Wikipedija

Koptoški odloki

Koptoški odloki so zbirka osemnajst popolnih ali razdrobljenih staroegipčanskih kraljevih odlokov, objavljenih od Šeste (2345–2180 pr. n. št.) do pozne Osme dinastije (okoli 2170 pr. n. št.). Odloki so označeni s črkami latinske abecede, prvi s »Koptoški odlok a« in zadnji s »Koptoški odlok r«. Najzgodnejše sta izdala Pepi I. in Pepi II. Neferkare v korist duhovščine iz Minovega templja.[1] Druge so objavili različni kralji Osme dinastije in zadevajo različne usluge, podeljene pomembnemu uradniku iz Koptosa po imenu Šemaj in njegovim družinskim članom.[2] Odloki odražajo upadanje moči faraonov v zgodnjem prvem vmesnem obdobju Egipta.[3]

Fragment of the »odloka d« Pepija II., zdaj v Metropolitanske, muzeju umetnosti

Koptoških odlokov se ne sme zamenjevati s Koptoškim odlokom Intefa VI., edinstvenega dokumenta iz mnogo kasnejše Sedemnajste dinastije.

Odkritje uredi

Deset odlokov je odkril Adolphe Reinachand Raymond Weill med izkopavanji Minovega templja v Koptosu v letih 1910–1911.[4] Odloki so bili skrbno shranjeni pod ruševinami rimske zgradbe in blatnih zidakov.[3]

Preostali odloki izvirajo bodisi iz istih izkopavanj bodisi iz nezakonitih dejanj lokalnih prebivalcev. Slednji so bili leta 1914 v Luksorju prodani Metropolitanskemu muzeju umetnosti. Odloki so bili vklesani na apnenčaste plošče, debele 7–20 cm, dolge 100–200 cm in široke 50–180 cm. Plošče naj bi bile vzidane v steno prehoda ali vestibula v notranjosti Minovega templja.[3] Ker je razpoložljiv prostor na stenah templja sčasoma postal premajhen, so bili odloki odstranjeni in odloženi, da bi naredili prostor za nove, kar pojasnjuje njihovo najdbo.[3]

Politične implikacije uredi

 
Fragmenti Koptoških odlokov p in q iz obdobja faraona Neferkauhorja na koncu Osme dinastije

Propadanje Starega kraljestva uredi

Odloki so odraz moči, ki so jo imeli nomarhi na samem koncu Starega kraljestva in začetku prvega vmesnega obdobja Egipta. Odloki g do r so naslovljeni na Šemaja, njegovega sina Idija in enega od Idijevih bratov. Šemaj, takrat nomarh Koptosa, je bil najprej povišan v guvernerja Gornjega Egipta in nato v vezirja Gornjega Egipta, njegov sin Idi pa je zasedel očetov položaj nomarha.[3]

Alan H. Gardiner in William C. Hayes menita, da je odlok r še posebej izjemen, ker je kljub temu, da ga je izdal faraon, namenjen izključno blaginji in lastnini vezirja Idija.[3] Moč faraonov na koncu Osme dinastije se je očitno zmanjšala do te mere, da je bil njihov položaj odvisen od močnih nomarhov, ostali pa so jim samo naslovi in časti.[3] Faraoni v Memfisu so še posebej cenili nomarha Koptosa, ker so jih ogrožali nomarhi Srednjega Egipta, zlasti Herakleopolisa, ki so jih kmalu zatem strmoglavili in ustanovili Deveto dinastijo.[3]

Koptoška dinastija uredi

Kurt Sethe je sprva menil, da odkritje odlokov podpira hipotezo o obstoju »Koptoške dinastije«, lokalne linije bolj ali manj neodvisnih vladarjev v prvem vmesnem obdobju Egipta, kateri je treba pripisati izdajo odlokov.[5] Ta hipoteza se danes šteje za neverjetno. Zlasti zelo malo verjetno je, da bi kralj, ki je vladal iz Koptosa, imenoval vezirja na istem območju.[6][7]

Koptoški odloki
Ime Avtor Vsebina Naslovnik
a[8] Pepi I. Podelitev davčne imunitete kapeli Ka njegove matere Iput[9]
b[10] Pepi II. Podelitev davčne imunitete Minovemu templju
c[11] Pepi II. Podelitev davčne imunitete Minovemu templju
d[12] Pepi II. Podelitev davčne imunitete instituciji 'Min povzroča, da Neferkarin sklad cveti'
e[13] Pepi II. Odlok, povezan z osebjem in posestmi templja v 22. nomu Gornjega Egipta
f Neznan kralj iz Šeste dinastije Negotova, omenja Gornji Egipt
g[14] Neznan kralj iz Sedme/Osme dinastije, ki se običajno identificira z Neferkaurejem Vzdrževanje kipa Pepija II. in ustanove 'Min povzroča, da Neferkarin sklad cveti' Guverner Gornjega Egipta Šemaj in verjetno njegov sin Idi
h[15] Neferkaure Podroben opis daritev in obredov v Minovem templju Shemay
i[16] Neznan kralj iz Sedme/Osme dinastije, ki se običajno identificira z Neferkaurejem Imenvanje Šemaja za vezirja 22. noma Gornjega Egipta Šemaj, od zdaj vezir
j[17] Neferkauhor Podelitev naslovov Šemajevi ženi Nebjet in osebnemu telesnemu stražarju Šemaj
k Neferkauhor Dodelitev mrliških duhovnikov za kapelo Šemajeve in Nebjetine Ka Šemaj
l[18] Neferkauhor Naročanje popisa premoženja ustanove 'Min povzroča, da Neferkarin sklad cveti' pod Šemajevim nadzorom Šemaj
m Neferkauhor Imenovanje Šemajevega sina Idija z guvernerja sedmih najjužnejših nomov Gornjega Egipta Šemaj
n Neferkauhor Podelitev položaja Idiju in Šemajevemu sinu v Minovemu templju Šemaj
o[19] Neferkauhor Imenovanje Šemajevega sina Idija z guvernerja sedmih najjužnejših nomov Gornjega Egipta Idi, guverner Gornjega Egipta
p[20] Neferkauhor Ovbestilo Idiju o imenovanju njegovega prata v Minovem templju Idi
q[20] Neferkauhor Ovbestilo Idijevemu bratu o imenovanju v Minovem templju Šemajev sin, Idijev brat
r[21] Hor Demedžibtavi, Neferkare II. Zaščita Idijevih pogrebnih spomenikov in posesti[22] Idi, zdaj vezir

Sklici uredi

  1. ↑ Alan Gardiner. Egypt of the Pharaohs: an introduction. Oxford University Press, 1964. str. 108.
  2. ↑ Toby Wilkinson. The Rise and Fall of Ancient Egypt: The History of a Civilisation from 3000 BC to Cleopatra. London, Bloomsbury, 2010, ISBN 978-0-7475-9949-4. str. 121–122.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 William C. Hayes. "Royal decrees from the temple of Min at Coptus". JEA 32 (1946): 3–23.
  4. ↑ Raymond Weill. Les décrets royaux de l’ancien empire égyptien trouvés à Koptos en 1910; communication lue à la séance du 27 janvier 1911. V Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres, 55 (3, 1911): 268–275.
  5. ↑ Kurt Sethe, Georg Steindorff (ur.). Urkunden des Alten Reichs (= Urkunden des ägyptischen Altertums, Band I). J. C. Hinrichs’sche Buchhandlung, Leipzig 1933, str. 214; 280–307.
  6. ↑ William C. Hayes. The Cambridge Ancient History, vol 1, part 2, 1971 (2008), Cambridge University Press, ISBN 0-521-077915, str. 198.
  7. ↑ Nicolas Grimal. A History of Ancient Egypt. Oxford, Blackwell Books, 1992.
  8. ↑ Kairski muzej 41890
  9. ↑ Margaret Bunson. Encyclopedia of Ancient Egypt. Infobase Publishing, 2009, ISBN 1438109970, glej "Koptos Decree", str. 207. available online
  10. ↑ Kairski muzej 41893
  11. ↑ Kairski muzej 41491
  12. ↑ Kairski muzej 43052, [[Metropolitanski muzej umetnosti, 14.7.10 [1]
  13. ↑ Old Musée Guimet, zdaj v Musée des Confluences
  14. ↑ Kairski muzej 41892
  15. ↑ Cairo Museum, MET 14.7.14
  16. ↑ Kairski muzej 43053
  17. ↑ MET 14.7.13
  18. ↑ Kairski muzej 41895
  19. ↑ MET 14.7.11
  20. ↑ 20,0 20,1 MET 14.7.12
  21. ↑ Kairski muzej JE 41894
  22. ↑ M. A. Moret. "Chartes d'immunité dans l'Ancien Empire égyptien", in Journal Asiatique, 1917 (Sér. 11/T.10), Paris, translation of the decree available online Arhivirano 2018-07-26 na Wayback Machine.

Vira uredi

  • William C. Hayes. The Scepter of Egypt: A Background for the Study of the Egyptian Antiquities in The Metropolitan Museum of Art. Vol. 1, From the Earliest Times to the End of the Middle Kingdom , MetPublications, 1978, str. 136–138, available online
  • Hans Goedicke, Koptosdekrete. V: Wolfgang Helck (ur.), Lexikon der Ägyptologie, Band III, Harrassowitz, Wiesbaden 1980, ISBN 3-447-02100-4, str. 740.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Koptoški_odloki&oldid=5806644«