Wikipedija

Mizasta gora (ozvezdje)

Mizasta gora ali Miza je ozvezdje na južni nebesni polobli blizu južnega nebesnega tečaja, eno od 14, ki jih je v 18. stoletju oblikoval francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille. Latinsko ime Mensa se nanaša na Mizasto goro (Mons Mensae) nad Cape Townom v Južnoafriški republiki. Je eno od 88 sodobnih ozvezdij. Pokriva območje 153,5 kvadratnih stopinj v obliki sklepnika v oboku/loku. Po Oktantu je drugo najbolj južno ozvezdje, v celoti vidno samo opazovalcem južno od zemljepisne širine 5°N.

Miza
Ozvezdje
Miza
Seznam zvezd v ozvezdju Miza
KraticaMen
Rodilnik latinskega imenaMensae
SimbolikaMizasta gora nad Cape Townom
Rektascenzija03h 12m 55.9008s - 07h 36m 51.5289s
Deklinacija−71° - −85.5°
DružinaLa Caille
KvadrantSQ1
Površina153 (°)²
(75. po velikosti)
Glavne zvezde4
Bayer/Flamsteed
zvezde		16
Zvezde s planeti2
Zvezde svetlejše
kot 3,00m		brez
Zvezde znotraj
10,00 pc (32,62 ly)		brez
Najsvetlejša zvezdaα Men (5,09m)
Najbližja zvezdaα Mize
(33.10 sv.l., 10.15 pc)
Messierova telesabrez
Meteorski rojibrez
Sosednja
ozvezdja		Kameleon
Zlata riba
Mala vodna kača
Oktans
Leteča riba
Vidno na širinah med +4° in −90°.
Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - januar.
Za druge pomene glej Mizasta gora (razločitev).
Ozvezdje Mize, kot se ga vidi s prostim očesom

Je eno najbolj medlih ozvezdij na nebu in ne vsebuje nobene vidno svetle zvezde. Alfa Mize je najsvetlejša, a vseeno komaj vidna zvezda na predmestnem nočnem nebu. Dva zvezdna sistema vsebujeta planete. Del Velikega Magellanovega oblaka leži znotraj meja ozvezdja. Nekaj zvezdnih kopic in kvazar se nahajajo znotraj meja ozvezdja.

Zgodovina uredi

Ozvezdje se je najprej imenovalo Mons Mensae v čast Mizasti gori nad mestom Cape Town ("mesto na rtu") v Južnoafriški republiki. De Lacaille se je spomnil, da se Magelanovima oblakoma včasih reče tudi Oblaka Cape in da je Mizasta gora pogosto prekrita z oblaki, ko preko nje piha jugovzhodni nevihtni veter, zato je napravil na nebu "mizo, ki je pod oblaki".[1] Lacaille je med dvoletno ekspedicijo na Rtu dobrega upanja katalogiziral 10.000 zvezd južne nebesne poloble, ki jih iz Evrope ne vidimo. Miza je edino ozvezdje, ki ga ni posvetil nekemu izumu iz dobe razsvetljenstva.[2] John Herschel je predlagal, da se ime skrajša v Menso, kar je pogosto počel tu sam Lacaille.[3]

Čeprav niso zvezde v Mizi del nobene starodavne mitologije, je o gori, po kateri je ozvezdje poimenovano, znanih veliko mitov. V nizozemščini in nemščini je znana kot "Tafelberg" in ima dve sosednji gori, "Hudičev vrh" in "Levovo glavo". Vključena je tudi v mitologijo Rta Dobrega upanja, kjer je zloglasna po nevihtah. Raziskovalec Bartolomeu Dias jo je videl kot nakovalo za nevihte. Nek drug mit govori o Mornarju Sinbadu, arabskemu ljudskemu heroju, ki jo je videl kot magnet, ki vleče ladje na dno morja.[4]

Značilnosti uredi

Miza meji na Zlato ribo na severu, na Malo vodno kačo na severozahodu in zahodu, na Kameleona na vzhodu, na Letečo ribo na severovzhodu in na Oktant na jugu. Pokriva območje 153,5 kvadratnih stopinj oz. 0,372% neba, kar ga uvršča na 75. mesto med 88 ozvezdji.[5] Tričrkovna oznaka Mednarodne astronomske zveze iz leta 1922 je "Men".[6] Uradne meje je leta 1930 začrtal Eugène Delporte; definira jih osemkotnik. V ekvatorskem koordinatnem sistemu ležijo koordinate rektascenzije teh meja med 03h 12m 55.9008s in 07h 36m 51.5289s, koordinate deklinacije pa med −69.75° in −85.26°.[7] Celotno ozvezdje vidijo vsi opazovalci južno od zemljepisne širine 5°N.[5]

Zvezde uredi

Lacaille je poimenoval 11 zvezd v ozvezdju z oznakami od alfa do lambda (brez kape). Gould je kasneje dodal zvezde kapa, mi, ni, ksi in pi. Tako medle zvezde navadno ne bi bile poimenovane, a je to opravičeval z bližino nebesnega pola.[1] Alfa Mize je nasvetlejša zvezda z magnitudo 5,09, s čimer je še komaj vidna.[8] Miza je edino ozvezdje brez zvezde nad magnitudo 5.[9] Ima pa 22 zvezd nad magnitudo 6,5.[a]

3 najsvetlejše zvezde so:

  • α Mize (zvezda Sončevega tipa - razred G7V, oddaljena 33,26 svetlobnih let.[11] Zemlji se je pred 250.000 leti približala na okoli 11 svetlobnih let)
  • γ Mize (magnituda 5,19, 102 svetlobni leti, oranžna orjakinja razreda K2III)[12]
  • β Mize (magnitufa 5,31, 790 svetlobnih let, rumena orjakinja razreda G8III, stara 270 milijonov let[13], leži pred Velikim Magellanovim oblakom)[14]

Objekti globokega neba uredi

Veliki Magellanov oblak leži delno znotraj meja ozvezdja,[15] večina pa se ga nahaja v sosednji Zlati ribi. Gre za satelitsko galaksijo Rimske ceste, oddaljeno 163.000 svetlobnih let.[16] Med drugim vključuje:

Miza svebuje precej odprtih zvezdnih kopic, ki jih lahko z večjim teleskopom zlahka opazujemo.[21]

  • PKS 0637-752 je kvazar, oddaljen 6 milijard svetlobnih let od Zemlje[22] z rdečim premikom z = 0.651. Izbrali so ga za prvo tarčo leta 1999 odprtega observatorija X-Ray Observatory. Posneli so fotografije curka plina, dolgega 326.000 svetlobnih let, ki se vidi v radijskih, optičnih in X-žarčnih valovnih dolžinah.[23]

Opombe uredi

  1. ↑ Objects of magnitude 6.5 are among the faintest visible to the unaided eye in suburban-rural transition night skies.[10]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Wagman 2003, str. 207–08.
  2. ↑ Wagman 2003, str. 6–7.
  3. ↑ Herschel, John (1844). »Farther Remarks on the Division of Southern Constellations«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 6, št. 5. str. 60–62. doi:10.1093/mnras/6.5.60a.
  4. ↑ Staal 1988, str. 259.
  5. ↑ 5,0 5,1 Ridpath, Ian. »Constellations: Lacerta–Vulpecula«. Star Tales. Self-published. Pridobljeno 4. marca 2016.
  6. ↑ Russell, Henry Norris (1922). »The New International Symbols for the Constellations«. Popular Astronomy. Zv. 30. str. 469. Bibcode:1922PA.....30..469R.
  7. ↑ »Mensa, Constellation Boundary«. International Astronomical Union. Pridobljeno 4. marca 2016. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  8. ↑ »LTT 2490 -- High proper-motion star«. SIMBAD. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 11. septembra 2010.
  9. ↑ Arnold, H.J.P; Doherty, Paul; Moore, Patrick (1999). The Photographic Atlas of the Stars. Boca Raton, Florida: CRC Press. str. 57. ISBN 978-0-7503-0654-6.
  10. ↑ Bortle, John E. (Februar 2001). »The Bortle Dark-Sky Scale«. Sky & Telescope. Sky Publishing Corporation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2014. Pridobljeno 4. marca 2016.
  11. ↑ van Leeuwen, F. (2007). »Validation of the New Hipparcos Reduction«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 474, št. 2. str. 653–64. arXiv:0708.1752. Bibcode:2007A&A...474..653V. doi:10.1051/0004-6361:20078357.
  12. ↑ Gray, R. O.; Corbally, C. J.; Garrison, R. F.; in sod. (2006). »Contributions to the Nearby Stars (NStars) Project: spectroscopy of stars earlier than M0 within 40 pc-The Southern Sample«. The Astronomical Journal. Zv. 132, št. 1. str. 161–70. arXiv:astro-ph/0603770. Bibcode:2006AJ....132..161G.
  13. ↑ Luck, R. Earle (2015). »Abundances in the Local Region. I. G and K Giants«. The Astronomical Journal. Zv. 150, št. 3. str. 23. arXiv:1507.01466. Bibcode:2015AJ....150...88L. doi:10.1088/0004-6256/150/3/88. 88.
  14. ↑ Bagnall, Philip M. (2012). The Star Atlas Companion: What You Need to Know about the Constellations. New York, New York: Springer. str. 290. ISBN 1-4614-0830-X.
  15. ↑ Tirion, Wil; Rappaport, Barry; Remaklus, Will (2012). Uranometria 2000.0 (All Sky izd.). Willmann-Bell. Chart 212. ISBN 978-0-943396-97-2.
  16. ↑ Pietrzyński, G; Graczyk, D.; Gieren, W.; in sod. (2013). »An eclipsing-binary distance to the Large Magellanic Cloud accurate to two per cent«. Nature. Zv. 495, št. 7439. str. 76–79. arXiv:1303.2063. Bibcode:2013Natur.495...76P. doi:10.1038/nature11878. PMID 23467166.
  17. ↑ Milone, Luis A. (1990). »Identification charts for southern R Coronae Borealis-stars«. Astrophysics and Space Science. Zv. 172. str. 263. Bibcode:1990Ap&SS.172..263M. doi:10.1007/BF00643318.
  18. ↑ Kastner, J. H.; Buchanan, C. L.; Sargent, B.; Forrest, W. J. (2006). »SpitzerSpectroscopy of Dusty Disks around B\e] Hypergiants in the Large Magellanic Cloud«. The Astrophysical Journal. Zv. 638. str. L29. Bibcode:2006ApJ...638L..29K. doi:10.1086/500804.
  19. ↑ Zinnecker, H.; Ferraro, F.; Fusi Pecci, F.; Renzini, Alvio. »Infrared Imaging of Intermediate Age LMC/SMC Clusters«. V Haynes, Raymond; Milne, Douglas (ur.). The Magellanic Clouds: Proceedings of the 148th Symposium of the International Astronomical Union, held in Sydney, Australia, July 9–13, 1990. New York: Springer Science & Business Media. str. 228–30. ISBN 9780792311102.
  20. ↑ Ahumada, Andrea V.; Vega, Luis R.; Clariá, Juan J.; in sod. (2016). »Determination of Reddening and Age for Ten Large Magellanic Cloud Star Clusters from Integrated Spectroscopy«. Publications of the Astronomical Society of the Pacific. Zv. 128, št. 967. str. 094101. Bibcode:2016PASP..128i4101A.
  21. ↑ Inglis, Mike (2013). Observer’s Guide to Star Clusters. New York, New York: Springer Science & Business Media. str. 148. ISBN 9781461475675.
  22. ↑ »PKS 0637-752: NASA Unveils First Images From Chandra X-Ray Observatory«. Harvard-Smithsonian Center for Astrophysics. 25. marec 2016. Pridobljeno 13. maja 2018.
  23. ↑ Schwartz, D. A.; Marshall, H. L.; Lovell, J. E. J.; in sod. (2000). »Chandra Discovery of a 100 kiloparsec X-Ray Jet in PKS 0637-752«. The Astrophysical Journal. Zv. 540, št. 2. str. 69–72. Bibcode:2000ApJ...540L..69S.

Zunanje povezave uredi


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mizasta_gora_(ozvezdje)&oldid=6204922«