Wikipedija

Mali pes (ozvezdje)

Mali pes (latinsko Canis Minor, IPAː /ˌkeɪnɪs ˈmaɪnər/) je manjše, a nezgrešljivo ozvezdje na severni nebesni polobli. V drugem stoletju ga je Ptolemaj vključil kot asterizem (ali vzorec) dveh zvezd med svojih 48 ozvezdij. Je tudi eno od 88 sodobnih ozvezdij, ki jih je priznala Mednarodna astronomska zveza. Latinsko ime pomeni "manjšega psa" in se dopolnjuje z ozvezdjem "večjega psa" (Canis Major); obe figuri navadno sledita ozvezdju grškega mitološkega lovca Oriona.

Mali pes
Ozvezdje
Mali pes
Seznam zvezd v ozvezdju Mali pes
Latinsko imeMali pes
KraticaCMi
Rodilnik latinskega imenaCanis Minoris
Rektascenzija07h 06.4m to 08h 11.4m
Deklinacija13.22° to −0.36°
DružinaOrion
KvadrantNQ2
Površina183 (°)²
(71. po velikosti)
Glavne zvezde2
Bayer/Flamsteed
zvezde		14
Zvezde s planeti1
Zvezde svetlejše
kot 3,00m		2
Zvezde znotraj
10,00 pc (32,62 ly)		4
Najsvetlejša zvezdaProkijon (α CMi) (0.34m)
Najbližja zvezdaProkijon (α CMi)
(11.41 sv.l., 3.50 pc)
Messierova telesa0
Meteorski rojiCanis-Minoridi
Sosednja
ozvezdja		Samorog

Dvojčka Rak

Vodna kača
Vidno na širinah med +90° in −75°.
Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - marec.

Ozvezdje Malega psa vsebuje samo dve zvezdi, ki sta svetlejši od magnitude 4, Prokijon (α Malega psa) z magnitudo 0,34[1] in Gomejso (β Malega psa) z magnitudo 2,9. Astronom Johann Bayer je imenoval osem zvezd (tudi Prokijon in Gomejso), John Flamsteed pa jih naštel 14. Prokijon je osma najsvetlejša zvezda na nočnem nebu in ena nam najbližjih (oddaljena je samo 11,4 svetlobnih let). Med tistimi, ki so vidne s prostim očesom, sta nam bližji samo Sirij in Epsilon Eridana. Meteorski roj 11 Canis-Minoridov (imenovani tudi Beta Canis Minoridi)[2] izvira iz ozvezdja Malega psa. Opazujemo ga lahko med 4. in 15. decembrom z vrhuncem 10. in 11. decembra.[3]

Zgodovina in mitologija uredi

 
Mali pes v upodobitvi Johanna Bodeja v delu Uranographia iz leta 1801

Antika uredi

Čeprav je ozvezdje močno povezano s klasično grško uranografijo, izhajajo prvi viri že iz Mezopotamije. Prokijon in Gomesijo so na ti. plošči "Tri zvezde vsakega [meseca]" iz okoli 1100 pr. n. št. imenovali MAŠ.TAB.BA ali "dvojčka". Na kasnejši plošči MUL.APIN se isto ime uporablja za pare zvezd π³ in π4 Oriona ter ζ Dvojčkov in ξ Oriona. Tudi pomen izraza MAŠ.TAB.BA se je razvil, in sicer v božanska dvojčka Lulala in Lataraka, ki sta na nasprotni strani neba kot babilonski mitološki "pravi pastir nebes" Papsukal. Mali pes se v MUL.APIN-u imenuje tudi DAR.LUGAL, kar pomeni "zvezda, ki stoji za njo" in kot ozvezdje predstavlja petelina. Morda pa se je ime nanašalo na ozvezdje Zajca.[4][5] Ozvezdje DAR.LUGAL se je v Babiloniji imenovalo tudi DAR.MUŠEN and DAR.LUGAL.MUŠEN. Malega psa so akadski astronomi imenovali tarlugallu.[6]

Mali pes je eno od 48 ozvezdij iz Ptolemajevega dela Amalgest (2. stoletje), kjer je definiran kot specifičen vzorec (asterizem), saj je Ptolemaj povezal zgolj dve zvezdi, kar še ne omogoča prepoznave neke podobe/figure. Stari Grki so ga imenovali Prokijon (προκυων), kar pomeni "pride pred Psom (zvezdo Sirij)", kar so Cicero in drugi prevedli v Antecanis in Praecanis. Opisali so ga še z besedami parvus, minor, minusculus ("majhen" zaradi medlosti), septentrionalis ("severni" zaradi lege severno od Velikega psa), primus (ker vzhaja "prvi") in sinister (vzhaja na "levo").[7] 

V grški mitologiji je Mali pes včasih povezan z Teumeško lisico, ki je lahko prehitela vsakogar. Zevs jo je skupaj z lovskim psom Lelapsom, ki je vedno ujel svoj plen, spremenil v kamen in postavil v nebesa. Lelaps je danes ozvezdje Velikega, Teumeška lisica pa Malega psa.[8][9] Eratosten ga je povezal z Orionom, Higin pa s psom Maerom nesrečnega atenskega vinarja Ikarija.[10] Ikarij je dal svojim prijateljem prvič okusiti vino. Lastno pijanost so razumeli kot poskus zastrupitve, zato so Ikarija ubili. Maer je našel njegovo truplo instekel k Ikarijevi hčerki Erigoni. Zaradi neznanske žalosti sta si vzela življenje. Vsi trije so bili postavljeni na neboː ona kot Devica, Ikar pa kot Volar.[11] Kot nagrada za zvestobo je bil pes postavljen na obrežje Mlečne ceste, za katero so verjeli, da je nebeška reka, kjer ne bo nikoli trpel od žeje.[12] Higin je v svojih pisanjih mit nekako zmedel, saj je napisal, da so morilci pobegnili na otok Kea, ki ga je za kazen prizadela bolezen in lakota, ki ju je pripisal žgoči "zvezdi Psa" Siriju (Prokijon iz Malega psa je zamenjal s Sirijem iz Velikega psa). Ko je kralj otoka Kea prosil boga Apolona, svojega očeta, za rešitev otoka, mu je ta svetoval molitev k Zevsu. Zevs je na otok poslal etezijski veter, ki piha vsako leto 40 dni in hladi Grčijo in njene otoke med vročimi poletnimi "pasjimi dnevi". Svečeniki na otoku so vsako leto pred vzhajanjem pasje zvezde Sirija opravljali obredna žrtvovanja.[13]

Srednjeveški arabski arstonomi so videli Malega psa (arabsko al-Kalb al-Asghar) kot psa; Ali Sufi je v svoji Knjigi o nepremičnih zvezdah vključil diagram ozvezdja z upodobitvijo psa.[14][15] Razlika med grškim in arabskim videnjem ozvezdja je v zvezdi Mirzam, ki jo je Ali Sufi vključil kot pasjo ovratnico, s čimer je bila del ozvezdij Malega psa in Oriona, h kateremu danes pripada. Arabski imeni za zvezdi Prokijon in Gomejsa se nanašata na bližino Siriju. Prokijon so imenovali "sirski Sirij" (ash-Shi'ra ash-Shamiya), Gomejso pa "Sirij s kalnimi očmi" (ash-Shira al-Ghamisa). Tunizijski pastirji so se po šestih ozvezdjih orientirali na prehod suhe, vroče sezone. Ozvezdje Merzem je vključevalo zvezde iz Malega ter Velikega psa in je glasnik dveh tednov vročega vremena.[16]

Srari Egipčani so imeli ozvezdje za upodobitev Anubisa, boga-šakala.[17]

 
Upodobitev ozvezdja Malega psa poleg Samoroga in zastarelega ozvezdja Tiskarska pisarna iz zvezdne karte Uranijino zrcalo iz leta 1825.

Druga predlagana imena za ozvezdje so bila tudi Fovea (jama), Morus ("sikamina", verjetno murva), Felis (mačka; kontrast z Velikim psom, ki so ga okrajšali v Canis, "pes", da bi bilo imena ozvezdij lažje vpisati v karte), povezali pa so ga tudi s psom iz apokrifov Stare zaveze.[18] Zgodi se, da se Malega psa zamenja za Velikega in se mu da ime Canis Orionis (Orionov pes).[19]

V drugih kulturah uredi

V kitajski astronomi ležijo zvezde Malega psa v Južnem cinobernem ptiču (南方朱雀, Nán Fāng Zhū Què). Prokijon, Gomesija in Eta Psa tvorijo asteizem Južna reka (Nánhé).[20] Skupaj z ustreznikom Severno reko (Beihe, Kastor in Poluks) ju povezujejo s "Stražarskimi vrati". Skupaj z zvezdami ζ Raka in 8 Raka, 6 Velikega psa in 11 Malega psa tvorijo asterizem Shuiwei, ki pomeni "Vodni nivo". Le-ta tvori z dodatnimi zvezdami iz ozvezdja Dvojčka "Uradnika, ki uravnava poplavne vode" ali "Označevalec vodnega nivoja". Sosednja Koreja prepoznava štiri zvezde iz Malega psa kot drugo ozvezdje - "Položaj vode". To ozvezdje se nahaja v Rdečem ptiču na južnem delu neba.[21]

Polinezijska ljudstva ga niso videla kot ozvezdje, Prokijon pa je vseeno dobil ime, saj so ga smatrali za pomembnega; na otočju Tuamotu je bil znan kot Hiro "zavit kot nit iz kokosovega vlakna" in Kopu-nui-o-Hiro ("Hirov veliki trebuh"), kar je ime za celotno sodobno ozvezje ali pa samo za Prokijon. Druga imena so še Vena (boginja) na Mangaii, Puanga-hori (lažni Puanga - Rigel) na Novi Zelandiji, na Družbenih otokih imenujejo Prokijon Ana-tahua-vahine-o-toa-te-manava (Aster, svečenica pogumnega srca, metaforično "steber govorniške spretnosti").[22][23] Ljudstvo Wardaman iz avstralskega Severnega teritorija imenuje Prokijon in Gomesijo Magum in Gurumana, človeka, ki sta se med "sanjskim časom" spremenila v evkalipta. Čeprav se jima je koža spremenila v lubje, sta s šelestenjem listov govorila kot s človeškim glasom.[24]

Azteški koledar je povezan s kozmologijo. Zvezde Malega psa so bile skupaj z nekaterimi zvezdami Oriona in Dvojčkov sklopljene v asterizem, povezan z dnevom, imenovanim "Voda".[25]

Značilnosti uredi

 
Ozvezdje Maleda psa, kot ga lahko vidimo s prostim očesom.

Ozvezdje leži južno od zvezd Kastor in Poluks v Dvojčkih.[26] Na jugu meji na Samoroga, na severovzhodu na Raka in na Vodno kačo na vzhodu. Ne meji na Velikega psa, saj ju ločije Samorog. Tričrkovna oznaka Mednarodne astronomske zveze iz leta 1922 je "CMi".[27] Pokriva površino 183 kvadratnih stopinj, kar ga uvršča na 71. mesto med 88 ozvezdji. Z ozemlja Slovenije je najbolj vidno na južnem nebu od januarja do marca[28], ko doseže kulminacijo okoli 22. ure[29], potem pa vse bolj zgodaj.[30] Julija je vidno samo še po sončnem zahodu, preden tudi samo zaide in potem spet vzide proti jutru.[31] Uradne koordinate je leta 1930 določil Eugène Joseph Delporte; določa jih štirinajstkotnik (glej infopolje zgoraj). V ekvatorialnem koordinatnem sistemu se koordinate rektascenzije teh meja gibljejo med 07h 06,4m in 08h 11,4m, deklinacija pa je med 13,22° in -0,36°.[32]

Prokijon (α Malega psa) je rumeno-bela zvezda v glavnem nizu[33] (spektralni razred F5 IV-V). Njegov izsev je šestkrat večji od Sončevega, sama zvezda pa je približno dvakrat večja in 1,4-krat težja od Sonca. Dosega površinsko temperaturo okoli 7.000 K. V resnici gre za dvozvezdje, ki ga je zaradi nepravilnega gibanja zvezde že leta 1861 napovedal A. Auwers (1838-1915). Zvezdo Prokijon B do opazili šele leta 1896, predvsem ker je šibka (magnituda 10,7[33]), opazovanje pa moti tudi svetlejša zvezda Prokijon A, oddaljena 15 AU. Razmik med zvezdama je 4,6 ločne sekunde, obkrožita pa se v 40,65 letih. Prokijon B dosega visoko gostoto, saj je kljub masi 0,65-kratnika Sončeve v premeru samo dvakrat večja od Zemlje.[34]

Gomejsa (β Malega psa) je belo-modra zvezda v glavnem nizu (spektralni razred B8 Ve).[35] Čeprav se zdi opazovalcu iz Zemlje bolj medla, oddaja 250-krat več energije in je trikrat težja od Sonca.[36] Njena magnituda se giba med 2,84 in 2,92 (variabilna zvezda tipa Gama Kasiopeje)[35]. Obkrožena je z diskom plina, ki ga segreva, kar povzroči sevanje.[36]

Ostale zvezde Bayer/Flamsteed soː

  • γ Malega psa (oranžna orjakinja tipa K, spektralni razred K3-III SB)
  • δ1 Malega psa (rumeno-bela orjakinja tipa F pri koncu glavnega niza, spektralni razred F0III)
  • δ2 Malega psa (zvezda glavnega niza tipa F, spektralni razred F2V)
  • δ3 Malega psa (bela zvezda glavnega niza tipa B, spektralni razred A0Vnn)
  • ε Malega psa (rumena svetla orjakinja, spektralni razred G6.5IIb)
  • ζ Malega psa (modro-bela svetla orjakinja tipa B, spektralni razred B8II)
  • η Malega psa (orjakinja, spektralni razred F0III)
  • HD 66141 (oranžna orjakinja tipa K, spektralni razred K2III, spremlja jo planet HD 66141b)
  • 1 Malega psa (bela podorjakinja tipa A, spektralni razred A5IV)
  • 6 Malega psa (oranžna orjakinja tipa K, spektralni razred K1+IIIBa0.4)
  • 11 Malega psa (bela pritlikavka glavnega niza tipa A, spektralni razred A1Vnn)
  • 14 Malega psa (oranžna orjakinja tipa K, spektralni razred K0III)

Sklici uredi

  1. ↑ »Procyon AB – Spectroscopic Binary«. SIMBAD. Pridobljeno 8. januarja 2013.
  2. ↑ Jenniskens, Peter (2006). Meteor Showers and Their Parent Comets. Cambridge University Press. str. 200, 769. ISBN 978-0-521-85349-1.
  3. ↑ Levy, David H. (2007). David Levy's Guide to Observing Meteor Showers. Cambridge, England: Cambridge University Press. str. 122. ISBN 978-0-521-69691-3.
  4. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani boundary, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  5. ↑ Rogers, John H. (1998). »Origins of the Ancient Constellations: I. The Mesopotamian traditions«. Journal of the British Astronomical Association. Zv. 108. str. 9–28. Bibcode:1998JBAA..108....9R.
  6. ↑ Reiner, Erica (1995). »Astral Magic in Babylonia«. Transactions of the American Philosophical Society, New Series. Zv. 85, št. 4. str. i–xiii+1–150 [116]. JSTOR 1006642.
  7. ↑ Allen, Richard H. (1963) [1899]. Star Names: Their Lore and Meaning (corrected izd.). Mineola, New York: Dover Publications. str. 383. ISBN 978-0-486-21079-7.
  8. ↑ Apollodorus, Bibliotheca 3,192.
  9. ↑ Nature Guide Stars and Planets. DK Publishing. 2012. str. 275. ISBN 978-1-4654-0353-7.
  10. ↑ Klepešta, Josef; Rükl, Antonín (1974) [1969]. Constellations. London, England: Hamlyn. str. 118–19. ISBN 978-0-600-00893-4.
  11. ↑ Ridpath, Ian. »Canis Minor«. Star Tales. Pridobljeno 26. maja 2012.
  12. ↑ Mark R. Chartrand III (1982) Skyguide: A Field Guide for Amateur Astronomers, p. 126 (ISBN 0-307-13667-1).
  13. ↑ »Canis Minor Constellation«. Constellation guide. 2018. Pridobljeno 19. maja 2018.
  14. ↑ Upton, Joseph M. (Marec 1933). »A Manuscript of "The Book of the Fixed Stars" by ʿAbd Ar-Raḥmān Aṣ-Ṣūfī«. Metropolitan Museum Studies. Zv. 4, št. 2. The Metropolitan Museum of Art. str. 179–197 [195–96]. doi:10.2307/1522800. JSTOR 1522800.
  15. ↑ Wellesz, Emmy (1959). »An Early al-Ṣūfī Manuscript in the Bodleian Library in Oxford: A Study in Islamic Constellation Images«. Ars Orientalis. Zv. 3. Freer Gallery of Art, The Smithsonian Institution and Department of the History of Art, University of Michigan. str. 1–26 [Plate 12]. JSTOR 4629096.
  16. ↑ Oxby, Claire (Oktober 1999). »A Review of African Ethno-Astronomy: With Particular Reference to Saharan Livestock-Keepers«. La Ricerca Folklorica. Št. 40. str. 57–58. JSTOR 1479768.
  17. ↑ Chartrand, p. 126.
  18. ↑ Proctor, Richard A. (1870). A Star Atlas for the Library, the School and the Observatory. London: Longmans, Green. str. 16–17.
  19. ↑ Jobes, Gertrude; Jobes, James (1964). Outer Space : Myths, Name Meanings, Calendars from the Emergence of History to the Present Day. New York, New York: Scarecrow Press. str. 137. OCLC 882705.
  20. ↑ 陳冠中; 陳輝樺 (16. julij 2006). »AEEA astronomsko informacijsko omrežje« (v kitajščini). AEEA (Activities of Exhibition and Education in Astronomy). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. avgusta 2011.
  21. ↑ Rufus, W. Karl; Chao, Celia (Autumn 1944). »A Korean Star Map«. Isis. Zv. 35, št. 4. str. 316–26. doi:10.1086/358723. JSTOR 330843.
  22. ↑ Makemson, Maud Worcester (1941). The Morning Star Rises: An Account of Polynesian Astronomy. New Haven, Connecticut: Yale University Press. str. 199, 209, 247, 267, 280.
  23. ↑ Henry, Teuira (Junij 1907). »Tahitian Astronomy: Birth of the Heavenly Bodies«. The Journal of the Polynesian Society. Zv. 16, št. 2. str. 101–04. JSTOR 20700813.
  24. ↑ Harney, Bill Yidumduma; Cairns, Hugh C. (2004) [2003]. Dark Sparklers (Revised izd.). Merimbula, New South Wales: H.C. Cairns. str. 142. ISBN 0-9750908-0-1.
  25. ↑ Kelley, David H. (Autumn 1960). »Calendar Animals and Deities«. Southwestern Journal of Anthropology. Zv. 16, št. 3. str. 317–337 [333]. JSTOR 3629035.
  26. ↑ Newell, W.J. (1970) [1965]. The Australian Sky. Brisbane, Queensland: Jacaranda Press. str. 53. ISBN 0-7016-0037-3. OCLC 7053675.
  27. ↑ Russell, Henry Norris (1922). »The New International Symbols for the Constellations«. Popular Astronomy.
  28. ↑ Ellyard, David; Tirion, Wil (2008). The Southern Sky Guide. Cambridge University Press. str. 4. ISBN 978-0-521-71405-1.
  29. ↑ Tirion, Wil (2006). The Monthly Sky Guide. Cambridge, England: Cambridge University Press. str. 21–22. ISBN 978-0-521-68435-4.
  30. ↑ Garfinkle, Robert A. (1997). Star-hopping: Your Visa to Viewing the Universe. Cambridge, England: Cambridge University Press. str. 78–81. ISBN 978-0-521-59889-7.
  31. ↑ Rodmell, Paul (14. januar 2013). »Canis Major and Canis Minor, 2 Constellations for February«. Royal Astronomical Society of New Zealand. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2013. Pridobljeno 17. januarja 2013.
  32. ↑ »Canis Minor, Constellation Boundary«. Mednarodna astronomska zveza. 2012. Pridobljeno 25. maja 2012.
  33. ↑ 33,0 33,1 Ridpath, Ian (2001). Stars and Planets Guide. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. str. 100–01. ISBN 978-0-691-08913-3.
  34. ↑ Kambič, Bojan. Raziskujmo izvezdja z daljnogledom 10 x 50. CAMBIO d.o.o., Ljubljana 2007. (COBISS)
  35. ↑ 35,0 35,1 »Bet CMi«. International Variable Star Index. American Association of Variable Star Observers. 4. januar 2010. Pridobljeno 13. januarja 2013.
  36. ↑ 36,0 36,1 Kaler, Jim (27. januar 2012). »Gomeisa (Beta Canis Minoris)«. University of Illinois.

Viri uredi

  • Wagman, Morton (2003). Izgubljene zvezde: Izgubljene, pogrešane in težavne zvezde iz katalogov Johanna Bayerja, Nicholasa Louisa de Lacailleja, Johna Flamsteeda in Sundryja. Blacksburg, VA: The McDonald & Woodward Publishing Company. ISBN 978-0-939923-78-6.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi:


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mali_pes_(ozvezdje)&oldid=6185877«