Hercegovski sandžak
Hercegovski sandžak (turško Hersek Sancağı, bosansko in črnogorsko Hercegovački sandžak) je bila administrativna enota Osmanskega cesarstva, ustanovljena leta 1470. Upravno središče sandžaka je bila do leta 1572 Foča in zatem Taşlıca (Pljevlja). Sandžak je sprva spadal v Rumelski pašakuk in po ustanovitvi Bosanskega pašaluka leta 1580 v Bosanski pašaluk.
| Hercegovski sandžak | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| sandžak Osmanskega cesarstva | |||||||||
| 1470–1833 | |||||||||
.svg) Grb
| |||||||||
 Hercegovski sandžak okoli leta 1600 | |||||||||
| Glavno mesto | Foça (zdaj Foča) (1470–1572) Taşlıca (now Pljevlja) (1572–1833) | ||||||||
| Zgodovina | |||||||||
| Zgodovina | |||||||||
• ustanovitev | 1470 | ||||||||
• del Bosanskega pašaluka | 1580 | ||||||||
• ustanovitev Hercegovskega pašaluka | 1833 | ||||||||
| |||||||||
| Danes del |  Bosna in Hercegovina, Črna gora | ||||||||
Zgodovina uredi
15. stoletje uredi
Novembra 1481 je osmanski general Ayas napadel Herceg Novi in ga, verjetno januarja 1482, tudi osvojil.[1] Sandžak je bil ustanovljen v obdobju 1483-1485. V Herceg Novem je bil ustanovljen kadiluk Hercegovskega sandžaka.
16. stoletje uredi
Leta 1572 se je upravno središče sandžaka preselilo iz Foče v Plevljo.
Leta 1594 se je začela banatska vstaja, ki sta jo podprla srbska pravoslavna metropolita Rufim Njeguš s Cetinja in Visarijon iz Trebinja.[2] Leta 1596 se je vstaja razširila tudi v osmanski Črni gori in sosednji Hercegovini, zlasti po zaslugi metropolita Visariona.[2] Dubrovniški dokument z začetka leta 1596 priča, da se je veliko hercegovskih poglavarjev na čelu z metropolitom zbralo v samostanu Trebjesa, kjer so prisegli zvestobo in obljubili, da "bodo za cesarjevo luč prispevali 20.000 junakov".[3] Leta 1596 sta nikšički vojvoda Grdan in srbski patriarh Jovan Kantul (služboval 1592–1614) povedla upornike proti Osmanom in bila leta 1597 poražena na Gackem polju. Grdan in patriarh Jovan sta v naslednjih leti kljub temu še naprej načrtovala upore proti osmanski oblasti.[4]
18. stoletje uredi
Leta 1737 so Bogić Vučković in njegovi bratje med avstrijsko-turško vojno (1737-1739) organizirali upor v Hercegovini.
19. stoletje uredi
Na začetku 19. stoletja je bil Bosanski pašaluk (ejalet) ena od najbolj nerazvitih in najbolj avtonomnih pokrajin Osmanskega cesarstva.[5] Leta 1831 ja bosanski kapudan Husein Gradaščević zasedel Travnik in zahteval avtonomijo in konec vojaških reform v Bosni.[6] Veliki vezir je izkoristil rivalstvo med bosanskimi begi in kapudani in uspel od Gradaščevića odcepiti hercegovsko vojsko pod poveljstvom Ali Paše Rizvanbegovića.[6] Upor je bil strt in leta 1833 je bil ustanovljen nov Hercegovski pašaluk. Južni del Bosanskega pašaluka je za pomoč v zatiranju upora za nagrado dobil Ali Paša Rizvanbegović.[6] Nova entiteta je obstajala samo nekaj let in bila po Rizvanbegovićevi smrti (1851) priključena k Bosanskemu pašaluku.
Marca 1852 se je osmanski general Omar Paša odločil razorožiti Hercegovce, kar je sprožilo val nasilja. Odklonitev izročitve orožje je sprožila več spopadov med Hercegovci in Turki (lokalni islamizirani Slovani), ki so se sprevrgli v upor pod vodstvom Luke Vukalovića.
Leta 1875 je v Hercegovini izbruhnil nov upor pod vodstvom lokalnih Srbov proti osmanskim bosanskim mogotcem. Vzrok za upor je bilo ravnanje osmanskih bosanskih mogotcev, ki so ignorirali reforme sultana Abdulmedžida I. Upornike sta z orožjem in prostovoljci podprli Črna gora in Srbija, katerih vladi sta 18. junija 1876 skupaj napovedali vojno Osmanskemu cesarstvu. Izbruhnili sta srbsko-turška vojna (1876-1878) in črnogorsko-turška vojna (1876-1878), ki sta sprožili rusko turško vojno (1877-1878) in veliko vzhodno krizo. Končni rezultat je bil Berlinski kongres, ki je Srbiji in Črni gori priznal neodvisnost in povečanje njunega ozemlja. Avstro-Ogrska je za 30 let okupirala Bosno in Hercegovino, ki je de iure ostala pod osmansko suverenostjo. Avstro-ogrska aneksija Bosne in Hercegovine in razširitev Črne gore na ozemlje vzhodne Hercegovine sta pomenili konec Hercegovskega sandžaka.
Guvernerji uredi
Seznam ni popoln.
- Ayas, osvajalec (1478–1483)
- Hadim Sinan Paša, sandžak-beg (1504–1506)[7]
- Kasim Beg [8]
- Kara Osman-beg[9]
- Sinan Paša, sandžak-beg (1547–1550)[10]
- Mehmed Beg Obrinović, sandžak-beg (okoli 1550)
- Malkoč-beg, sandžak-beg (1561–1563)[11]
- Sinan-beg Boljanić, sandžak-beg (med 1550. in 1570. leti)
- Husein Paša Boljanić, sandžak-beg (1567–1569)
- Sultanzade, sandžak-beg (1586–1593)
- Smail-aga Čengić (1654)
- Arnaut Mustafa Paša (1664)[12]
- Muharem Paša (1664)[12]
- Sohrab Mehmed Paša (1665)[12]
- Ćose Ali Paša (1666)[12]
- Ibrahim Paša Tešnjak (1667)[12]
- Mustafa-beg (okoli 1702)[navedi vir]
- Alija, sandžak-beg (okoli 1718–1719)<ref>[13]
- Ali-paša Rizvanbegović, vezir Hercegovine (1833–1851)
Sklici uredi
- ↑ M. Bešić, Zarij (1970). Istorija Crne Gore / 2. Crna gora u doba oblasnih gospodara. (srbščina), Titograd: Redakcija za istoiju Crne Gore. str. 321. OCLC 175122851.
- ↑ 2,0 2,1 Editions speciales. Naučno delo. 1971.
- ↑ Istorisko društvo Bosne i Hercegovine (1959). Annuaire de la Société historique de Bosnie et Herzégovine. Istorisko društvo Bosne i Hercegovine.
- ↑ Zapisi. 3. Cetinjsko istorijsko društvo. 1929. str. 97.
- ↑ Mitja Velikonja. Religious separation and political intolerance in Bosnia-Herzegovina. str. 84 na Google Books.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 Gábor Ágoston; Bruce Alan Masters (1. januar 2009). Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. str. 91. ISBN 978-1-4381-1025-7. Pridobljeno 20. maja 2013.
- ↑ Gazi Husrevbegova biblioteka u Sarajevu (1983). Anali Gazi Husrev-begove biblioteke. Gazi Husrev-begova biblioteka. str. 34.
- ↑ Kemal Çiçek; Ercüment Kuran; Nejat Göyünç; İlber Ortaylı (2000). Great Ottoman Turkish civilization. Yeni Türkiye.
... result of these actions were that even a small Cypriot community living in Venice applied to the Ottoman State through Kasim Bey, the ruler of the sanjak of Hersek, seeking to come back to Cyprus. They were not only permitted to come back, ...
- ↑ Ljubez, Bruno (2009). Jajce Grad: prilog povijesti posljednje bosanske prijestolnice. HKD Napredak. str. 405.
Malkoč Ali-beg je sin Kara Osman-bega, nekadašnjeg hercegovačkog sandžaka, čije se turbe nalazi u Kopčiću kod Bugojna.
- ↑ Alina Payne (23. januar 2014). Dalmatia and the Mediterranean: Portable Archaeology and the Poetics of Influence. BRILL. str. 320. ISBN 978-90-04-26391-8.
- ↑ Zbornik radova. Filozofski fakultet u Tuzlu. 2000. str. 98.
- ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 Safvet-beg Bašagić (1900). Kratka uputa u prošlost Bosne i Hercegovine, od g. 1463-1850. Vlastita naklada. str. 180.
- ↑ Ingrao, Samardžić & Pešalj 2011, str. 123.
Vir uredi
- Ingrao, Charles; Samardžić, Nikola; Pešalj, Jovan, ur. (2011). The Peace of Passarowitz, 1718. West Lafayette: Purdue University Press.