Wikipedija

Indoarijski jeziki

Indoarijski ali indijski jeziki so glavna jezikovna družina v Južni Aziji (ali na Indijski podcelini). Predstavljajo vejo indoiranskih jezikov, ki je veja družine indoevropskih jezikov. Na začetku 21. stoletja indoarijske jezike govori več kot 800 milijonov ljudi, predvsem v Indiji, Bangladešu, Nepalu, Pakistanu in Šrilanki.[1] Prav tako obstaja velika priseljenska skupnost, ki govori indoarijske jezike v Severozahodni Evropi, Zahodni Aziji, Severni Ameriki in Australiji. Prepoznanih je okoli 219 indoarijskih jezikov.[2]

Indoarijski jeziki
Geografska
porazdelitev		Južna Azija
Lingvistična klasifikacijaEna izmed glavnih jezikovnih družin na svetu
PrajezikIndoarijski prajezik
ISO 639-2 / 5inc
Linguasphere59= (phylozone)
Glottologindo1321
Karta za leto 1978 kaže geografsko razširjenost glavnih indoarijskih jezikov. (Urdujščina je vključena v hindujščino. Romščina, domari, in lomavrenščina sta izven namena te karte.) Šrafirana območja kažejo večjezično območje.
  centralni
  Dardski
  Vzhodni
  Severni
  Severozahodni
  Južni
  Zahodni
Izvor indoarijskih jezikov.

Moderni indoarijski jeziki izvirajo iz Sanskrta preko Prakrta.[3][4] Glede na število govorcev šteje hindijščina (hindujščina-urdujščina okoli 329 milijonov),[5] bengalščina 242 milijonov,[6] pandžabščina okoli 120 milijonov,[7], maraščina 112 milijonov, gudžaraščina 60 milijonv, bhodžpuri 51 milijonov, orija 34 milijonov, maithili okoli 34 milijonov, sindhi pa 25 milijonov. Skupaj s preostalimi manj številnimi jeziki je bilo po ocenah leta 2005 skoraj 900 milijonov ljudi, katerih materni jezik je bil indoarijski.[8]

Klasifikacija uredi

Natančnejše naštevanje indoarijskih jezikov je skoraj nemogoče, ker narečja prehajajo ena v drugo. Glavni pa so našteti spodaj.

Ta klasifikacija je povzeta po jezikoslovcema Masica[9] in Kausenu.[10] Glede območja Indije (države Indijske unije) je klasifikacija povzeta tudi glede na popis prebivalstva leta 2011, še posebej na število govorcev posameznega jezika. [11]

.

Odstotek od indoarijskih govorcev po posameznem materinem jeziku.

  hindustanščina (vključuje hindijščino in urdujščino) (25,4 %)
  bengalščina (20,7 %)
  pandžabščina (9,4 %)
  maratščina (5,6 %)
  gudžaraščina (3,8 %)
  jezik bhodžpuri (3,1 %)
  jezik maithili (2,6 %)
  jezik orija (odija) (2,5 %)
  sindski jezik (1,9 %)
  drugi (25 %)

Dardski jeziki uredi

Glavni članek: Dardski jeziki.
kašmirščina - 6,8 milijona govorcev
šina jeziki
pašaji - 400.000 govorcev
kunarski jeziki
čitralski jeziki
kohistanski jeziki

Severno območje uredi

Glavni članek: Severni indoarijski jeziki.
centralna paharščina
vzhodna paharščina

Severozahodno območje uredi

dogri - 2,59 milijona govorcev
himačalščina
pandžabščina (dialekti)
sindski jeziki/dialekti

Zahodno območje uredi

Ethnologue našteva naslednje jezike oz. narečja v zahodnem območju, ki niso vključeni v druge podskupine:[12]

handeši - 1,9 milijona govorcev
domari - 4 milijone govorcev
romski jeziki (“ciganski jeziki”) - 1,5 milijona govorcev

Centralno območje (Madja ali Hindi) uredi

 
Indijski, Centralno območje
Glavni članek: Hindijščina.
Parija - 4.000 govorcev
zahodna hindijščina
vzhodna hindijsščina

Parija je zgodovinsko pripadal centralnem območju, vendar je izpadel v primerjavi z drugimi jeziki v skupini zaradi geografske oddaljenosti in številnih slovničnih in besednih novosti.

Vzhodno območje uredi

Ti jeziki izhajajo iz Magadi prakrita.

biharski jeziki
taru jezik - 1,9 milijona govorcev
Odija (ଓଡ଼ିଆ) - 34 milijonov govorcev
halbiški jeziki
bengalsko–asamski jeziki (বাংলা-অসমীয়া)

Nerazvrščeni:

kušvarski[13]

Jeziki južnega območja uredi

Ta skupina jezikov se je razvila iz pramaharaštrskega jezikaa. Ni pa jasno ali lahko štejemo dahini (dekanščino, južno urdujščino) kot del hindustanščine skupaj s standardno urdujščino, ali kot ločen jezik s perzijskim vplivom razvit iz maratskega jezika.

maratsko-konkanski jeziki uredi

Indoarijski otoški jeziki uredi

Otoški indoarijski jeziki delijo več skupnih karakteristik, ki jih ločujejo od kontinentalnih jezikov.

Nerazvrščeni uredi

Naslednji jeziki so med seboj povezani, vendar drugače nerazvršeni v okviru indoarijskih jezikov:

Činali–Lahul Lohar[14]

Holosi

Holosi jezik so odkrili nedavno kot indoarijski jezik, ki ga govorijo v dveh vaseh na jugu Irana oziroma okoli 800 ljudi in je nerazvrščen.

Pisave uredi

Indoarijski jeziki uporabljajo za pisanje različne pisave: več indijskih pisav, perzijsko-arabsko pisavo in v posameznih primerih tudi latinsko pisavo. Dhivehi, jezik Maldivov, ima svojo pisavo, imenovano Thaana. Nastala je v 15. stoletju po vzoru na arabske številke in drugih elementov iz arabske pisave.

Indijske pisave uredi

 
Mantre iz Sanskrita v pisavi Devanagari

Večina pisav, ki se uporabljajo za indoarijske jezike, kot so pisave Južne Indije, Jugovzhodne Azije in Tibeta, pripada družini indijskih pisav, ki izvirajo iz Brahmi pisave. Brahmi pisava se je prvič pojavila v 3. stoletju pred našim štetjem v napisih cesarja Ašoke. Njen izvor je nejasen in je verjetno nastala po vzoru na aramejska abeceda. [15] Sčasoma se je Brahmi pisava razdelila na številne regionalne različice, od katerih se nekatere grafično zelo razlikujejo. Strukturno so si zelo podobne in imajo vse enak princip delovanja. So vmesna oblika med abecedeo in zlogom, tako imenovane Abugide, v katerih se vsak soglasnik z oznako ustreznega samoglasnika a , ki ga diakritični znak lahko spremeni. Soglasniške povezave so izražene z ligaturami. Za razliko od latinske abecede na primer vrstni red znakov v indijskih svetih spisih ni poljuben, ampak odraža fonologijo indoarijskih jezikov. Popis znakov je v različnih pisavah v bistvu enak. Nekatere pisave imajo poseben znak za povratni l , drugi posebni znaki se lahko ustvarijo s piko spodaj pod črko. Za indoarijske jezike se uporabljajo naslednje indijske pisave (kot primer je navedena prva soglasniška vrsta ka, kha, ga, gha, ṅa):

Pisava Jezik(i) Primer
devanagari hindijščina, biharščina, radžastanščina, maraščina, nepalščina  
bengalska pisava bengalščina, asamščina, bišnuprija manipuri  
gurmuhi pandžabščina  
gudžaratska pisava gudžaraščina  
orija pisava orija  
singalska pisava singalščina  

Sanskrt je bil tradicionalno napisan v pisavi ustreznega regionalnega jezika, danes je Devanagari postal standardna pisava za sanskrtska besedila. V nekaterih jezikih se vzporedno uporablja več pisav: kašmirščina je v Pakistanu napisana v perzijsko-arabski pisavi, v Indiji pa v Devanagari. Za pandžabščinao obstajajo celo tri pisave: perzijsko-arabska v Pakistanu, gurmuhi za Sikhe in Devanagari za pandžabsko govoreče hinduiste.

Perzijsko-arabska pisava uredi

 
Pesem v urdujščini Mirza Ghalib v pisavi nastalik

Urdujščina, jezik indijskih muslimanov, je tako kot drugi indoarijski jeziki, ki se uporabljajo v Pakistanu (sindhi, pandžabščina, kašmirščina), pisana v različici perzijsko-arabske pisave arabske abecede imenovani nastalik . Arabska pisava ni zelo primerna za zapisovanje indoarijskih jezikov. Na primer, kratki samoglasniki niso izpisani, tudi pri dolgih samoglasnikih ni mogoče razlikovati med ū , ō in au .

Latinska pisava uredi

Edina indoarijska jezika, ki se redno pišeta v latinici, sta konkani in romščina. Za konkani, jezik prebivalev Goe, je bila v 16. stoletju uvedena ortografija, ki temelji na portugalščini. Poleg tega je konkani napisan tudi v pisavi Devanagari. Za jezik kalaša, prej nepisanega jezika kalaša iz Čitrala), se je prav tako sedaj uporabila latinska pisava pri pouku v osnovni šoli.

V znanstvenem okviru je latinsko prečrkovanje običajno. Običajni standard je „„ Mednarodna abeceda sanskrtske transliteracije “(IAST). Pri prečrkovanju soglasnikov se ravna po fonetični vrednosti črk v angleščini, zato je angleški y zapisan kot [j]. Aspirirani soglasniki so izraženi z dvočrkjem kh, th itd. Drugi glasovi, za katere ni ustrezne latinske črke, so izraženi s prečrkovanjem IAST z diakritičnimi oznakami, na primer makron za prepoznavanje dolgih samoglasnikov ali pik spodaj za retrofleksne glasove.

Opombe uredi

Sklici uredi

  1. ↑ »Pregled indoarijskih jezikov«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 8. julija 2018.
  2. ↑ »Indoarijska veja – O svetovnih jezikih«. aboutworldlanguages.com.
  3. ↑ Chamber's Encyclopaedia, Volume 7 (v angleščini). International Learnings Systems. 1968. Večina arijskih jezikov v Indiji in Pakistanu pripada indoarijski jezikovni družini, in izvira iz Sanskrita preko vmesne faze Prakrita. Indoarijski jeziki so številčno daleč najpomembnejši. Območje, na katerem se govorijo, se razteza preko celotne severne in centralne Indije in sega vse do Goe na jugu.
  4. ↑ Donkin, R. A. (2003). Med vzhodom in zahodom: Moluki in promet z začimbami do prihoda Evropejcev (v angleščini). American Philosophical Society. ISBN 9780871692481. Moderni regionalni indoarijski jeziki so se razvili iz Prakrta, najpej kot 'nečistega' (prakrta) iz Sanskrita okoli konca …
  5. ↑ Standardna hindijščina kot prvi jezik: 260.3 milijonov (2001), kot drugi jezik: 120 milijonov (1999). Urdujščina L1: 68.9 milijonov (2001-2014), L2: 94 milijonov (1999): Ethnologue 19.
  6. ↑ Bengalščina ali Bangla-Bhasa, L1: 242.3 milijonov (2011), L2: 19.2 milijonov (2011), Ethnologue
  7. ↑ »världens-100-största-språk-2010«. Nationalencyclopedin. Govt. of Sweden publication. Pridobljeno 30. avgusta 2013.
  8. ↑ Edwin Francis Bryant; Laurie L. Patton (2005). Indoarijska kontraverznost: Dokazi in sklepi v indijski zgodovini. Routledge. str. 246–247. ISBN 978-0-7007-1463-6.
  9. ↑ Masica, Colin P. (1991). The Indo-Aryan Languages.. Cambridge: Cambridge University Press.
  10. ↑ Kausen, Ernst (2015). Jezikovne družine sveta (orig.: Die Sprachfamilien der Welt). Hamburg: Helmut Buske Verlag.
  11. ↑ »ABSTRACT OF SPEAKERS' STRENGTH OF LANGUAGES AND MOTHER TONGUES - 2011« (PDF). www.censusindia.gov.in. Indian Census 2011, Government of India. Pridobljeno 7. julija 2018.
  12. ↑ »Indo-Aryan«. Ethnologue.
  13. ↑ Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2017). »kušvarski (kuswaric)«. Glottolog 3.0. Jena, Germany: Max Planck Institute for the Science of Human History.
  14. ↑ Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2017). »Chinali–Lahul Lohar«. Glottolog 3.0. Jena, Germany: Max Planck Institute for the Science of Human History.
  15. ↑ Masica: Indoarijski jeziki. 1991, str. 133 f.

Zunanje povezave uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Indoarijski_jeziki&oldid=5975208«