Najada (luna)
Najada (grško Ναϊάδ-ες: Naiades) je Neptunu najbližji naravni satelit.
 Luna Najada kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini. | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | Voyager Imaging Team |
| Datum odkritja | september, 1989 |
| Oznake | |
| Neptun III, S/1989 N 6 | |
| Značilnosti tira[1] | |
| Epoha: 18. avgust 1989 | |
| Periapsida | 48.208 km |
| Apoapsida | 48.246 km |
Srednji polmer orbite | 48.227 km |
| Izsrednost | 0,0004 ± 0,0003 |
| 0,2943958 ± 0,0000002 dni | |
| Naklon tira | 4,75 ± 0,03° (na Neptunov ekvator) 4,75° (na lokalno Laplaceovo ravnino) |
| Obkroža | Neptun |
| Fizikalne značilnosti | |
| Razsežnosti | 96×60×52 km[2] |
| Masa | 1,9×1017 kg (izračunano iz ocenjene gostote) |
Srednja gostota | 1,2 g/cm3 (ocena) |
| sinhrono vrtenje (predvidevanje) | |
| Albedo | 0,07 [2] |
| Temperatura | ~51 K (ocena) |
Odkritje in imenovanje uredi
Luno Najado je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 6.[3] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [4] po Najadi iz grške mitologije [4].
Lastnosti uredi
Luna Najada ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.
Luna Najada kroži samo 23.500 km nad zgornjimi Neptunovimi oblaki. Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Njena gostota je verjetno dovolj nizka, da je že sedaj blizu Rochejeve meje.
Raziskovanja uredi
Med poletom sonde Voyager 2 mimo Neptuna so naredili nekaj posnetkov luna Najade. Pozneje so raziskovali Najado s pomočjo teleskopov na površini Zemlje in s pomočjo Vesoljskega teleskopa Hubble. Sistem Neptuna so opazovali tudi s pomočjo adaptivne optike na Observatoriju Keck. Pri tem so opazili štiri največje notranje lune. Odkrili so luno Talasa, vendar Najade niso opazili [5] (Hubblov teleskop lahko zazna tudi nebesna telesa, ki so težje opazna kot Voyager 2). Predvidevajo, da je to zaradi napak v efemeridah Najade.[6]
Opombe in reference uredi
- ↑ R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
- ↑ 2,0 2,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
- ↑ »IAU Circular No. 4867«. 29. september 1989. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
- ↑ 4,0 4,1 »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
- ↑ Marchis, F.; Urata, R.; de Pater, I.; Gibbard, S.; Hammel, H.B.; Berthier, J. (Maj 2004). »Neptunian Satellites observed with Keck AO system«. erican Astronomical Society, DDA meeting #35, #07.08; Bulletin of the American Astronomical Society, Vol. 36. str. 860. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
- ↑ Showalter, M. R.; Lissauer, J.J.; de Pater, I. (Avgust 2005). »The Rings of Neptune and Uranus in the Hubble Space Telescope«. American Astronomical Society, DPS meeting #37, #66.09; Bulletin of the American Astronomical Society, Vol. 37. str. 772. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
Glej tudi uredi
- Podatki o luni Najadi Arhivirano 2007-08-01 na Wayback Machine.