Jure Grando

istrski vaščan, ki so ga obtožili, da je vampir

Jure Grando Alilović ali Giure Grando (1579–1656) je bil vaščan iz Istre (danes Hrvaška), ki je bil morda prva resnična oseba, ki je bila v zgodovinskih zapisih opisana kot vampir.[1] Imenovali so ga kot strigoj, štrigon ali štrigun, po lokalni besedi za nekaj, kar spominja na vampirja in čarovnika.[2]

Jure Grando
Rojstvo1579
Smrt1656
BivališčeKringa
Državljanstvo Beneška republika
Poznan poPrvi izpričani vampir

Zgodovina uredi

Jure Grando je živel v Kringi, mestecu v notranjosti istrskega polotoka blizu Tinjana. Leta 1656 je umrl zaradi bolezni, po legendi pa se je ponoči vračal iz groba kot vampir (štrigon) in teroriziral svojo vas do leta 1672. Ana in Nikola Alilović, hči in sin, sta že kot mlada pobegnila iz Istre v Volterro v Italiji.[3]

Beseda strigon v beneščini, ki jo običajno govorijo v Istri, je pravzaprav popačenka za 'čarovnik'; italijanska ustreznica je stregone.

Legenda uredi

Legenda pripoveduje, da je Jure 16 let po smrti ponoči vstajal iz groba in teroriziral vas.[4] Vaški duhovnik Giorgio, ki je Jureta tudi pokopal, je ugotovil, da ko ponoči nekdo potrka na vrata vaških hiš, bo nekdo iz te hiše v naslednjih dneh umrl.

Jure se je v spalnici prikazal tudi svoji prestrašeni vdovi, ki je truplo opisala, kot smejoče in zadihano, nato pa naj bi jo Jure spolno napadel.[5] Ko se je oče Giorgio na koncu srečal iz oči v oči z vampirjem, je iztegnil pred seboj križ in zavpil: »Glej, Jezus Kristus, ti vampir! Nehajte nas mučiti!«

Najpogumnejši vaščani so na čelu s županom Miho Radetićem lovili in poskušali ubiti vampirja tako, da bi mu z glogovo palico prebodli srce, a jim ni uspelo, ker se jim je palica od prsi kar odbila.[5] Neke noči je šlo na pokopališče devet ljudi, ki so nosili svetilke, križ in glogovo palico. Izkopali so Juretovo krsto in našli odlično ohranjeno truplo z nasmehom na obrazu.[6] Pater Giorgio je rekel: »Glej, štrigon, tu je Jezus Kristus, ki nas je rešil iz pekla in umrl za nas. In ti, štrigon, ne boš imel miru!«[6] Nato so mu poskušali znova preluknjati srce, a palica ni mogla prodreti v njegovo oprsje.[3]

Po nekaj eksorcističnih molitvah je Stipan Milašić (eden od vaščanov) vzel žago in truplu odžagal glavo. Takoj, ko mu je žaga raztrgala kožo, je vampir zavpil in iz rane je začela teči kri. Po ljudskem izročilu se je po Juretovem obglavljenju končno vrnil mir.

Spisi uredi

O življenju in posmrtnem življenju Jureta Granda Alilovića je v svojem obsežnem delu Slava vojvodine Kranjske pisal kranjski znanstvenik Janez Vajkard Valvasor, ki je med svojimi potovanji obiskal Kringo.[7][8] To je bil prvi pisni dokument o vampirjih.[9] Grando je bil omenjen tudi v spisih Erasmusa Franciscija in Johanna Josepha von Goerresa (La mystique divine, naturelle, et diabolique, Pariz, 1855), katerih zgodba je bila veliko bolj dodelana, polna fantastičnih podrobnosti, da je bila zgodba bolj zanimiva in senzacionalna. V sodobnem času je hrvaški pisatelj Boris Perić raziskal legendo in o njej napisal knjigo (Vampir).[1]

Sodobni časi uredi

Danes je Kringa sprejela zgodbo Jureta Granda Alilovića in odprla vampirski bar, katerega namen je privabiti turiste v mesto.[5] Gimnazija Jurja Dobrile v Pazinu je po Valvasorjevem spisu ustvarila kratki film z naslovom Vampir Moga zavičaja.[10]

Ljudsko izročilo, povezano s štrigunom, so pred kratkim dokumentirali in preučili številni znanstveniki na Univerzi v Zagrebu.[2][11][12]

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 »Intervju: Boris Perić« [Interview with Boris Perić]. Glas Istre (v hrvaščini). 1. oktober 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. marca 2012. Pridobljeno 18. julija 2012. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Peric, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  2. 2,0 2,1 Vinšćak, Tomo (december 2005). »O štrigama, štrigunima i krsnicima u Istri« [On "Štrige", "Štriguni" and "Krsnici" on Istrian Peninsula] (PDF). Studia ethnologica Croatica. Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Humanities and Social Sciences, University of Zagreb. 17 (1): 231. ISSN 1330-3627. Pridobljeno 4. novembra 2011. Drago Orlić je još prije dvadesetak godina (Orlić, 1986) prikupio i tiskao vrlo zanimljivo gradivo o ukorijenjenosti i životnosti tradicije vezane uz štrige i štrigune u Istri. [...] Štrige i štriguni su najbliži pojmu vještica. Štrigun se rodi u črnem mihuru koji se potom sašije pod pazuh. Bez tog črnog mihura ili u drugoj varijanti crne kugle s kojom se rađa, gubi moć. Štrige i štriguni su opaki i vrlo opasni i po život ljudi, a piju i krv. [...]{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Vinšćak-2005, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  3. 3,0 3,1 Caron, Richard (2001). »Dracula's Family Tree«. Ésotérisme, gnoses & imaginaire symbolique: mélanges offerts à Antoine Faivre. Belgium: Peteers, Bondgenotenlaan 153. str. 598. ISBN 90-4290955--2. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Giure, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  4. Wright, Dudley (2006) [1924]. The Book of Vampires (2. izd.). Mineola, New York: Dover Publications, Inc. str. 49–50. ISBN 0-486-44998-X.
  5. 5,0 5,1 5,2 Croatian Dracula Revived to Lure Tourists
  6. 6,0 6,1 Jure Grando - Istarski vampir ili ljudska mašta? Arhivirano 2010-02-17 na Wayback Machine.
  7. Writer Boris Peric at the Literaturhaus in Switzerland
  8. Boris Perić, Vampir, Biblioteka 21, Zagreb ( Naklada Ljevak) 2006. (Croat) ISBN 953-178-741-7
  9. Boris Perić, Vampir, translated into Slovene by Iztok Osojnik, Zbirka Beri globalno, Ljubljana (Tuma) 2007. ISBN 978-961-6682-05-3
  10. Film of the Vampire from Kringa Arhivirano 2010-08-14 na Wayback Machine.
  11. »Strah i nelagodu širi štrigun Jure Grando«. Jutarnji list (v hrvaščini). 4. september 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2012. Pridobljeno 4. novembra 2011.
  12. »Jure Grando je ustvari štrigun«. Glas Istre (v hrvaščini). 18. september 2011. Pridobljeno 4. novembra 2011.