Michelangelov pojav je pojav, opazovan s strani psihologov, pri katerem medsebojno odvisna posameznika vplivata drug na drugega in se »klešeta«. Čez čas Michelangelov pojav povzroči, da se razvijeta v smeri svojega idealnega jaza.[1][2]

Michelangelov pojav je bil poimenovan po Michelangelu Buonarrotiju, ki bi naj gledal na klesanje kot proces razkrivanja in odkrivanja figure skrite v kamnu. Termin je leta 1999 predlagal skupaj s kolegi ameriški psiholog Stephen Michael Drigotas.

Sklici uredi

  1. Drigotas, Stephen; Rusbult, Caryl; Wieselquist, Jennifer; Whitton, Sarah (1999). »Close Partner as Sculptor of the Ideal Self: Behavioral Affirmation and the Michelangelo Phenomenon«. Journal of Personality and Social Psychology. 77 (2): 293–323.
  2. Rusbult, Caryl; Kumashiro, Madoka; Kubacka, Kaska; Finkel, Eli (2009). »The part of me that you bring out: Ideal similarity and the Michelangelo phenomenon«. Journal of Personality and Social Psychology. 96 (1): 61–82.