Dmitro Višnevecki
Dmitro Ivanovič Višnevecki (ukrajinsko Дмитро Іванович Вишневе́цький, rusko Дмитрий Иванович Вишневе́цкий, poljsko Dymitr Wiśniowiecki) je bil hetman Zaporoških kozakov, * 1516, Višnivec, † 1563, Konstantinopel, Osmansko cesarstvo.
| Dmitro Višnevecki Дмитро Вишневе́цький | |
|---|---|
.png) | |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 1516 Višnivec |
| Smrt | 1563[1] Carigrad |
| Poklic | vojskovodja, politik, poveljnik vojske |
Verska opredelitev | pravoslavna |
| Podpis |  |
V ukrajinskih ljudskih pesmih je znan kot Bajda.
Življenje uredi
Rojen je bil v mogočni družini ruskega magnata Ivana Višnoveckega (? -1542) in Anastazije Semenovne Olizarovičevne (? -1536).[2] Družina Višnovecki je preko Dmitrija Koributa in Anastazije Rjazanske izvirala iz knežje rodbine Novgorod-Siverski in bila v sorodu z Ivanom Groznim.
Dmitro Višnevecki je sprva živel v mestecu Višnjvec v Kremenskem okrožju. V letih 1550–1553 je postal starosta Čerkezov Kanivskega okrožja in bil prvi v zgodovini je bil imenovan za pravega kozaškega hetmana.
Dmitro Bajda Višnevecki je bil sposoben vodja, čeprav nekoliko nepremišljen pustolovec. Leta 1550 je začel organizirati kozaško vojsko proti Krimskemu kanatu. Nezadovoljen s politiko kralja Sigismunda II. Avgusta o katolizaciji in centralizaciji oblasti je bil pripravljen preiti na stran Osmanskega cesarstva. Kljub temu je bil pooblaščen za utrditev otoka Mala Hortica južno od brzic Dnepra. Po besedah Hruševskega je Višnevecki trdnjavo zgradil iz svojega žepa, ker mu niti Sigismund II. Avgust niti Devlet I. Geraj nista hotela dati nobene pomoči. Sčasoma je trdnjavo utrdil do te mere, da je kan Devlet I. ni mogel osvojiti, s tem pa je tudi odvračal kanove napade na Carsko Rusijo.
Leta 1556 je v službi Ivana Groznega pomagal voditi dva pohoda ukrajinskih kozakov in Rusov proti Krimskim Tatarom okrog Očakova. Leta 1558 je pustošil okoli Perekopa in leta 1559 napadel Donec na Donu. Po začetku livonske vojne je Ivan Grozni usmeril svojo pozornost proti zahodu in Višnevecki se je z velikim številom svojih adigejskih bojevnikov vrnil v litovsko službo. Njegovo Pjatigorski odredi so v naslednjih stoletjih postali glavna vojaška sila poljsko-litovske Republike obeh narodov. Leta 1561 je na prošnjo litovskega kneza nadaljeval utrjevanje Hortice.
Leta 1563 je bil vpleten v moldavske notranje zadeve in morda upal pridobiti moldavski prestol, a so ga Osmani premagali in ujeli. Po zavrnitvi prošnje Ivana Groznega, da ga osvobodijo, so ga v Konstantinoplu mučili do smrti.
Utrdba Hortica, imenovana seč, je služila za zgled kasnejšim trdnjavam Zaporoške Seči.
Višnevecki v kulturi uredi
Portret Višneveckega je jasno prikazan v epskem filmu Potop Jerzyja Hoffmana, čeprav s potopom ni imel verjetno nobene zveze.
Prikazan je tudi v romanu Dorothy Dunnett The Ringed Castle (Obkoljeni grad) iz leta 1971.
V filmu Propala Hramota (Izgubljeno pismo, 1972) je odlomek stare ukrajinske ljudske pesmi, ki jo poje Ivan Mikolajčuk:
- Ой як стрілив - царя вцілив,
- А царицю в потилицю…[3]
Sklici uredi
- ↑ http://history.org.ua/?termin=Vyshnevetskyj_D
- ↑ Marek, Miroslav. Zbaraski-Wisniowiecki family. Genealogy.EU.
- ↑ Hrushevsky, M. Illustrated History of Ukraine. "BAO". Donetsk, 2003. ISBN 966-548-571-7.
Viri uredi
- Dmytro Doroshenko (1975). A Survey of Ukrainian History. Winnipeg: Humeniuk Publication Foundation (Canada).
- Haidai, L. (2000). Istoria Ukrainy v osobakh, terminakh, nazvakh i poniattiakh. Lutsk: Vezha.
- Dovidnyk z istorii Ukrainy (1. izd.). 1993. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2005. Pridobljeno 30. marca 2007.