Kobzar
Kobzar (ukrajinsko кобзар, latinizirano: kobzar) je bil ukrajinski potujoči pevec, ki je opeval slavne boje kozakov in drugih ukrajinskih junakov. Svoje petje je spremljal z igranjem na večstrunsko banduro ali kobzo.
Kobzarji so imeli ponavadi mlade vodnike, ki so jim pomagali potovati.
Izročilo uredi
Kobzarji so bili pogosto slepi, po letu 1800 pa večinoma slepi. Ime so dobili po istoimenskem ukrajinskem strunskem glasbilu iz družine lutenj. V širšem pomenu so kobzarji izvajalci glasbe, povezane s kobzarskim izročilom.[1][2] Poklicna kobzarska tradicija se je v Ukrajini uveljavila v obdobju Kozaškega hetmanata okoli 16. stoletja. Repertoar kobzarjev so v glavnem sestavljali paraliturgični psalmi in "kanti", vključeval pa je tudi edinstveno epsko obliko, znano kot duma.
Na prelomu 19. stoletja so obstajale tri regionalne kobzarske šole: černigovska, poltavska in slobožanska, ki so se razlikovale po repertoarju in slogu igranja.
Cehi uredi
V Ukrajini so se kobzarji organizirali v regionalne cehe ali bratovščine. Razvili so sistem strogega vajeništva, običajno triletnega, kateremu je sledil prvi sklop javnih izpitov.
Cehi kobzarjev so se zgledovali po bratovščinah pravoslavne cerkve, saj je bil vsak ceh povezan z določeno cerkvijo. Cehi so nato poskrbeli za vsaj eno ikono ali kupili novo versko okrasje za svojo pridruženo cerkev.[3] Pravoslavna cerkev je bila do kobzarjev kljub temu pogosto nezaupljiva in občasno celo sovražna.
Konec kobzarstva uredi
Kobzarstvo v Ukrajini se je končalo sredi 30. let 20. stoletja med Stalinovo radikalno preobrazbo ukrajinske podeželske družbe.[4][5][6][7] Kobzarje so nadomestili izvajalci stilizirane ljudske in klasične glasbe z uporabo bandure.
Sovjetska različica kobzarja uredi
Sovjetski kobzarji so bili stilizirani izvajalci na banduri, ki naj bi nadomestili tradicionalne pristne kobzarje, izbrisane v 30. letih dvajsetega stoletja. Ti izvajalci so bili pogosto slepi. Nekateri so imeli stike s pristnimi kobzarji prejšnje generacije, vendar so se mnogi formalno izobraževali na konzervatorijih pri šolanih glasbenikih in igrali na sodobne, tovarniško izdelane kromatične koncertne instrumente.
Njihov repertoar je bil sestavljen predvsem iz cenzuriranih različic tradicionalnega kobzarskega repertoarja in osredotočen na stilizirana dela, ki so opevala sovjetski sistem in sovjetske junake.
Obnovitev kobzarskega izročila uredi
V zadnjem času se pojavlja zanimanje za obujanje pristnega kobzarskega izročila, ki ga zaznamuje ponovna vzpostavitev Kobzarskega ceha kot središča širjenja zgodovinske avtentične izvajalske prakse.
Druga raba izraza kobzar uredi
Kobzar je temeljna knjiga poezije Tarasa Ševčenka, velikega narodnega pesnika Ukrajine.
Izraz kobzar se je v Belorusiji občasno uporabljal za igralce na hurdi gurdi, kjer se hurdi-gurdi pogosto imenuje kobza, in dudaše na Poljskem, kjer se dude imenuje kobza oziroma koza.
Sklici uredi
- ↑ Volodymyr Kushpet "Startsivstvo". Kijev, "Tempora", 2007
- ↑ Rainer Maria Rilke, Susan Ranson, Ben Hutchinson(2008). Rainer Maria Rilke's The book of hours. Camden House. str. 215. ISBN 1-57113-380-1
- ↑ Kononenko, str. 568–569.
- ↑ Grigorenko site Arhivirano 7. februar 2005 na Wayback Machine.
- ↑ ‘Remember the peasantry’: A study of genocide, famine, and the Stalinist Holodomor in Soviet Ukraine, 1932-33, as it was remembered by post-war immigrants in Western Australia[mrtva povezava]. Pridobljeno 8. februarja 2021.
- ↑ Robert Conquest. The Harvest of Sorrow. Soviet Collectivization and the Terror-Famine. str.266. ISBN 0195051807
- ↑ Volkov Solomon, ed. Testimony: The Memoirs of Dmitri Shostakovich (New York: Faber & Faber,1979), str. 214-215. ISBN 978-0060144760