Glažuta, Loški Potok
Glažuta (nemško Karlshütten, kočevarsko Gloschhittn) je opuščeno naselje v Občini Loški Potok. Leži v odročni ozki dolini med Veliko goro, Goteniško goro in Lepo gorico.[3]
Glažuta | |
|---|---|
 | |
  Glažuta Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 45°40′15.47″N 14°41′10.67″E / 45.6709639°N 14.6862972°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Jugovzhodna Slovenija |
| Tradicionalna pokrajina | Dolenjska |
| Občina | Loški Potok |
| Površina | |
| • Skupno | 27,662 km2 |
| Nadm. višina | 763 m |
| Prebivalstvo (2020)[2] | |
| • Skupno | 0 |
| • Gostota | 0,0 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) |
| Poštna številka | 1331 Dolenja vas, Ribnica |
| Zemljevidi | |
Ime naselja spominja na glažuto – steklarno, ki jo je leta 1840 tod ustanovil knez Karl Auersperg. V njej so sprva proizvajali steklene plošče, pozneje pa vzboklo steklo. Brusilnico je poganjal prvi parni kotel na Kranjskem. Večino delavcev v steklarni so predstavljali Nemci, sodeč po priimkih je bilo nekaj Čehov, zelo malo pa etničnih Slovencev. Zaradi nerentabilnosti so steklarno v 50. letih 19. stoletja opustili.[3][4][5]
Okoli leta 1870 je knez Auersperg na istem mestu postavil parno žago.[4][5] V času njenega delovanja je število prebivalcev Glažute doseglo 75, kraj je imel tudi šolo in eno izmed Auerspergovih rezidenc. Žago so med drugo svetovno vojno uničili partizani, ker se je v njej proizvajal les za orožje italijanske vojske.[3]
Po vojni je Glažuta ostala brez stalnih prebivalcev in bila odtlej le občasno naseljena.[3][4] Leta 1973 je Gozdno gospodarstvo Kočevje v njej zgradilo gozdarski dom, ki je bil odprt do leta 1995. Ob prelomu tisočletja ga je nameravala prevzeti ljubljanska Biotehniška fakulteta,[6] danes pa je zapuščen.
-
Pogled na ostanke gozdarskega doma -
Kapela Srca Jezusovega v Glažuti
Sklici in opombe uredi
- ↑ »Največja naselja po površini«. Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 24. marca 2016.
- ↑ »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, 1. januar 2023«. Statistični urad Republike Slovenije. 7. junij 2023. Pridobljeno 5. aprila 2024.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 »GLAŽUTA, Karlshütten, Gloschhittn«. Izgubljene kočevarske vasi. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2019.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 Savnik, Roman (1971). Krajevni leksikon Slovenije, vol. 2. Ljubljana: Državna založba Slovenije. str. 246.
- ↑ 5,0 5,1 Valenčič, Vlado (1957). »Še nekaj steklarn na Kranjskem«. Časopis za slovensko krajevno zgodovino Kronika. str. 65–66.
- ↑ »Sedem suhih let doma v Glažuti«. Finance. 24. januar 2002.
Zunanje povezave uredi
