje kuge pri govedu. Spomladi leta 1889 je bila zgrajena utrdba za nemško konjenico v Namutoniju. 28. januarja 1904 je 500 moških pod vodstvom Nehala Mpingane napadlo cesarsko nemško trdnjavo v Namutoniju in jo popolnoma uničilo, pregnali so kolonialne sile in prevzeli konje in govedo. Utrdba je bila obnovljena in čete ponovno nameščene, ko je bilo območje razglašeno za lovski rezervat leta 1907; poročnik utrdbe Namutoni Adolf Fischer je nato postal prvi "lovski upravnik".
Meje uredi
Današnji narodni park je od ustanovitve leta 1907 doživel več večjih in manjših sprememb meja. Glavna sprememba od leta 1907 je bila zaradi odloka št. 18 iz leta 1958 in odloka št. 21 iz leta 1970.
Ko je bilo območje Etoše razglašeno za lovski rezervat št. 2 (odlok št. 88 iz leta 1907), se je park raztezal od ustja reke Kunene in reke Hoarusib na Obali okostij do Namutonija na vzhodu. Prvotna površina je bila okoli 99.526 km² kilometrov, nato popravljena na približno 80.000 km². Odlok št. 18 iz leta 1958 je spremenil zahodno mejo parka in izključil območje med rekama Kunene in Hoarusib ter namesto tega vključil območje med rekama Hoanib in Uchab, s čimer se je park zmanjšal na okoli 55.000 km². Odločitev Odendaalove komisije (1963) je prinesla razmejitev današnjih mej parka leta 1970.
Ekološki inštitut Etoša uredi
Ekološki inštitut Etoša (EEI) je uradno odprl Adolf Brinkmann 1. aprila 1974 v imenu jugozahodnoafriške uprave. Odgovoren je za upravljanje raziskav v parku. Razvrstitev rastlinstva, prebivalstva in ekološke študije o gnujih, slonih in levih ter študije o antraksu so bile med prvimi pomembnimi temami, ki so jih raziskovali. Inštitut je sodeloval z raziskovalci z univerz v Namibiji, ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji, Južni Afriki, Avstraliji, Norveški in Izraelu.
Geografija uredi
Etoška kotanja uredi
Soline so najopaznejša geološka značilnost v parku. Glavna depresija pokriva površino okoli 5000 km² in je približno 130 km dolga in okoli 50 km široka. Močna slanost v kotanji omejuje življenje vrst, ki lahko trajno naseljujejo samo kotanjo; ekstremofilni mikroorganizmi ogrožajo vrste, ki lahko prenašajo slanost. Kotanja je običajno suha, z vodo se napolni za kratek čas poleti, ko je posebej privlačna za pelikane in plamence.
V sušnem obdobju vetrovi, ki pihajo čez slano kotanjo, poberejo slan prah in ga raznašajo po vsej državi in čez južni Atlantik. Ta obogatitev s soljo zagotavlja minerale v tleh v smeri vetra, od katerih so odvisne nekatere divje živali, čeprav je slanost izziv za kmetovanje.
Etoška kotanja je bila ena od številnih območij v vsej Južni Afriki v regionalni pobudi (Southern African Regional Science Initiative – SAFARI 2000). Partnerji v tem programu zbirajo najrazličnejše podatke o aerosolih, zemeljskem površju in druge značilnosti zemljišč in ozračja z uporabo satelitov, letal in podatkov o tleh, kakršna so v Etoši, in proučujejo povezave med ljudmi in naravnim okoljem.
Dolomitni hribi uredi
Dolomitni hribi na južni meji parka v bližini Anderssonovega vhoda se imenujejo Ondundozonananandana, kar pomeni kraj, "od koder se mlad pastir ni nikoli vrnil", kar namiguje na veliko plenilcev, kot so leopardi, v hribih, ki se imenujejo Leopardji hribi (Leopard Hills). Območje Halali je dom dolomitnih hribov v parku, eden je v kampu, blizu pa je Twee Koppies. Na zahodu tudi prevladujejo dolomitni hribi, ki je edini kraj v parku, v katerem živi gorska zebra (Equus zebra).
Podnebje uredi
V parku je puščavsko podnebje savane. Povprečna letna temperatura je 25 °C. Pozimi je temperatura bližje 5 °C, poleti je lahko 45 °C. Značilna je velika dnevna toplotna amplituda.
Včasih in na nekaterih krajih dežja sploh ni. Ko je dež, pa suhe rečne struge hitro oživijo.
Vrste rastlinstva uredi
Slana puščava uredi
Soline v parku so večinoma brez rastlinja, razen halofitov (slanuša) Sporobolus salsus, beljakovinsko bogata trava, na kateri se paseta gnu (Connochaetes taurinus) in skokonoga gazela. Območja okoli Etoške kotanje imajo tudi drugo halofitno rastlinje, tudi travo, kot sta Sporobolus spicatus in Odyssea paucinervis, ter grmovnice, kot je Suaeda articulata. [6]
Gozdnata pokrajina uredi
Večina parka pokriva savanski gozd, razen območja v bližini kotanje. Mopane (Colophospermum mopane) je najpogostejše drevo, približno 80 % vseh dreves v parku. V peščenem veldu v severovzhodnem vogalu Etoše prevladujejo akacije in drevesa družine Terminalia. Drevesa tamboti (Spirostachys africana) so značilna za gozdove južno od peščenega velda.
Druge vrste rastlinstva uredi
Savana uredi
Pritlikavo savansko grmičevje se pojavlja na območju blizu kotanje z več vrstami, tudi halofitna sukulenta Salsola etoshensis, tudi trnasto savansko rastlinje je na apnenčastih in alkalnih tleh, prevladujejo vrste akacije, kot so Acacia nebrownii, Acacia luederitzii, Acacia melliferra, Acacia hebeclada in Acacia tortilis.
Travišča uredi
Travišča v parku so predvsem okoli Etoške kotanje, kjer je zemlja peščena. Glede na tla in učinke kotanje prevladuje ena vrsta trave Eragrostis, Sporobolus, Monelytrum, Odyssea ali Enneapogon.
Živalstvo uredi
V parku je okoli 114 vrst sesalcev, 340 vrst ptic, 110 vrst plazilcev, 16 vrst dvoživk in 1 vrsta rib (do 49 vrst med poplavami). [7][8]
Zgodovina uredi
Od leta 1881 so velike divje sesalce, kot so sloni, nosorogi in levi, v regiji skoraj iztrebili. Določitev lovskega rezervata je pomagala k okrevanju nekaterih živali, vendar so nekateri, na primer bivoli in divji psi izumrli do sredine 20. stoletja.
Prof. P. Schoemann, pisec iz Otjiwaronga, je bil imenovan za paznika v lovišču leta 1951 in je menil, da so travišča močno popasena. V bližini Rietfonteina so zgradili predelovalnico kostne moke in odstrel zebre in gnujev se je začel leta 1952. Uradne evidence kažejo, da so 293 zeber in 122 gnujev obdelali v tovarni, vendar naravovarstveniki trdijo, da jih je bilo na tisoče in uspelo jim je prisilno zapreti tovarno v istem letu.
Suša, ki se je začela leta 1980, je povzročila največji zaseg in odlov v zgodovini parka. Ujetih, ulovljenih ali prodanih je bilo 2235 gorskih in 450 stepskih zeber. 525 slonov je bilo ubitih in obdelanih v začasni klavnici v bližini Olifantsrusa.
Sesalci uredi
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Pogosto videni sesalci v parku v preteklosti in sedanjosti so navedeni v preglednici:
| Sesalci | Latinsko ime | Status | Dodatni podatki |
|---|---|---|---|
| afriški savanski slon | Loxodonta africana | pogost | Etoški sloni spadajo v skupino slonov severozahodne Namibije in južne Angole. So najvišji sloni v Afriki, vendar pomanjkanje mineralov povzroča, da imajo zelo kratke okle.[9] |
| južni beli nosorog | Ceratotherium simum simum | redek | Po dolgi odsotnosti se je pojavil pred kratkim. [10] |
| jugozahodni črni nosorog | Diceros bicornis occidentalis | redko viden | Načrt Odendaalove komisije iz leta 1963 je močno zmanjšal življenjsko območje nosoroga, saj večina njihovega prednostnega habitata ni v parku.[11] Programi za ponovno naselitev so se uresničevali, dokler se ni povečalo njihovo število v zavarovanem delu parka. |
| Kafrski bivol | Syncerus caffer | izumrl | Zadnji znan zapis bivola v parku je iz obdobja opazovanja mladega bika, ki so ga ubili levi na Andonski ravnini v 1950-ih. |
| angolska žirafa G. c. angolensis | Giraffa camelopardalis angolensis | pogosta | Genetska študija iz leta 2009 za to podvrsto kaže, da sta v severni puščavi Namib in etoškem narodnem parku različni podvrsti.[12] |
| jugozahodni afriški lev | Panthera leo bleyenberghi | pogost | |
| afriški leopard | Panthera pardus pardus | pogost | |
| južnoafriški gepard | Acinonyx jubatus jubatus | nepogost | |
| serval | Leptailurus serval | redek | |
| karakal | Caracal caracal | pogost | |
| afriška divja mačka | Felis silvestris lybica | pogosta | |
| črnonoga mačka | Felis nigripes | zelo redka | |
| črnohrbti šakal | Canis mesomelas | zelo pogost | |
| uhataa lisica | Otocyon megalotis | pogosta | |
| kapska lisica, tudi kama | Vulpes chama | pogosta | |
| afriški hijenski pes | Lycaon pictus pictus | izumrl | |
| rjava hijena | Hyaena brunnea, prej Parahyaena brunnea |
pogosta | |
| lisasta hijena | Crocuta crocuta | pogosta | |
| pižmova hijena | Proteles cristata | pogost | |
| surikata | Suricata suricatta | pogosta | |
| progasti mungo | Mungos mungo | pogost | |
| rumeni mungo | Cynictis penicillata | pogost | |
| vitki mungo | Galerella sanguinea | pogost | |
| pritlikavi mungo | Helogale parvula | nepogost | |
| drobna pegasta genetka | Genetta genetta | pogosta | |
| svinja bradavičarka | Phacochoerus africanus | pogosta | |
| grmičasti zajec | Lepus saxatilis | pogost | |
| južnoafriški skakajoči zajec | Pedetes capensis | pogost | |
| kapska talna veverica in damarska talna veverica |
Xerus inauris Xerus princeps |
zelo pogosta | |
| medardski jazbec | Mellivora capensis | pogost | |
| podzemna svinjka | Orycteropus afer | pogosta | |
| afriški ježevec | Hystrix cristata | pogost | |
| savanski luskavec (Manis temminckii) | Smutsia temminckii | nepogost | |
| stepska zebra | Equus quagga, prej Equus burchellii |
zelo pogosta | |
| gorska zebra | Equus zebra | lokalno pogosta | Vidi se samo v zahodni Etoši. |
| skokonoga gazela | Antidorcas marsupialis | zelo pogosta | |
| črnoobrazna impala | Aepyceros melampus petersi | pogosta | |
| pasana | Oryx gazella | pogost | |
| navadni hulež | Sylvicapra grimmia | nepogost | |
| kirkov dikdik | Madoqua kirkii | pogost | |
| rdeči donidori | Raphicerus campestris | pogost | |
| rdeča kravja antilopa | Alcelaphus buselaphus caama ali A. caama | pogosta | |
| navadni gnu | Connochaetes taurinus | pogost | |
| navadni eland | Taurotragus oryx | nepogosta | |
| veliki kudu | Tragelaphus strepsiceros | pogost |
Ptice uredi
Ta pregled prikazuje raznovrstnost ptic v parku in ni popoln seznam:
|
noj – Struthio camelus
tajnik - Sagittarius serpentarius
sokoli – Falconidae
sove – Strigiformes
čaplje – Ardeidae
|
štorklje – Ciconiidae
modri žerjav – Anthropoides paradiseus rožnati pelikan – Pelecanus onocrotalus plamenci – Phoenicopteriformes
plojkokljuni – Anseriformes
kure – Galliformes
pobrežniki – Glareolidae
močvirniki – Ciconiiformes
zlatovranke – Coraciidae
smrdokavra – Upupa epops |
kljunorožci – Bucerotidae
vrani – Corvidae
stepske kokoške – Pteroclidiformes
golobi – Columbidae
vrabci – Passeridae
droplje – Otididae
|
Turizem uredi
Vsa hrana in kampiranje v parku upravlja namibijsko zavetišče za divje živali (Namibija Wildlife Resorts– NWR). V parku je pet območij z nastanitvenimi objekti in tri za kampiranje. Vsa območja so ograjena. [13]
Dolomitski kamp uredi
Turisti ne smejo v zahodni Ozonjuitji m'bari, edina izjema so registrirani namibijski organizatorji potovanj in gostje, nastanjeni v Dolomitskem kampu. Zgrajen je bil leta 2010 in je dostopen skozi Galtonov vhod ali skozi park s ceste 19S (19e Breëdtegaard).
Halalijski kamp uredi
Kamp je bil odprt leta 1967 in je približno na sredini med Okaukuejem in Namutonijem.
Namutoni uredi
Namutoni je nekdanja policijska in vojaška postaja v vzhodnem delu parka, 123 km iz Okaukueja. Trdnjava Namutoni je bila obnovljena leta 1957, ko so jo uporabljali za počitniški kamp za zimske obiskovalce parka.
Okaukuejo uredi
Okaukuejo je bil vojaška postojanka Nemške Jugozahodne Afrike leta 1897, od koder so nadzirali širjenje slinavke in parkljevke. Nato je bila policijska postaja in je bila uradno odprta kot kamp leta 1955. Stolp je bil zgrajen leta 1963 po zgledu stolpa stare policijske postaje. Ima restavracijo, pošto, trgovine s spominki, dva bazena in turistično-informacijski center. Opazovalna ploščad je pri vodni kotanji Okaukuejo, ki je osvetljena ponoči, da lahko turisti opazujejo nočne divje živali.
Onkoshi uredi
Onkoshi je izključno v lasti parka in je v bližini Stinkwaterja.
Sklici uredi
- ↑ Historical Review of the Etosha Region and its subsequent administration as a National Park, H.H. Berry; Madoqua 1997, 20(1): 3-12
- ↑ Lindeque, M. and Archibald, T.J. 1991. Seasonal wetlands in Owambo and the Etosha National Park. Madoqua 17(2): 129-133
- ↑ Trümpelmann, G.P.J. 1948. Die Boer in Suid-wes Afrika.
- ↑ Born in Etosha. Ute Dieckmann (2009)
- ↑ »Namibia Heroes and Heroines«. Namibia 1-on-1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2017. Pridobljeno 28. januarja 2012.
- ↑ Trees and shrubs of the Etosha National Park and in northern and central Namibia; Cornelia Berry and Blythe Loutit
- ↑ Etosha Fact Sheet 2
- ↑ A Review of Fauna and Flora Associated with Coastal and Inland Saline Flats from Namibia with Special Reference to the Etosha Pan. Peter L. Cunningham and Willem Jankowitz
- ↑ Etosha Ecological Institute, Okaukuejo.
- ↑ »Etosha Park Profile« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. januarja 2014. Pridobljeno 5. marca 2016.
- ↑ On the clover trail. Eugène Joubert. 1996
- ↑ Brenneman, R. A.; Louis, E. E. Jr; Fennessy, J. (2009). »Genetic structure of two populations of the Namibian giraffe, Giraffa camelopardalis angolensis«. African Journal of Ecology. 47 (4): 720–28. doi:10.1111/j.1365-2028.2009.01078.x.
- ↑ Etosha National Park: Guidebook to the Waterholes and Animals. Timothy Osborne, Wilferd Versveld, Paul van Schalkwyk. 2003
- »Etosha National Park, Namibia«. NASA Earth Observatory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2003. Pridobljeno 5. marca 2016.
- C.Michael Hogan. 2010. Extremophile. eds. E.Monosson and C.Cleveland. Encyclopedia of Earth. National Council for Science and the Environment, Washington DC.
Zunanje povezave uredi
