Dekadenca (lat. decadentia, de + cadere (pasti), torej = razpadanje, upadanje) pomeni postopno izgubljanje, izginjanje ustvarjalnih sil, energije, vitalnosti, doseženega standarda oziroma ravni. Lahko pomeni tudi propadanje doseženih vrednot in institucij.

Dekadenca Rimljanov, slika Thomasa Coutura, 1847

Dekadenca je lahko simptom razsula v družbenih, nacionalnih, državnih ali religioznih institucijah. Lahko govorimo o dekadenci znanosti, filozofije, umetnosti, monarhije, morale itd.

Dekadenca med misleci uredi

Problem družbene in idejne dekadence so različni misleci različno razumevali. Francoski mislec Charles de Montesquieu je njene vzroke našel v defektnih političnih institucijah, kar vodi do propadanje starih vrlin. Jean-Jacques Rousseau je dekadenco videl že v tem, da se je človek oddaljil od narave.

Med mislece dekadence gre med drugim šteti sledeča imena:

Dekadenca v umetnosti uredi

Pojem dekadence se v umetnosti in književnosti uporablja za usmeritev, ki se je pojavila po romantiki oziroma v dobi fin de siècla. Na grobo bi to usmeritev vmestili v drugo polovico 19. stoletja in je imela močan vpliv na začetke slovenske moderne.

Za začetnika dekadence velja Théophile Gautier, ki je sicer še predstavnik pozne romantike, s smerjo pa je nadaljeval morda bolj znani Charles Baudelaire. Reakcijo umetnikov je mogoče pripisati odzivu na vulgarni utilitarizem, ki je ideale francoske revolucije spremenil v golo dejanje plačevanja za storitve in blago. To velja zlasti za francoske literate. V mnogih delih je opaziti upor zoper nesmiselnost meščanske eksistence, umetnost pa tako postala še bolj izrazito zrcalo resničnosti tistega časa. Iz del izžarevajo: pesimizem, naveličanost, resignacija, perverzna nagnjenja, nova poimenovanja lepote.

Med umetnike te dobe sodijo: