Jurklošter
Jurklošter, do leta 1972 Mišji Dol je razloženo naselje v dolini ob sotočju Gračnice in Lahovgrabnice (Lahomščice) v Občini Laško.[2] Od 1802 do 1860 je v Jurkloštru obratovala glažuta (iz nje je izšla sedanja Steklarna Hrastnik), nato papirnica, ki je bila ukinjena pred prvo svetovno vojno.
Jurklošter | |
|---|---|
.jpg) | |
  Jurklošter Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°6′29.83″N 15°19′59.16″E / 46.1082861°N 15.3331000°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Savinjska regija |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska (pokrajina) |
| Občina | Laško |
| Površina | |
| • Skupno | 3,78 km2 |
| Nadm. višina | 574,5 m |
| Prebivalstvo (2020)[1] | |
| • Skupno | 67 |
| • Gostota | 18 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) |
| Poštna številka | 3273 Jurklošter |
| Zemljevidi | |
Umetnostni spomeniki uredi
Kartuzija Jurklošter, ki je bila v ustanovljena 1170, je bila ena od treh najstarejših srednjeevropskih kartuzij. Kartuzija je bila 1199 iz gospodarskih razlogov razpuščena, vendar pa leta 1209 ponovno obujena. Do leta 1227 sta bila postavljena enoladijska cerkev in samostan.[3] V samostanski cerkvi naj bi bila pokopana Veronika Deseniška. Dokončno so kartuzijo ukinili 1595 in samostan predali jezuitom, po zatrju jezuitskega reda 1780 so ga večji del podrli in konec 18. stoletja sezidali novo graščino v poznobaročnem slogu.
Izvor krajevnega imena uredi
Srednjeveški zapisi kažejo na prvotno Jur(i)jova dolina ali Jur(i)jev dol, kar vsebuje narečni svojilni pridevnik iz svetniškega osebnega imena Jurij. Sv. Jurij je bil popularen srednjeveški svetnik, je zavetnik Ptuja in Pirana. Drugi del imenskega sklopa je slovenski klošter v pomenu samostan.[4] V kraju je bil namreč v letih 1170 do 1595 kartuzijanski, od 1595 do 1780 pa jezuitski samostan. V starih listinah se kraj prvič omenja okoli leta 1145 kot Geyrowe in leta 1203 kot Gyriov.
NOB uredi
Po osvoboditvi Jurkloštra 9. junija 1944 so na nekaj kilometrov oddaljeni Henini izvolili krajevni NOO, prvi izvoljeni organ ljudske oblasti na tem območju. Graščino so partizani leta 1945 požgali. Od kompleksa sta ohranjena obrambni stolp in poznoromanska župnijska cerkev sv. Mavricija.[3]
Sklici uredi
- ↑ »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, 1. januar 2023«. Statistični urad Republike Slovenije. 7. junij 2023. Pridobljeno 5. aprila 2024.
- ↑ Slovenija, turistični vodnik. Mladinska knjiga, Ljubljana 2002.
- ↑ 3,0 3,1 Enciklopedija Slovenije. Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002
- ↑ Snoj, Marko (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Založba Modrijan.
Viri uredi
- Kladnik, Darinka Sto slovenskih krajev Prešernova družba, Ljubljana, 1994 (COBISS)
- Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
- Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
Galerija uredi
-
Cerkev -
Oltar
