Hivski kanat

Hivski kanat (uzbeško خیوه خانلیگی, Hiva Honligi, perzijsko خانات خیوه‎‎) je bila od leta 1511 do 1920, razen v obdobju med afšaridsko okupacijo od leta 1740 do 1746, turška država v Centralni Aziji v zgodovinski pokrajini Horezm. V državi je vladalo uzbeško turško pleme Kongrati, ki je prišlo iz Astrahana. Hivski kani so bili moški potomci kana Šibana, petega sina Džingiskanovega sina Džočija. Središče kanata so bile namakane ravnine ob spodnji Amu Darji južno od Aralskega jezera z glavnim mestom Hiva. Pred prihodom Rusov v drugi polovici 19. stoletja je kanat obsegal sedanji zahodni Uzbekistan, jugozahodni Kazahstan in večino Turkmenistana.

Hivski kanat خیوه خانلیگی
1511–1920
Zastava
Hivski kanat okrog leta 1700
Status	Delno neodvisen ruski protektorat (1873–1917)
Glavno mesto	Hiva 41°23′N, 60°22′E
Skupni jeziki	uzbeška turščina perzijščina
Religija	Islam
Vlada	Absolutna monarhija
Kan
• 1511–1518	Ilbars I. (prvi)
• 1918–1920	Sajid Abdulah (zadnji)
Zgodovina
• ustanovitev	1511
• Ustanovitev Kungradske dinastije	1804
• ruska osvojitev	12. avgust 1873
• ukinitev	2. februar 1920
Površina
1911	67521 km2
Prebivalstvo
• 1902	700000
• 1908	800000
• 1911	550000
+
Predhodnice Naslednice Timuridsko cesarstvo Zlata horda Sovjetska ljudska republika Horezm
Danes del	Uzbekistan Turkmenistan Kazakhstan

Leta 1873 se je kanat zelo zmanjšal in postal ruski protektorat. Oktobrski revoluciji leta 1917 je sledila tudi revolucija v Hivi. Leta 1920 se je kanat pretvoril v Sovjetsko ljudsko republiko Horezm, ki je bila leta 1924 uradno vključena v Sovjetsko zvezo. Njeno ozemlje je zdaj večinoma v Karalpakstanu in provinci Horezm v Uzbekistanu.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina

Regija, ki je postala Hivski kanat, je bila del Čagatajskega kanata s prestolnico Strari Urgenč, ki je bil eno od največjih in najpomembnejših trgovskih središč v Centralni Aziji. Timur Lenk je imel Stari Urgenč za rivala njegovega Samarkanda, zato ga je v petih vojnih pohodih leta 1388 popolnoma uničil. Leta 1505 so Uzbeki pod poveljstvom Mohameda Šejbanija osvojili timuridski Horezm. Leta 1510 so Šejbanija porazili Safavidi in prevzeli oblast v regiji. Naslednje leto se je novim oblastnikom uprla skupina Uzbekov in sama prevzela oblast v regiji. Po spremembi toka reke Amu Darje leta 1576 je bil Stari Urgenč dokončno opuščen. Politično središče regije se je premaknilo proti jugu in leta 1619 je kan Arab Mohamed I. za novo prestolnico kanata izbral Hivo.

Obdobje Ruskega carstva

Hivski kanat (Karasm) na francoski karti iz leta 1734; njegovo ozemlje je prikazano mnogo manjše kot je bilo

Večina kasnejše zgodovine Hivskega kanata je povezana z velikima silama Ruskim carstvom in Združenim kraljestvom. Odkritje zlata na obalah Amu Darje med vladavino carja Petra Velikega in želja Ruskega carstva, da bi odprla trgovske poti do Indije, sta povzročila oboroženo trgovske odpravo v to regijo leta 1717-1718, ki jo je vodil Aleksander Bekovič-Čerkaski. V odpravi je bilo 750-4000 mož. Po njihovem prihodu je kan Šir Gazi postavil tabor kot znak dobre volje, potem pa je odposlance počakal v zasedi in jih pobil. Desetim članom je prizanesel in jih poslal domov. Peter Veliki, izčrpan zaradi vojn z Osmanskim cesarstvom in Švedi, ni ukrepal. Od leta 1740 do 1747 je bil kanat vazal perzijskega Nadir Šaha.

Perzijski suženj v Hivskem kanatu, 19. stoletje

Ruski kozaki generala Verjovkina 25. maja 1873 prečkajo kanal Šaha Abat in vkorakajo v Hivo

Kanat je poskušal osvojiti tudi car Pavel I. Njegova odprava je bila premajhna in zelo slabo oskrbljena, zato so jo po carjevem umoru odpoklicali. Car Aleksander I. takšnih ambicij ni imel. Resni poskusi priključitve Hivskega kanata so se ponovno začeli pod cesarjema Nikolajem I. in Aleksandrom II.

Pomembna epizoda v Veliki igri je bil ruski pohod na Hivo leta 1839, katerega namen je bil osvoboditi sužnje, ki so jih na ruskih mejah ob Kaspijskem jezeru ujeli in prodali turkmenski plenilci. Drug namen je bil razširitev meja Ruskega carstva, ker se je Britanski imperij v tem času zapletel v prvo anglo-afgansko vojno. Odprava, ki jo je vodil general Vasilij Aleksandrovič Perovski, poveljnik orenburške garnizije, je štela 5.200 pešakov in 10.000 kamel. Na pot se je odpravila novembra 1839 in se morala zaradi ene od najhujših do takrat znanih zim 1. februarja 1840 obrniti. V Orenburg se je vrnila maja 1840 in utrpela več kot tisoč žrtev.

Britanija se je ustrašila, da bodo Rusi priključili Hivo, zato je tudi sama poskusila osvoboditi sužnje. Major Todd, visok politični funkcionar s sedežem v Heratu v Afganistanu, je na božični večer 1839 poslal na pohod v Hivo stotnika Jamesa Abbota. ki se je pretvarjal, da je Afgan. Abbot je prišel na cilj konec januarja 1840. Kan je dvomil v Abbotovo identiteto, vendar mu je kljub temu dovolil, da odnese carju pismo, povezano s sužnji. 7. marca 1840 se je odpravil v Fort Ševčenko. Na poti ga je njegov vodič izdal in oropal, ko je izvedel za Abbotovo poreklo in naslovnika pisma pa ga je izpustil. Ker Abbotovi nadrejeni niso vedeli za njegovo usodo, so za njim poslali poročnika Richmonda Shakespearja, ki je bil bolj uspešen. Kana je prepričal, naj osvobodi vse ruske podložnike pod svojo oblastjo in izda odlok, da je posedovanje ruskih sužnjev zločin, ki se kaznuje s smrtno kaznijo. Osvobojeni sužnji in Shakespear so 18. avgusta 1840 prišli v Fort Ševčenko in ruska želja za osvojitev Hive je za nekaj časa zamrla.

Poljska karta iz leta 1903 z zelo zmanjšanim ozemljem, ki ga je imel Hivski kanat v obdobju 1874-1920

Stalna prisotnost Rusov ob Aralskem jezeru se je začela leta 1848 z gradnjo Fort Aralska ob izlivu Sir Darje. Ruska vojaška premoč je bila tolikšna, da niti Hivski niti Buharski in Kokandski kanat niso imeli nobenih možnosti, da bi ruski napad odbili. Po ruski osvojitvi Taškenta in Samarkanda leta 1873 je general von Kaufman s 13.000 pešaki in konjeniki napadel Hivski kanat. Mesto Hiva je 10. junija 1873 padlo. 12. avgusta 1873 sta sprti strani podpisali mirovni sporazum, s katerim je Hivski kanat postal navidezno neodvisen ruski protektorat.

Prva velika skupina Evropejcev, ki so se naselili v kanatu, je bila skupina menonitov leta 1882. Nemško govoreči menoniti pod vodstvom Claasa Eppa mlajšega so prišli iz Povolžja in Moločanske kolonije. Igrali so pomembno vlogo v modernizaciji kanata in več desetletij pred oktobrsko revolucijo uvedli fotografijo, ki je privedla do uzbeške fotografije in filmske industrije. Uvedli so tudi bolj učinkovite metode gojenja bombaža, električne generatorje in druge tehnološke inovacije.

Državljanska vojna in sovjetska republika

Po boljševiškem prevzemu oblasti v oktobrski revoluciji leta 1917 so se nasprotniki carja in turkmenski plemenski poglavarji konec leta 1919 pridružili boljševikom, da bi odstavili hivskega kana. 2. februarja 1920 je zadnji hivski kan Sajid Abdulah odstopil. Ustanovljena je bila kratkoživa Horezemska ljudska sovjetska republika, kasnejša Horezemska sovjetska socialistična republika, ki je bila leta 1924 dokončno vključena v Sovjetsko zvezo. Ozemlje bivšega kanata je bilo razdeljeno med Turkmensko in Uzbeško SSR. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 sta sovjetski republiki postali samostojni državi Turkmenistan in Uzbekistan. Na ozemlju bivšega kanata živijo Uzbeki, Karalpaki, Turkmeni in Kazahi.

Hivski kani

Kongratska dinastija (1359-1388)

• Husein Sufi (1359—1373)
• Jusuf Sufi (1373—?)
• Sulejman Sufi (?—1388)

Šibanidska dinastija (1511-1728)

• Abu Mansur Ilbars Kan, sin sultana Bureke, kan Modre horde (?—1511), kan Hivskega kanata (1511—1518)
• Sultan Hadži Kan, sin sultana Bilbarsa Palandža (1518—1519)
• Hasankuli Kan, sin Abulek Kana (1519)
• Sufijan Kan, sin Aminek Kana (1519—1522)
• Budžuga Kan, sin Aminek Kana (1522—1526)
• Avaneš Kan, sin Aminek Kana (1526—1538)
• Kal Kan, sin Aminek Kana (1541—1547)
• Agataj Kan, sin Aminek Kana (1547—1557)
• Dost Kan, sin Budžuga Kana (1557—1558)
• Hadži Mohamed Kan, sin Agataj Kana (1558—1602)
• Arab Mohamed Kan, sin Hadži Mohamed Kana (1603—1621)
• Habaš Sultan in Ilbars Sultan, sinova Arab Mohamed Kana (1621—1623)
• Isfandar Kan, sin Arab Mohamed Kana (1623—1643)
• Abu Gazi Kan, sin Arab Mohamed Kana (1643—1663)
• Abu Muzafar Mohamed Anuša Kan, sin Abu Gazi Kana (1663—1686)
• Hudajdad Kan, sin Mohamed Anuša Kana (1686—1689)
• Ereng Kan, sin Mohamed Anuša Kana (1689—1694)
• Džoči Kan (1694—1697)
• Balikan (1697—1698)
• Šahnijaz Kan, sin Džoči Kana (1698—1703)
• Šahbaht Kan, sin Šahnijaz Kana (1703)
• Sajid Ali Kan, sin Šahnijaz Kana (1703)
• Musakan, sin Mohamed Kana (1703—1704)
• Jadigar Kan, sin Hadži Mohamed Kana (1704—1714)
• Šergazi Kan, sin Isim Kana (1714—1728)
• Ilbars Kan, sin Šahnijaz Kana (1728—1740)
• Abu Gazi Mohamed Kan, sin Ilbars Kana (1740—1745)
• Šah Timur Kan (v Aralu 1721-1736)
• Bahadur Kan (Kazah, 1728)
• Ilbars Kan (1728-1740)
• Tahir Kan (Kazah, 1740—1741)
• Hural Kan (Kazah, 1741—1742)
• Abu Gazi Kan II. (1742—1746)

Tukatimuridska dinastija (1746-1763)

Said Mohamed Kan okrog leta 1880

• Gail Kan (1746—1757)
• Abdalah Kan, Gail Kanov brat (1775)
• Timur Gazi Kan (1757—1763)
• Tauke Kan (1763—1764)
• Šah Gazi Kan (1764—1767)
• Abu Il Gazi Šah III. (1767, formalno 1770—1804 in 1806)
• Hurali Kan (1767—1769)
• Džangir Kan (1769—1770)
• Bulakaj Kan (1770)

Leta 1804, de facto pa že leta 1763, oblast prevzamejo Kungrati.

Kungraška dinastija (1763-1920)

Asfandijar Kan, fotografija S. Prokudina Gorskega (1905-1912)

• Mohamed Amin Beg, sin Iš Mohamed Jar Bega iz uzbeškega plemena Kungrat (1763-1790)
• Avaz, sin Mohamed Amin Bega (1790—1804)
• Elituzar, sin Avaza (1804-1806)
• Mohamed Rahim Kan I., sin Avaza (1806—1825)
• Alakuli, sin Mohamed Rahim Kana I. (1825—1842)
• Rahimkuli, sin Alakuli Kana (1842—1845)
• Mohamed Amin Kan, sin Alakuli Kana (1845—1855)
• Abdulah Kan, sin Ibadula Bega (1855)
• Kutlug Murat Kan, sin Ibadula Bega (1855—1856)
• Said Mohamed Kan, sin Mohamed Rahim Kana I. (1856—1864)
• Mohamed Rahim Kan II., sin Mohamed Kana (1864—1910), po ustanovitvi protektorata dobil naslov visočanstvo
• Asfandijar Kan, sin Mohamed Rahim Kana II. (1910—1918)
• Said Abdulah Kan (1918—1920)

Potomci

Potomci hivsih kanov živijo v Uzbekistanu, Ukrajini, Turčiji in Nemčiji.

Vira

• Баскаков Н.А. Титулы и звания в социальной структуре Хивинского ханства. Советская тюркология, № 1. Баку, 1989.
• Султанов Т.И. Чингиз-хан и Чингизиды. Судьба и власть. М.: АСТ, 2006, str. 310—320. Историческая библиотека. ISBN 5-17-035804-0.