Wikipedija

Musée d'Orsay

umetnostni muzej v Parizu (Francija)

Musée d'Orsay, tudi Orsayjski muzej je narodni muzej Francije, ki stoji v središču Pariza na levem bregu Sene, v 7. okrožju. Predstavlja v glavnem francosko umetnost - slike, kipe, pohištvo in fotografije - iz obdobja med leti 1848 in 1915. Hrani največjo zbirko impresionističnih in postimpresionističnih mojstrovin na svetu slikarjev, kot so Berthe Morisot, Claude Monet, Édouard Manet, Degas, Auguste Renoir, Cézanne, Georges Seurat, Alfred Sisley, Paul Gauguin in Vincent van Gogh. Mnoga od teh del so bila v Galerie nationale du Jeu de Paume pred odprtjem muzeja leta 1986. To je eden največjih muzejev umetnosti v Evropi.

Musée d'Orsay
Musée d'Orsay kot je videti iz Passerelle Léopold-Sédar-Senghor
Zemljevid
Interactive fullscreen map
Ustanovitev1986
LokacijaRue de Lille 75343 Paris, France
Koordinate48°51′36″N 2°19′35″E / 48.86000°N 2.32639°E / 48.86000; 2.32639Koordinati: 48°51′36″N 2°19′35″E / 48.86000°N 2.32639°E / 48.86000; 2.32639
TipMuzej umetnosti, oblikovanja/tekstila[1]
Obiskovalci3,2 milijona (2022)[2]
  • 2. v državi (2021)
  • 15. na svetu leta 2020
DirektorSerge Lemoine
Spletna stranmusee-orsay.fr
Notranjost muzeja

Muzej, odprt od leta 1986, se nahaja v zgradbi nekdanje pariške železniške postaje Gare d'Orsay in obsega 57.400 m² površin. Leta 2022 ga je obiskalo 3,2 milijona obiskovalcev.[3] Uvrstil se je na petnajsto mesto lestvice najbolj obiskanih umetnostnih muzejev v letu 2020.[4]

Zgodovina uredi

 
Musée d'Orsay kot se vidi iz Pont du Carrousel
 
Ura Musée d'Orsay, Victor Laloux, glavna dvorana
 
Notranjost muzeja

Stavba muzeja je bila prvotno železniška postaja Gare d'Orsay ob reki Seni. Zgrajena je bila na mestu Palais d'Orsay, njena osrednja lokacija pa je bila primerna za popotnike, ki so se vozili na delo.[5] Postaja je bila zgrajena za Chemin de Fer de Paris à Orléans in dokončana pravočasno za razstavo Svetovno razstavo leta 1900 po načrtih treh arhitektov: Luciena Magnea, Émila Bénarda in Victorja Lalouxa. Zasnova Gare d'Orsay je veljala za »anahronizem«.[6] Ker so bili vlaki tako moderna inovacija za tisti čas, so tako arhitekti kot oblikovalci pričakovali stavbo, ki bo utelešala sodobne lastnosti tega novega načina prevoza. Gare d'Orsay je namesto tega za koncept fasade črpala navdih iz preteklosti do te mere, da je prikrila najsodobnejšo tehnologijo v notranjosti. Do leta 1939 je bila končna postaja za železnice jugozahodne Francije.

Do leta 1939 so postali kratki peroni postaje neprimerni za daljše vlake, ki so se začeli uporabljati za glavne proge. Po letu 1939 so jo uporabljali za primestne linije, del pa je med drugo svetovno vojno postal poštni center. Nato so jo uporabljali kot scenografijo za več filmov, kot je Kafkov Proces, ki ga je priredil Orson Welles, in kot zatočišče za gledališko družbo Renaud–Barrault in za dražitelje, medtem ko so Hôtel Drouot obnavljali.

V 1970-ih so se začela dela na gradnji 1 km dolgega predora pod postajo kot del oblikovanja linije C Réseau Express Régional z novo postajo pod staro postajo. Leta 1970 je bilo izdano dovoljenje za rušenje postaje, vendar je Jacques Duhamel, minister za kulturne zadeve, zavrnil načrte za izgradnjo novega hotela namesto nje. Postaja je bila uvrščena na dopolnilni seznam zgodovinskih spomenikov in končno uvrščena na seznam leta 1978. Predlog, da bi postajo spremenili v muzej, je prišel s strani direktorata Francoskega muzeja. Zamisel je bila zgraditi muzej, ki bi premostil vrzel med Louvrom in Narodnim muzejem moderne umetnosti v Pompidoujevem centru. Načrt je sprejel Georges Pompidou in leta 1974 je bila naročena študija. Leta 1978 je bil organiziran natečaj za načrtovanje novega muzeja. ACT Architecture, ekipa treh mladih arhitektov (Pierre Colboc, Renaud Bardon in Jean-Paul Philippon), je prejela pogodbo, ki je vključevala ustvarjanje 20.000 kvadratnih metrov novih talnih površin v štirih nadstropjih. Gradbena dela je izvedel Bouygues.[7] Leta 1981 je bil italijanski arhitekt Gae Aulenti izbran za oblikovanje notranjosti, vključno z notranjo ureditvijo, dekoracijo, pohištvom in opremo muzeja. Razporeditev galerij, ki jih je zasnoval, je bila dovršena in je naselila tri glavne nivoje, ki so pod atrijem muzejskega banjastega oboka. Na glavnem nivoju stavbe so osrednjo ladjo oblikovale okoliške kamnite strukture, ki so bile prej železniški peroni stavbe. Strukture osrednje ladje razbijejo ogromne kiparske in galerijske prostore ter zagotovijo bolj organizirane enote za ogled umetnosti.[8] Julija 1986 je bil muzej pripravljen za sprejem svojih eksponatov. Postavitev okoli 2000 slik, 600 skulptur in drugih del je trajala 6 mesecev. Muzej je uradno odprl decembra 1986 takratni predsednik François Mitterrand.

V muzeju d'Orsay je vedno na ogled približno 3000 umetnin. V muzeju je model v merilu 1:100, ki ga je ustvaril Richard Peduzzi in prikazuje pogled iz zraka na pariško opero in okolico, zaprt pod steklenimi tlemi, po katerih gledalci hodijo, ko gredo skozi muzej. Ta instalacija omogoča gledalcem razumevanje mestnega načrtovanja Pariza v tistem času, zaradi česar je ta atrakcija postala ena najbolj priljubljenih v muzeju.

Druga razstava v muzeju je Strast do Francije: zbirka Marlene in Spencer Hays. To zbirko sta podarila Marlene in Spencer Hays, zbiratelja umetnin, ki prebivata v Teksasu in umetnost zbirata od zgodnjih 1970-ih. Leta 2016 se je muzej odločil za ohranitev zbirke približno 600 umetnin v eni zbirki, namesto da bi bila razpršena po drugih razstavah. Od druge svetovne vojne Francija ni dobila tako velike zbirke tuje umetnosti. Zbirka daje prednost predvsem postimpresionističnim delom. Umetniki, predstavljeni v tej zbirki, so Bonnard, Vuillard, Maurice Denis, Odilon Redon, Aristide Maillol, André Derain, Edgar Degas in Jean-Baptiste-Camille Corot.[9] Da bi naredili prostor za umetnost, ki je bila donirana, naj bi Musée d'Orsay v naslednjem desetletju, od leta 2020, doživel korenito preobrazbo. To prenovo delno financira anonimni mecen iz ZDA, ki je doniral 20 milijonov evrov za gradbeni projekt, znan kot Orsay Grand Ouvert (Orsay Wide Open). Darilo so posredovali ameriški prijatelji Musées d'Orsay et de l'Orangerie.[10] Predviden datum dokončanja je 2026, z uvedbo novih galerij in izobraževalnih priložnosti za potrditev prevodne izkušnje.[11]

 
Musée d'Orsay, pogled z desnega brega reke Sene
 
Festivalna dvorana Musée d'Orsay

Na trgu ob muzeju je zaporednih šest bronastih alegoričnih kiparskih skupin, prvotno izdelanih za Svetovno razstavo:

  • Južna Amerika, avtor Aimé Millet
  • Azija, Alexandra Falguièra
  • Oceanija, Mathurin Moreau
  • Evropa, Alexandra Schoenewerka
  • Severna Amerika, Ernest-Eugène Hiolle
  • Afrika, Eugène Delaplanche

Zbirka uredi

 
Vincent van Gogh:
Zvezdna noč nad Rono, 1888
 
Auguste Renoir:
Ples v Le Moulin de la Galette, 1876
 
Édouard Manet
Zajtrk na travi
1862-63
 
Gustave Courbet:
Slikarjev atelje 1855
 
Paul Cézanne:
Kvartopirci 1894–1895
 
Paul Cézanne:
Jabolka in pomaranče
c. 1899
 
William-Adolphe Bouguereau, Enakost pred smrtjo, 1848

¸

Slike: glavni slikarji in predstavljena dela uredi

 
Ernest Barrias, Narava se odkriva, 1899
 
Auguste Rodin, Vrata pekla

Skulpture uredi

Po kiparstvu je bilo v 19. stoletju veliko povpraševanje in se je začelo pogosto uporabljati kot način prikazovanja družbenega in političnega položaja osebe. Slog in ideologija, ki ju predstavljajo številne skulpture, sta bila sredi 20. stoletja iz mode, skulpture pa so bile shranjene in niso bile več prikazane. Šele po pretvorbi železniške postaje Orsay v muzej Musée d'Orsay v 1970-ih so bile številne skulpture iz 19. stoletja ponovno postavljene na razstavo. Obsežna ladja v novem muzeju je nudila popoln prostor za razstavo kipov. Med slavnostno otvoritvijo muzeja decembra 1986 je bilo prisotnih 1200 skulptur, prinesenih iz zbirk, kot so Louvre, državna posojila in Musée du Luxembourg. Muzej je pred odprtjem pridobil tudi več kot 200 skulptur z donacijami poznavalcev umetnosti, rodu umetnikov in ljudi v podporo Musée d'Orsay.[12]

Od slavnostne otvoritve leta 1986 je muzej zbiral dela iz izmenjav, ki so jih nekoč razstavljali drugi muzeji ali ustanove, na primer Narava se razkriva pred znanostjo Louisa-Ernesta Barriasa, ki je bila prvotno naročena za Conservatoire des Arts et Métiers, pa tudi Thinker in Vrata pekla Augusta Rodina. Muzej tudi kupi določena dela, da zapolni vrzeli in dopolni zbirke, ki so že v muzeju, kot je ena od plošč Bodi skrivnosten Paula Gauguina, celoten sklop Célébrités du Juste Milieu Honoréja Daumierja in Zrelost Camille Claudela. Trenutno je v Musée d'Orsay več kot 2200 skulptur.

Med glavnimi kiparji, predstavljenimi v zbirki, so Alfred Barye, François Rude, Jules Cavelier, Jean-Baptiste Carpeaux, Émile-Coriolan Guillemin, Auguste Rodin, Paul Gauguin, Camille Claudel, Sarah Bernhardt, Aristide Maillol in Honoré Daumier.

Druga dela uredi

Hrani tudi zbirke:

  • arhitektura in dekorativna umetnost
  • fotografiranje

Sklici uredi

  1. ↑ Musée d'Orsay: About. ARTINFO. 2008. http://www.artinfo.com/galleryguide/18782/5349/about/muse-dorsay-paris/. Pridobljeno 30 July 2008. 
  2. ↑ "The Art Newspaper". 5 January 2023.
  3. ↑ [1] Franceinfo Culture, 5 January 2023
  4. ↑ The Art Newspaper, List of most-visited art museums, March 31, 2021
  5. ↑ »Musee d'Orsay | History, Art, & Facts«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 14. marca 2021.
  6. ↑ Mainardi, Patricia (1987). »Postmodern History at the Musée d'Orsay«. October. 41: 31–52. doi:10.2307/778328. ISSN 0162-2870. JSTOR 778328.
  7. ↑ »Bouygues website: Musée d'Orsay«. Bouygues.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2008. Pridobljeno 20. junija 2012.
  8. ↑ »Musée d'Orsay«. Britannica Academic. Pridobljeno 16. marca 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  9. ↑ »Login«. weblogin.asu.edu. Pridobljeno 8. marca 2021.
  10. ↑ Gareth Harris (March 6, 2020), Anonymous €20m donation kickstarts Musée d’Orsay transformation The Art Newspaper.
  11. ↑ Pogrebin, Robin (5. marec 2020). »Musée d'Orsay to Expand Spaces for Exhibitions and Education (Published 2020)«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 8. marca 2021.
  12. ↑ »Musée d'Orsay: Sculpture«. www.musee-orsay.fr. Pridobljeno 17. marca 2021.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Musée d'Orsay.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Musée_d%27Orsay&oldid=5907788«