Družina Evnomija je družina asteroidov , ki se nahajajo v osrednjem delu glavnega asteroidnega pasu. Asteroidi te družine spadajo v skupino asteroidov tipa S (asteroidi, ki vsebujejo silicij, po sestavi so podobni kamnitim meteoritom). Približno 5 % vseh asteroidov glavnega asteroidnega pasu pripada tej družini.

Značilnosti uredi

 
Lega in zgradba družine Evnomija.

Največji asteroid te družine je 15 Evnomija, ki je dal družini tudi ime. Ta asteroid je največji asteroid tipa S v Osončju. Ima 300 km v smeri daljše osi, povprečen premer pa približno 250 km. Leži skoraj v težišču družine. Po izračunih ima Evnomija od 70 do 75 % mase starševskega telesa, ki je verjetno imelo premer približno 280 km[1] Verjetno je bilo starševsko telo samo delno diferencirano, ker površina Evnomije in spekter manjših članov družine kažejo podobne značilnosti.[2] [3][4] Druge raziskave kažejo, da je družina nastala že prej zaradi nekaj manjših trkov.[5] Telo, ki je povzročilo trk, je imelo približno 50 km v premeru in hitrost 22.000 km/h.[6]

Ostali člani družine so precej pravilno razporejeni okrog Evnomije. Drugi največji asteroid je 258 Tiha (ime po grški boginji Tihi), ki ima približno 65 km v premeru. Leži na robu področja družine, zato se ga lahko ima za «vsiljivca» (telo, ki ni nastalo iz istega izvora kot ostali člani družine).

Asteroidi v tej družini imajo naslednje lastne elemente tirnice

ap ep ip
min 2,54 a.e. 0,121 11,6°
max 2,72 a.e. 0,180 14,8°

Elementi oskulacijske tirnice pa so:

a e i
min 2,53 a.e. 0,078 11,3°
max 2,72 a.e. 0,218 15,8°

Analiza, ki jo je opravil Italijan Vincenzo Zappalà v letu 1995, je pokazala, da družina vsebuje 439 teles v osrednjem delu. Poznejše raziskave (leto 2005[7]) so pokazale, da je v označenem pravokotniku na sliki zgoraj 4649 asteroidov. To je približno 5 % vseh asteroidov iz glavnega asteroidnega pasu.

Družina je verjetno po astronomskih merilih nastala pred kratkim.[6] [8]

Vesoljska sonda Cassini-Huygens je leta 2000 letela mimo asteroida 2685 Masurski (majhen član družine Evnomija). Zaradi razdalje približno 1 milijona km do asteroida na posnetkih niso opazili na površini nobenih obrisov.

Člani družine Evnomija ležijo v območju orbitalnih resonanc med 3 : 1 in 8 : 3 z Jupitrom.

Vsiljivci uredi

Družina vsebuje tudi večje število asteroidov, ki nimajo istega izvora. Nastali so v okviru druge družine in so pozneje prešli na območje nove družine. Njihov spekter pogosto kaže na starševsko telo, ki pa lahko ima strukturo drugačno kot ostali člani družine. V družini Evnomija so našli nekaj takšnih asteroidov, ki niso asteroidi tipa S. To so: 85 Io, 141 Lumen, 546 Herodij, 657 Gunlöd, 1094 Sibirija in 1275 Kimbrija.

Sklici uredi

  1. P. Tanga; A. Cellino; P. Michel; V. Zappalà; P. Paolicchi; A. Dell'Oro (1999). »On the Size Distribution of Asteroid Families: The Role of Geometry«. Icarus. 141: 65. doi:10.1006/icar.1999.6148.
  2. K. L. Reed; M. J. Gaffey; L. A. Lebofsky (1997). »Shape and Albedo Variations of Asteroid 15 Eunomia«. Icarus. 125: 446. doi:10.1006/icar.1996.5627.
  3. D. Lazzaro; T. Mothé-Diniz; J. M. Carvano; C. A. Angeli; A. S. Betzler; in sod. (1999). »The Eunomia Family: A Visible Spectroscopic Survey«. Icarus. 142: 445. doi:10.1006/icar.1999.6213.
  4. A. Nathues; S. Mottola; M. Kaasalainen; G. Neukum (2005). »Spectral study of the Eunomia asteroid family; I. Eunomia«. Icarus. 175: 452. doi:10.1016/j.icarus.2004.12.013.
  5. P. Michel; W. Benz; D. C. Richardson (2004). »Catastrophic disruption of pre-shattered parent bodies«. Icarus. 168: 420. doi:10.1016/j.icarus.2003.12.011.
  6. 6,0 6,1 P. Michel; W. Benz; P. Tanga; D. C. Richardson (2001). »Collisional and Gravitational Reaccumulation: Forming Asteroid Families and Satellites«. Science. 294: 1696. doi:10.1126/science.1065189. PMID 11721050.
  7. »Proper elements for 96944 numbered minor planets«. AstDys site. Pridobljeno 9. maja 2006.
  8. P. Michel; P. Tanga; W. Benz; D. C. Richardson (2002). »Formation of Asteroid Families by Catastrophic Disruption: Simulations with Fragmentation and Gravitational Reaccumulation«. Icarus. 160: 10. doi:10.1006/icar.2002.6948.

Zunanje povezave uredi