Lipofuscin
S pojmom lipofuscin označujemo fina rumeno-rjava pigmentna zrnca (granule), ki so sestavljena iz ostankov razgradnje lipidov v lizosomih. Nahajajo se predvsem v dolgo-živečih celicah, kot so nevroni, kardiomiociti in hepatociti. Specifično so zrnca organizirana okoli jedra in je tip lipokroma.[1]
Nastanek in sestava uredi
Lipofuscin je najverjetneje produkt oksidacije in polimerizacije membranskih nenasičenih maščobnih kislin, in je lahko posledica poškodbe celične membrane (plazmaleme), mitohondrijev in/ali lizosomov. Poleg lipidov so v lipofuscinu prisotni tudi sladkorji in kovine, kot so živo srebro (Hg), aluminij (Al), železo (Fe), baker (Cu) in cink (Zn).[2]
Po nekaterih teorijah naj bi bil lipofuscin posledica neravnovesja med mehanizmi nastajanja in odstranjevanja lipidov. Tovrstno kopičenje (akumulacija) je bilo npr. opaženo pri podganah ob aplikaciji inhibitorja proteaze, kot je levpeptin, po obdobju, ki traja nekaj mesecev, pa se je količina lipofuscina vrnila na normalno raven, kar nakazuje na veliko aktivnost odstranjevalnih mehanizmov,[3] kljub temu pa obstajajo dvomi o tovrstnem nastanku lipofuscina.[4][5] Obstajajo tudi dokazi, da »pravi lipofuscin« ni razgradljiv in vitro.[6]
Medicinski pomen uredi
Kopičenje lipofuscina v večjih količinah je lahko indikator oz, je povezano z degeneracijo makule,[7] lipofuscinozami (npr. Battenova bolezen), kronično obstruktivnimi pljučnimi boleznimi (KOPB),[8] amiotrofično lateralno sklerozo (ALS)[2] in melanozo kolona. Povezan naj bi bil tudi z Alzheimerjevo boleznijo, vendar so raziskave pokazale, da se količine lipofuscina v nevronih pri zdravilh in obolelih ljudeh ne razlikujejo, kar torej nakazuje na to, da lipofuscin nima pomembne vloge pri nastanku bolezni.[9] Lipofuscin se sicer kopiči s starostjo in v večjih količinah blokira proces avtofagije, kar posledično vodi v kopičenje starih in poškodovanih organelov, s tem pa do raznih poškodb (npr. DNK).[10]
Nizkokalorična hrana in vitamin E naj bi zmanjšala ali ustavila nastanek lipofuscina.[2]
Glej tudi uredi
Opombe in reference uredi
- ↑ Mescher, A.L. (2010). Junqueira`s Basic Histology (12 izd.). N.Y.: The McGraw-Hill Companies, Inc. COBISS 3270676. ISBN 978-0-07-160431-4.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Gaugler, C. (1997). »Lipofuscin« Arhivirano 2007-07-15 na Wayback Machine.. Stanislaus Journal of Biochemical Reviews.
- ↑ Katz M.L.; Rice L.M.; Gao C.L. (1999). »Reversible accumulation of lipofuscin-like inclusions in the retinal pigment epithelium«. Investigative Ophthalmology & Visual Science. 40: 175–181.
- ↑ Terman, A.; Brunk, U.T. (1999). »Is Lipofuscin Eliminated from Cells?«. Investigative Ophthalmology and Visual Science. 40: 2463–2464.
- ↑ Davies, S.; Ellis, S. (1999). »Lipofuscin Turnover«. Investigative Ophthalmology & Visual Science. 40: 1887–1888.
- ↑ Terman, A.; Brunk, U.T. (1998). »On the degradability and exocytosis of ceroid/lipofuscin in cultured rat cardiac myocytes«. Mech. Ageing Dev. 100: 145–156.
- ↑ Lacey, J. (2006). »Harvard Medical signs agreement with Merck to develop potential therapy for macular degeneration«.
- ↑ Joakim, A.; in sod. (2002). »Lipofuscin accumulation in the vastus lateralis muscle in patients with chronic obstructive pulmonary disease«. Muscle & nerve. Zv. 25, št. 3. str. 383–389.
- ↑ Drach. L.M.; Bohl J.; Goebel H.-H. (1994). »The Lipofuscin Content of Nerve Cells of the Inferior Olivary Nucleus in Alzheimer's Disease«. Dementia. Zv. 5. str. 234–239. doi:10.1159/000106729.
- ↑ Erman, A. & Jezernik, K. (2009). »Avtofagija in njena vloga v zdravju in bolezni«. Med. razgledi 49 (1): 83.
Nadaljnjo branje uredi
- O'Donovan, V. & O. Tully. (1996). »Lipofuscin (age pigment) as an index of crustacean age: correlation with age, temperature and body size in cultured juvenile Homarus gammarus L.« Journal of Experimental Marine Biology and Ecology 207: 1-14.
- Ju S.-J., Secor D.H. in Harvey R. (1999). Use of extractable lipofuscin for age determination of blue crab Callinectes sapidus. Marine Ecology Progress Series 185: 171-179.