Las Médulas (španska izgovarjava: [laz ˈmeðulas]) je zgodovinsko nahajališče zlata v bližini mesta Ponferrada na obrobju kraja El Bierzo (provinca Leon, Kastilja in Leon, Španija). Bil je najpomembnejši in tudi največji rudnik zlata v celotnem Rimskem cesarstvu.[1] Kulturno krajino Las Médulas je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine. Napredne zračne raziskave, opravljene leta 2014 z uporabo LIDAR-ja, so potrdile obseg del rimske dobe.[2]

Las Médulas
Panoramski pogled na Las Médulas
Unescova svetovna dediščina
LegaProvinca Leon, Kastilja in Leon, Španija
Koordinati42°27′31″N 6°45′32″W / 42.458699°S 6.759002°Z / 42.458699; -6.759002
Površina2208,2 ha
Vključuje
  1. Glavno območje rudnika zlata Las Médulas
  2. Estéiles de la Balouta
  3. Estéiles de Valdebría
  4. Estéiles de Yeres
Kriterij
Kulturni: (i), (ii), (iii), (iv)
Referenca803
Vpis1997 (21. zasedanje)
Spletna stranpatrimonionatural.org/espacios-naturales/monumento-natural/monumento-natural-las-medulas
Las Médulas se nahaja v Španija
Las Médulas
Lega v Španiji

Spektakularna pokrajina Las Médulas je bila posledica ruine montium (rušenja gora), rimske rudarske tehnike, ki jo je Plinij Starejši opisal leta 77 n. št.[3][4] Uporabljena tehnika je bila vrsta hidravličnega rudarjenja, ki je vključevalo spodkopavanje gore z velikimi količinami vode. Z vodo so se oskrbovali z medrečnim prenosom. Vsaj sedem dolgih akvaduktov je v različnih nadmorskih višinah izkoriščalo potoke okrožja La Cabrera (kjer je v gorah razmeroma veliko padavin). Z istimi akvadukti so izpirali obsežne naplavine zlata.[5]

Območje Hispania Tarraconensis je leta 25 pred našim štetjem osvojil cesar Avgust. Pred rimskim osvajanjem so avtohtoni prebivalci zlato pridobivali iz naplavin. Obsežna proizvodnja se je začela šele v drugi polovici 1. stoletja našega štetja.[6]

Rudarska tehnika uredi

Plinij Starejši, ki je bil prokurist v regiji leta 74 našega štetja, je opisal tehniko hidravličnega rudarjenja, ki lahko temelji na neposrednem opazovanju v Las Médulasu:

Kar se zgodi, daleč presega delo velikanov. Gore so prevrtane s hodniki in galerijami, narejenimi ob svetlobi bakel, katerih trajanje je določalo čas za delo. Rudarji mesece niso videli sončne svetlobe in mnogi med njimi so umrli v predorih. Ta vrsta rudarjenja je dobila ime ruina montium. Razpoke narejene v notranjost kamna so tako nevarne, da bi bilo lažje najti purpurin ali bisere na dnu morja kot narediti brazgotine v skali. Kako nevarno smo naredili Zemljo! [7]

 
V skalo vklesan akvadukt v La Cabrera

Plinij opisuje tudi metode za spiranja rude z uporabo manjših tokov na mizah, da se omogoči zbiranje težkih delcev zlata. Podrobna razprava o metodah podzemnega rudarjenja je sledila, ko so bile izčrpane zaloge iz naplavin nastalih iz izvorne kamnine in so poiskali in odkrili glavno žilo. Veliko takih globokih rudnikov je bilo najdenih v gorah okoli Las Médulas. Rudarjenje naj bi se začelo z gradnjo akvaduktov in rezervoarjev nad mineralnimi žilami, metoda, pa je bila uporabljena za izpostavljanje žil pod pritiskom.

Ostanki takšnega sistema so bili dobro preučeni v rudniku zlata Dolaucothi, manjšem mestu v Južnem Walesu. Za površinske metode so se lotili kurjenja ognja, kjer so zakurili ogenj proti skali in gasili z vodo. Oslabljeno skalo so nato lahko napadli mehansko, ostanke pa so odnesli valovi vode. Šele ko je postalo površinsko delo neekonomično, so žilo izkoriščali s tuneliranjem in vrtanjem.

 
Metalurško mesto "Orellán" v Las Médulasu (1. – 2. st. pr. n. št.)

Plinij je tudi izjavil, da je bilo vsako leto pridobljenih 20.000 rimskih funtov (6560 kg) zlata.[8] Izkoriščanje, v katerem je sodelovalo 60.000 svobodnih delavcev, naj bi v 250 letih prineslo 5.000.000 funtov (1.640.000 kg).

Kulturna krajina uredi

 
Notranje poti

Deli akvaduktov so še vedno dobro ohranjeni na strmih lokacijah, vključno z nekaterimi skalnimi napisi.

Raziskave Las Médulasa je v glavnem izvedel Claude Domergue (1990).[9] Sistematične arheološke študije območja pa od leta 1988 izvaja raziskovalna skupina Socialna struktura in teritorialno-krajinska arheologija Španskega sveta za znanstvene raziskave (CSIC). Kot rezultat, Las Médulas s svojimi tehnikami ni več le rudnik zlata in je postal kulturna krajina, v kateri so se pokazale vse posledice rimskega rudarjenja. Raziskovanje in izkopavanja predrimskih in rimskih naselij na celotnem območju je omogočilo nove zgodovinske interpretacije, ki so močno obogatile preučevanje rimskega rudarstva.[10][11]

Pozitiven rezultat teh sistematičnih študij je bila vključitev Las Médulas kot svetovno dediščino leta 1997. Od takrat upravljanje kulturnega parka spremlja Fundacija Las Médulas, ki vključuje lokalne, regionalne in nacionalne zainteresirane strani, tako javne kot zasebne. Trenutno Las Médulas služi kot primer dobre družbe za upravljanje raziskav, ki se uporablja za dediščino.[12] {{Wide image|Las Médulas.jpg|750px| Panoramski pogled na Las Médulas z balkonom na koncu vidnega tunela na desni }

Okoljski vpliv uredi

 
Eden od prehodov v Las Médulas
 
Sončni zahod v Las Médulas

Ogromen obseg rudarjenja v Las Médulasu in drugih rimskih najdiščih je imel velik vpliv na okolje. Podatki ledenega jedra, pridobljenega z Grenlandije, kažejo, da je onesnaženost z mineralnim zrakom dosegla vrh v rimski dobi v Španiji. Ravni atmosferskega svinca iz tega obdobja niso bile ponovno dosežene do industrijske revolucije približno 1700 let kasneje. [13]

Vključitev Las Médulas na seznam svetovne dediščine je bila iz podobnih razlogov sporna. Tajski delegat je tej oznaki nasprotoval, ker je menil, da je najdišče »rezultat človekovih uničujočih dejavnosti in škodljivo za plemeniti namen promocije in zaščite okolja«

Sklici uredi

  1. El parque cultural | Paisaje cultural
  2. LIDAR surveys at Las Médulas.
  3. Cesare Rossi; Flavio Russo (26. avgust 2016). Ancient Engineers' Inventions: Precursors of the Present. Springer. str. 185–192. ISBN 978-3-319-44476-5.
  4. Alfred Michael Hirt (25. marec 2010). Imperial Mines and Quarries in the Roman World: Organizational Aspects 27 BC-AD 235. OUP Oxford. str. 32–45. ISBN 978-0-19-957287-8.
  5. John F. Healy (1999). Pliny the Elder on Science and Technology. Oxford University Press. str. 275–290. ISBN 978-0-19-814687-2.
  6. https://whc.unesco.org/en/list/803/
  7. Pliny the Elder, Naturalis Historia, XXXIII, 70.
  8. Pliny the Elder, Naturalis Historia, XXXIII, 78.
  9. Domergue, C. (1990) Les mines de la Penínsule Ibérique dans l'antiquité romaine. Ècole Française de Rome, Rome.
  10. Sánchez-Palencia, F. J., ed., Las Médulas (León). Un paisaje cultural en la "Asturia Augustana" (León 2000).
  11. Orejas, A. and Sánchez-Palencia, F. J., Mines, Territorial Organization, and Social Structure in Roman Iberia: The Examples of Carthago Noua and the Peninsular Northwest, American Journal of Archaeology 106.4 (2002): 581-599
  12. Sánchez-Palencia, F. J. and A. Orejas (2006) "Mines et formes de colonisation des territoires en Hispanie occidentale". In L. Lévêque, M. Ruiz del Árbol, L. Pop and C. Bartels (eds.)

Literatura uredi

  • Lewis, P. R. and G. D. B. Jones, Roman gold-mining in north-west Spain, Journal of Roman Studies 60 (1970): 169-85
  • Jones, R. F. J. and Bird, D. G., Roman gold-mining in north-west Spain, II: Workings on the Rio Duerna, Journal of Roman Studies 62 (1972): 59–74.
    • Domergue, C. and Hérail, G., Conditions de gisement et exploitation antique à Las Médulas (León, Espagne) in L'or dans l'antiquité: de la mine à l'objet, B. Cauuet, ed., Aquitania Supplement, 9 (Bordeaux 1999): 93-116.
  • Journeys Through European Landscapes/Voyages dans les Paysages Européens. COST-ESF, Ponferrada: 101–104.
  • Pipino g. "Lo sfruttamento dei terrazzi auriferi nella Gallia Cisalpina. Le aurifodine dell'Ovadese, del Canavese-Vercellese, del Biellese, del Ticino e dell'Adda". Museo Storico dell'Oro Italiano, Ovada 2015

Zunanje povezave uredi