Wikipedija

G7

Skupina sedmih (G7) je neformalna skupina gospodarsko najuspešnejših liberalnih demokracij, ki jo sestavljajo Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike.[1] Voditelji vlad držav članic in predstavniki Evropske unije se sestanejo na letnem vrhu G7.

G7
Države G7 (temno modro) in Evropska unija (modrozeleno)

Države članice in voditelji:

 ZDApredsednik Joe Biden
 Združeno kraljestvopredsednik vlade Rishi Sunak
 Kanadapredsednik vlade Justin Trudeau
 Francijapredsednik Emmanuel Macron
 Nemčijakancler Olaf Scholz
 Italijapredsednica vlade Giorgia Meloni
 Japonskapredsednik vlade Fumio Kišida
 Evropska unijaPredsednik Evropskega sveta Charles Michel
predsednica Komisije Ursula von der Leyen
OkrajšavaG7
PredhodnikG8 (do 2014)
Nastanek25. marec 1973 ("Knjižnična skupina")
1. vrh G6: 15. november 1975
Kraj ustanovitveWashington, D.C. ("Knjižnica Bele hiše")
Rambouillet 1. vrh G6
Tipneuradno srečanje
Namenpolitika
Področjamednarodna politika
Članice (2021)
7 (in EU)
Nekdaj imenovana
G5
G6
G8

Od leta 2018 G7 predstavlja 58 % svetovnega neto premoženja (317 milijard ameriških dolarjev), več kot 46 % svetovnega bruto domačega proizvoda (BDP) na podlagi nominalnih vrednosti in več kot 32 % svetovnega BDP na podlagi paritete kupne moči. Sedem vključenih držav je tudi največjih svetovnih v Mednarodnem denarnem skladu - naprednih gospodarstev.[2][3]

Zgodovina uredi

 
Zastave članic G7, izobešene na Univerzitetni aveniji v Torontu

Koncept foruma za glavne industrializirane države sveta se je pojavil pred naftno krizo leta 1973. V nedeljo, 25. marca 1973, je ameriški finančni minister George Shultz pred tem sklical neformalno srečanje finančnih ministrov Zahodne Nemčije (Helmut Schmidt), Francije (Valéry Giscard d'Estaing) in Združenega kraljestva (Anthony Barber) pred srečanjem v Washingtonu, DC. Srečanje je bilo nato v knjižnici v pritličju Bele hiše,[4] zato je skupina postala znana kot »knjižnična skupina«.[5] Sredi leta 1973 je Shultz na sestankih Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada predlagal vključitev Japonske med prvotne štiri države, ki so se s predlogom strinjale. Neformalno srečanje visokih finančnih uradnikov iz ZDA, Združenega kraljestva, Zahodne Nemčije, Japonske in Francije je postalo znano kot »skupina petih« oz. G5.[6]

Leta 1974 je francoski predsednik Georges Pompidou umrl in njegov neposredni naslednik ni hotel kandidirati na izrednih volitvah, kar je povzročilo dve zamenjavi predsednika države v Franciji v enem letu. Zahodnonemški kancler Brandt, ameriški predsednik Richard Nixon in japonski premier Kakuei Tanaka so zaradi škandalov odstopili. V Združenem kraljestvu je bila manjšinska vlada oblikovana po visečih volitvah, kar je do drugih volitev tistega leta ustvarilo nestabilne razmere. Končno je tradicionalno nestabilna vlada 1. italijanske republike še enkrat zamenjala predsednika vlade.

Konec pomladi 1975 je francoski predsednik d'Estaing povabil voditelje vlad iz Zahodne Nemčije, Italije, Japonske, Združenega kraljestva in ZDA na vrh v Château de Rambouillet;[7] letno srečanje šestih voditeljev je bilo organizirano pod rotacijskim predsedstvom in je tvorilo skupino šestih (G6). Leta 1976 se je skupini pridružila Kanada[8] in skupina je postala Skupina sedmih (G7). Od prvega povabila Združenega kraljestva leta 1977, Evropsko unijo zastopa predsednik Evropske komisije, nekaj let kasneje se je pridružil še predsednik Evropskega sveta, ki je bil dolga leta vodja države, ki je predsedovala Svetu Evropske unije.[9]

Seznam srečanj uredi

# Leto Država gostiteljica Mesto Predsedujoči
1. 1975   Francija Rambouillet Valéry Giscard d'Estaing
2. 1976   Združene države Amerike San Juan Gerald Ford
3. 1977   Združeno kraljestvo London James Callaghan
4. 1978   Nemčija Bonn Helmut Schmidt
5. 1979   Japonska Tokio Masajoši Ohira
6. 1980   Italija Benetke Francesco Cossiga
7. 1981   Kanada Ottawa Pierre Trudeau
8. 1982   Francija Versailles François Mitterrand
9. 1983   Združene države Amerike Williamsburg Ronald Reagan
10. 1984   Združeno kraljestvo London Margaret Thatcher
11. 1985   Nemčija Bonn Helmut Kohl
12. 1986   Japonska Tokio Jasuhiro Nakasone
13. 1987   Italija Benetke Amintore Fanfani
14. 1988   Kanada Toronto Brian Mulroney
15. 1989   Francija Pariz François Mitterrand
16. 1990   Združene države Amerike Houston George H. W. Bush
17. 1991   Združeno kraljestvo London John Major
18. 1992   Nemčija München Helmut Kohl
19. 1993   Japonska Tokio Kiiči Mijazava
20. 1994   Italija Neapelj Silvio Berlusconi
21. 1995   Kanada Halifax Jean Chrétien
22. 1996   Francija Lyon Jacques Chirac
23. 1997   Združene države Amerike Denver Bill Clinton
24. 1998   Združeno kraljestvo Birmingham Tony Blair
25. 1999   Nemčija Köln Gerhard Schröder
26. 2000   Japonska Nago Joširo Mori
27. 2001   Italija Genova Silvio Berlusconi
28. 2002   Kanada Kananaskis Jean Chrétien
29. 2003   Francija Évian-les-Bains Jacques Chirac
30. 2004   Združene države Amerike Sea Island George W. Bush
31. 2005   Združeno kraljestvo Gleneagles Tony Blair
32. 2006   Rusija[10] Strelna Vladimir Putin
33. 2007   Nemčija Heiligendamm Angela Merkel
34. 2008   Japonska Tojako Jasuo Fukuda
35. 2009   Italija L'Aquila Silvio Berlusconi
36. 2010   Kanada Huntsville Stephen Harper
37. 2011   Francija Deauville Nicolas Sarkozy
38. 2012   Združene države Amerike Camp David Barack Obama
39. 2013   Združeno kraljestvo Lough Erne David Cameron
40. 2014   Evropska unija Bruselj Herman Van Rompuy, José Manuel Barroso
41. 2015   Nemčija Dvorec Elmau, Krün Angela Merkel
42. 2016   Japonska Šima Šinzo Abe
43. 2017   Italija Taormina Paolo Gentiloni
44. 2018   Kanada[11] La Malbale Justin Trudeau
45. 2019   Francija[12] Biarritz Emmanuel Macron
46. 2020
preklicano 		  Združene države Amerike Camp David Donald Trump
47. 2021   Združeno kraljestvo[13] St Ives Boris Johnson
48. 2022   Nemčija neznano neznano
49. 2023   Japonska neznano neznano
50. 2024   Italija neznano neznano

Voditelji držav in predstavniki EU (stanje 2023) uredi

Polemika uredi

Izključitev Rusije uredi

Marca 2014 so člani G7 po priključitvi Krima člani skupine G7 Rusko federacijo izključili iz političnega foruma G8. Po prekinitvi se je Ruska federacija januarja 2017 odločila trajno zapustiti G8. Odločitev je bila potrjena junija 2018.[14][15][16][17][18]

Protesti leta 2015 uredi

Med vrhom je demonstriralo približno 7.500 protestnikov pod vodstvom skupine 'Stop-G7'. Približno 300 jih je uspelo doseči tretjo 3 m visoko in 7 km dolgo varnostno ograjo, ki je obdajala prizorišče vrha, kljub neizmernim prizadevanjem Nemčije, da bi ga preprečila, in kljub oddaljeni lokaciji - luksuzni hotel Schloss Elmau ob vznožju gorovja Wetterstein. Protestniki so dvomili v legitimnost skupine G7, da bi sprejemala odločitve, ki bi lahko vplivale na ves svet. Oblasti so prepovedale demonstracije na bližnjem območju vrha, 20.000 policistov pa je dežuralo na južnem Bavarskem, da bi preprečili aktivistom in protestnikom, da bi ovirali vrh.[19][20]

Glej tudi: uredi

Sklici uredi

  1. ↑ McHugh, David (23. avgust 2019). »After 45 years, G-7 endures despite the Trump tweets«. AP. Pridobljeno 4. junija 2021.
  2. ↑ »Report for Selected Countries and Subjects«. www.imf.org.
  3. ↑ »World Economic Outlook Database«. International Monetary Fund. imf.org. Oktober 2017. Major Advanced Economies (G7).
  4. ↑ Shultz, George P. (1993). Turmoil and Triumph: My Years as Secretary of State. p. 148. ISBN 0-684-19325-6.
  5. ↑ Bayne, Nicholas; Putnam, Robert D. (2000). Hanging in There. Ashgate Pub Ltd. 230 pages. ISBN 075461185X. p. 20.
  6. ↑ Farnsworth, Clyde H. (8 May 1977). "A Secret Society of Finance Ministers," New York Times.
  7. ↑ »Evian summit – Questions about the G8«. Ministère des Affaires étrangères, Paris. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. aprila 2011. Pridobljeno 18. marca 2011.
  8. ↑ The Canadian Encyclopedia – Canada and the G8 G8: The Most Exclusive Club in the World, Thomas S. Axworthy, The Canadian Encyclopedia, Historica Foundation of Canada, Toronto, Undated. Retrieved 23 July 2015.
  9. ↑ »EU and the G8«. European Union. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. decembra 2007. Pridobljeno 17. julija 2006.
  10. ↑ »Select Country or Country Groups«. www.imf.org.
  11. ↑ »Canada to host 2018 G7 Summit in Charlevoix, Quebec«. pm.gc.ca. Urad predsednika vlade Kanade. 27. maj 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. maja 2017. Pridobljeno 27. maja 2017.
  12. ↑ »G7 Summit in Brussels, 4–5 June 2014: Background note and facts about the EU's role and action«. 3. junij 2014. Pridobljeno 2. aprila 2015.
  13. ↑ »Come funziona il G7?«. www.g7italy.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2019. Pridobljeno 11. junija 2021.
  14. ↑ »U.S., other powers kick Russia out of G8«. CNN.com. 24. marec 2014. Pridobljeno 25. marca 2014.
  15. ↑ Smale, Alison; Shear, Michael D. (24. marec 2014). »Russia Is Ousted From Group of 8 by U.S. and Allies«. The New York Times. ISSN 0362-4331. Pridobljeno 21. decembra 2015.
  16. ↑ »Russia suspended from G8 over annexation of Crimea, Group of Seven nations says«. National Post. 24. marec 2014. Pridobljeno 21. decembra 2015.
  17. ↑ »Russia just quit the G8 for good«.
  18. ↑ hermesauto (9. junij 2018). »Russia brushes off possibility of G-8 return«.
  19. ↑ »Der Spiegel: Proteste um Schloss Elmau – Demonstranten wandern bis zum G7-Zaun«. Der Spiegel. 7. junij 2015. Pridobljeno 11. junija 2015.
  20. ↑ »Bild: 7 Kilometer lang, 3 Meter hoch, auf ganzer Länge beleuchtet«. Bild. 3. junij 2015. Pridobljeno 11. junija 2015.

Zunanje povezave uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=G7&oldid=6147702«