Wikipedija

Berberi

Berberi ali Imazigi (berberščina:Imaziɣen ⵉⵎⴰⵣⵉⵖⵏ, ⵎⵣⵗⵏ; ednina: Amaziɣ, ⴰⵎⴰⵣⵉⵖ ⵎⵣⵗ; arabsko أمازيغ) so narodna skupina avtohtona v Severni Afriki, predvsem v Maroku, Alžiriji, Tuniziji, in Libiji, ter v manjšem obsegu v Mavretaniji, na severu Malija, in v severnem Nigru. Manjše Berberske populacije najdemo tudi v Burkina Fasu in egiptovski Oazi Siva. Zgodovinsko so narodi Berberov ali Amazigov govorili berberski jezik, ki je veja afroazijske jezikovne družine.[3]

  • Berberi
  • Amazigi
Imaziɣen, ⵉⵎⴰⵣⵉⵖⵏ, ⵎⵣⵗⵏ
arabsko أمازيغ
Berberska etnična zastava
Skupno število pripadnikov
50–70 milijonov[1][2][3][4]
Regije z večjim številom pripadnikov
Marokood ~18 milijonov[5] do ~20 milijonov
Alžirijaod 9 do ~13 milijonov[6]
Mavretanija2,9 milijona(2,768,000[7] & 115,000[8])
Niger2,6 milijona[9]
Francijane več kot 2 milijona[10]
Mali850.000[11]
Libija600.000[12]
Belgija500.000 (vključno s potomci)[13]
Nizozemska467.455 (vključno s potomci)[navedi vir]
Burkina Faso406.271[14]
Tunizija117.783[15]
Egipt23.000[16] or 1,826,580[4]
Kanada37.060 (vključno z mešanimi predniki)[17]
Norveška4500 (vključno s potomci)[navedi vir]
Izrael3500[18]
Združene države Amerike1325[19]
Kanarski otoki~neznano[20]
Jeziki
Berberski jeziki (Tamazight), tradicionalno pisan v pisavi Tifinagh, tudi berberska latinska pisava;
magrebska arabščina
Religija
Pretežno suniti.
manjšine Ibadiji, šiti, krščanstvo (pretežno katolicizem),[21][22] Judaizem, in traditionalno verovanje
Sorodne etnične skupine
Arabski-Berberi, Kabile, drugi Afro-Azijatska ljudstva[23][24][25][26][27][28]

Ime uredi

Naziv Berber prihaja iz grško βάρβαρος (barbaros pl. βάρβαροι barbaroi) kar je v antični Grčiji pomenilo "ne-grško-govoreči" ali "ne-grško ljudstvo".[29] V antiki in srednjem veku so Grki, Rimljani in Bizantinci vsi uporabljali besede podobne kot Berber za poimenovanje različnih plemen, ki so poseljevala Veliko Libijo (to je območje, ki se sedaj imenuje Severna Afrika) in na katerem kasneje najdemo Berbere. Berberi so Mavri kot jih navaja Mozarabska kronika iz 754 v času arabskega osvajanja Španije, Mavri so postali, od 11. stoletja vsestranski izraz 'Mavri' (špansko Moros) v dokumentih krščanskih iberskih kraljestev, ki se nanaša na Andaluzijo, severno Afriko in na Muslimane na sploh.

Zgodovina uredi

Antika uredi

 
Berberske kraljevine v Numidiji, okoli leta 220 pr. n.št. (zeleno: Masesili pod Sifaksom; zlata: Masili pod kraljem Galo, očetom Masinise; dalje na vzhod: mestna država Kartagina).
 
Rokoborba Herakleja z libijskim velikanom Antejem
 
Masinisa (ok. 240 – ok. 148), Kralj Numidije, Berberski in Rimski napis

Velika plemena Berberov v klasični antiki (ko so bili pogosto znani kot stari Libijci)[30] naj bi bila tri (približno, od zahoda proti vzhodu): Mavri, Numidijci blizu Kartagine in Getuli. Mavri so naseljevali skrajni zahod (stara Mavretanija, zdaj Maroko in osrednja Alžirija).[31] Numidijci so zasedli regije med Mavri in mestno državo Kartagino. Tako Mavri kot Numidijci so imeli veliko stalno naseljeno prebivalstvo, ki je živelo v vaseh, njihova ljudstva pa so obdelovala zemljo in pasla črede. Getuli so živeli na bližnjem jugu, na severnem robu Sahare in so bili manj stalno naseljeni, s pretežno pastirskimi elementi.[32][33] Feničani so sčasoma ustanovili strateška kolonialna mesta na številnih berberskih območjih, vključno z območji zunaj današnje Tunizije, kot so naselja Oea, Leptis Magna, Sabrata (v Libiji), Volubilis, Chellah in Mogador (zdaj v Maroku). Sčasoma je številčna in vojaška premoč (najboljši jezdeci konj) omogočil berberskim kraljevinam, da so Kartagini vsilili plačevanje tributa, kar se je nadaljevalo vse do 5. stoletja pr. n. št. in vključevalo tudi medsebojne poroke s Punsko aristokracijo. V 5. stoletju pr. n. št. je Kartagina razširila svoje teritorij, ko je zasedla polotok Bon in rodovitno dolino reke Medžerda,[34] in kasneje vzpostavila kontrolo nad proizvodnimi kmetijami na 100 km področju.[35]

Berberi so s časom postali neprostovoljni 'gostje' priseljencem iz vzhoda, in bili prisiljeni sprejeti nadvlado Kartagine za več stoletij. Berberi so bili zato neprestano v uporu, in leta 396 pr. n. št. se je zgodila velika vstaja in oblegali so Kartagino. Čeprav je Berberov v nekem trenutku 200.000, so podlegli lakoti, njihovim voditeljem so ponudili podkupnino in postopoma so se razšli. Berberi se tudi niso asimilirali. V času dolge Druge Punske vojne (218–201 pr. n. št.) med Kartagino in Rimom se je Berberski kralj Masinisa (ok. 240 – c. 148 pr. n. št.) pridružil rimskemu generalu Scipionu, kar je pripomoglo k končanju vojne s porazom Kartagine pri kraju Zama, ne glede na to, da je sile Kartagine vodil proslavljeni general Hanibal; pod drugi strani pa se je berberski kralj Sifaks (um. 202 pr. n. št.) odločil stopiti na stran Kartagine.

 
Ta članek vsebuje tifinaško besedilo. Brez ustrezne podpore za prikaz boste namesto črk tifinaga morda videli vprašaje, kvadratke ali druge znake.


Sklici uredi

  1. ↑ Steven L. Danver (10. marec 2015). Native Peoples of the World: An Encyclopedia of Groups, Cultures and Contemporary Issues. Routledge. str. 23. ISBN 978-1-317-46400-6.
  2. ↑ »Berbersko ljudstvo«. Pridobljeno 17. avgusta 2016.
  3. ↑ 3,0 3,1 »North Africa's Berbers get boost from Arab Spring«. Fox News. 5. maj 2012. Pridobljeno 8. decembra 2013.
  4. ↑ 4,0 4,1 Bhatia, Tej K.; Ritchie, William C. (2006). The Handbook of Bilingualism. John Wiley & Sons. str. 860. ISBN 0631227350. Pridobljeno 16. julija 2016.
  5. ↑ Peter Prengaman: Morocco's Berbers Battle to Keep From Losing Their Culture / Arab minority forces majority to abandon native language, Chronicle Foreign Service, March 16, 2001, on sfgate.com.
  6. ↑ »Algeria reinstates term limit and recognises Berber language«. BBC News. 7. februar 2016.
  7. ↑ Scholastic Library Publishing (2005). Lands and Peoples: Africa. Grolier. str. 135. ISBN 0717280241. Pridobljeno 17. avgusta 2016.; Mavri 80% populacije od 3,460,000
  8. ↑ Joshua Project. »Tuaregi, Tamašeki v Mavritaniji«.
  9. ↑ »The World Factbook«. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 8. oktobra 2016., Niger: 11% od 23.6 milijona
  10. ↑ Les langues de France: un patrimoine méconnu, une réalité vivante Arhivirano 2014-09-29 na Wayback Machine., originally published by CultureComm unication.gouv.fr.
  11. ↑ »Mali«. The World Factbook. 5. november 2021.
  12. ↑ Zurutuza, Karlos, Libya's Berbers fear ethnic conflict, Aljazeera, pridobljeno 11. novembra 2021
  13. ↑ Truong, Nicolas (23. marec 2016). »Au cœur des réseaux djihadistes européens, le passé douloureux du Rif marocain«. Le Monde.fr (v francoščini). ISSN 1950-6244. Pridobljeno 16. novembra 2016.
  14. ↑ »The World Factbook«. Central Intelligence Agency. Pridobljeno 12. oktobra 2021., Burkina Faso: 1.9% od 21.4 milijona
  15. ↑ Tunisia Population. (2020-02-17). Retrieved 2020-02-27[mrtva povezava] [mrtva povezava]
  16. ↑ Joshua Project. »Berber, Siwa in Egypt«.
  17. ↑ Government of Canada, Statistics Canada (8. februar 2017). »Census Profile, 2016 Census – Canada [Country] and Canada [Country]«. www12.statcan.gc.ca.
  18. ↑ Moshe Shokeid: The Dual Heritage: Immigrants from the Atlas Mountains in an Israeli Village. Manchester University Press, 1971.
  19. ↑ US Census Bureau. »The Arab Population: 2000« (PDF). Pridobljeno 5. maja 2013.
  20. ↑ Gran Enciclopedia Virtual Islas Canarias. »EL PROBLEMA DE LA PERVIVENCIA GUANCHE«. Pridobljeno 15. decembra 2020.
  21. ↑ Miller, Duane Alexander; Johnstone, Patrick (2015). »Believers in Christ from a Muslim Background: A Global Census«. Interdisciplinary Journal of Research on Religion. 11 (10). ISSN 1556-3723. Pridobljeno 27. marca 2016 – prek academia.edu.
  22. ↑ (francosko) Sadek Lekdja: Christianity in Kabylie, Radio France Internationale, 7 mai 2001 Arhivirano 2017-10-18 na Wayback Machine..
  23. ↑ Blench, Roger (Junij 2006). Archaeology, Language, and the African Past. African Archaeology Series. AltaMira Press. ISBN 9780759104662.
  24. ↑ Diakonoff, Igor (1. oktober 1998). »The Earliest Semitic Society: Linguistic Data«. Journal of Semitic Studies. XLIII (2): 209–219. doi:10.1093/jss/XLIII.2.209.
  25. ↑ Shirai, Noriyuki. The Archaeology of the First Farmer-Herders in Egypt: New Insights into the Fayum Epipalaeolithic and Neolithic. Leiden University Press, 2010. ISBN 9789087280796.
  26. ↑ Ehret, C; Keita, SOY; Newman, P (2004). »The Origins of Afroasiatic a response to Diamond and Bellwood (2003)«. Science. 306 (5702): 1680. doi:10.1126/science.306.5702.1680c. PMID 15576591. S2CID 8057990.
  27. ↑ Bender ML (1997), Upside Down Afrasian, Afrikanistische Arbeitspapiere 50, pp. 19–34
  28. ↑ »Militarev A (2005) Once more about glottochronology and comparative method: the Omotic-Afrasian case, Аспекты компаративистики – 1 (Aspects of comparative linguistics – 1). FS S. Starostin. Orientalia et Classica II (Moscow), p. 339–408« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. decembra 2020. Pridobljeno 6. februarja 2022.
  29. ↑ »βάρβαρος«, Wiktionary (v angleščini), 9. januar 2022, pridobljeno 31. januarja 2022
  30. ↑ Warmington, Brian Herbert (1969) [1960]. Carthage (2. izd.). London: Robert Hale. str. 46.
  31. ↑ Warmington, Brian Herbert (1969) [1960]. Carthage (2. izd.). London: Robert Hale. str. 46.
  32. ↑ Salustij (86–35), Bellum Iugurthinum (ok. 42 pr.n.št.), 19–20, prevedel SA Handford kot Jugurtina vojna (Penguin 1963), str. 55f.
  33. ↑ Laroui, Abdallah (19. april 2016) [1977]. Zgodovina Magreba: interpretativni esej. Prevod: Manheim, Ralph. Princeton University Press. str. 55, 60, 65. ISBN 9780691635859.
  34. ↑ Dolina reke Medjerda je bila v starem veku imenovana Bagradas. Lancel, Carthage (1992, 1995), p. 270.
  35. ↑ B. H. Warmington, "Obdobje Kartagine" na str. 246–260, 248–249, v Splošni zgodovini Afrike, zvezek II. Antične civilizacije Afrike (UNESCO 1981, 1990), uredil G. Mokhtar.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Berberi&oldid=6086006«