Heraldika

Heráldika (ali grboslovje) je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje grbe. Vsa vedenja in znanja, ki jih obsega heraldika, zaradi svoje obširnosti tvorijo posebno umetnostno zgodovinsko vedo.

Začetek grboslovja postavljamo v sredino 12. stoletja (približno v leto 1150, v čas križarskih vojn), ko se je začel uveljavljati srednjeveški družbeni red - fevdalizem. Zaradi obilice simbolike, ki se pojavlja v grbih, je grboslovje v tesni prepletenosti z rodoslovjem (genealogija), družboslovjem (sociologija), umetnostno zgodovino, orožarsko, socialno, politično, gospodarsko, cerkveno in še kakšno zgodovino.

Grboslovje v grobem delimo na:

• splošno teorijo grboslovja;
• zgodovino grboslovja;
• grboslovno pravo;
• grboslovno oblikovanje in slikanje.

Splošna grboslovna teorija razlikuje štiri glavne zvrsti:

• krajevno grboslovje (grbi vasi, trgov, mest, občin, pokrajin, dežel);
• cerkveno grboslovje (grbi cerkvenih dostojanstvenikov, bratovščinh, škofij, cerkvenih redov);
• grboslovje stanovskih združenj (cehovskih skupnosti, narodnih skupnosti, v novejšem času političnih strank, društev, sindikatov,...);
• osebno in rodbinsko grboslovje (grbi posameznikov in njihovih potomcev).

Viri

• Gogala, Roger: Tisočletna govorica zastav, z novo slovensko zastavo v EU?, Forma 7, 2002 (COBISS) ISBN 961-6181-31-9
• http://www.grboslovje.si/heraldika.php

Glej tudi

• herold
• zastavoslovje
• heraldični ščit