Arabska vstaja v Palestini (1936–1939)

Arabska vstaja v Palestini v letih 1936 in 1939 je bila arabska nacionalistična vstaja v Britanskem mandatu za Palestino proti britanski kolonialni upravi in proti množičnem judovskemu priseljevanju v Palestino.[10]

Arabska vstaja v Palestini (1936-1939)
Del izraelsko-palestinskih konfliktov
Palestinski vstajniki leta 1936
Palestinski vstajniki leta 1936
Datum1936 - 1939
Prizorišče
Izid Zatrt upor
Udeleženci
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Združeno kraljestvo
Britanska kopenska vojska
Palestinska policijska sila
Judovska naselbinska policija
Judovska supernumerarijska policija
Haganah
Specialni nočni oddelki
FOSH
Peulot Meyuhadot
Irgun
Mirovne bande
Palestinska ozemlja Palestinski vstajniki
Poveljniki in vodje
General Arthur Grenfell Wauchope
Visoki komisar in vrhovni poveljnik
(1932-1938)
Sir Harold MacMichael
Visoki komisar
(1938-1944)
Gen.por. John Dill
GOC (1936-37)
Gen.por. Archibald Wavell
GOC (1937-38)
Gen.por. Robert Haining
GOC (1938-39)
Gen.maj. Bernard Montgomery
Poveljnik, 8. armada, 1938-39
Zračni komodor Roderic Hill
AOC, Palestina in Transjordanija
(1936-1938)
Letalski komodor Arthur Harris
AOC, Palestina in Transjordanija
(1938-1939)
Admiral Dudley Pound
Vrhovni poveljnik, britanska Mediteranska flota
(1936-1939)
Eliyahu Golomb
poveljnik Haganah
'Abd al-Rahim al-Hajj Muhammad
("Abu Kamal"), vrhovni poveljnik  
Fawzi al-Qawuqji (izgnan)
Hasan Salama
Mohammad Amin al-Husayni (izgnan)
Raghib al-Nashashibi (prebegnil)
Abdul Khallik  
Yusuf Said Abu Durra (usmrčen)
Yusuf Hamdan  
Fakhri 'Abd al-Hadi (prebegnil)
Aref Abdul Razzik
Mohammad Mahmoud Rana'an
Hamia Suleiman Mardawi  
Mustafa Osta  
Farhan al-Sa'di (usmrčen)
Abd al-Qadir al-Husayni (izseljen)
Ahmad Mahmoud Hasan ("Abu Bakr")
Ibrahim Nassar
Mohammed Saleh Al Hamad 
Abu Ibrahim al-Kabir
Wasif Kamal
Issa Battat  
Moč
25.000[1] do 50.000[2] britanskih vojakov
20.000 judovskih policistov, orožnikov in stražnikov[3]
15.000 pripadnikov Haganah[4]
2.883 palestinskih policistov (1936)[5]
2.000 pripadnikov Irgun[6]
1.000 - 3.000 (1936-37)
med 2.500 in 7.500 (1938)
(plus dodatnih 6.000 do 15.000 občasnih borcev)[7]
Žrtve in izgube
Britanske varnostne sile:
262 padlih
okoli 550 ranjenih[8]
Judje:
okoli 300 padlih[9]
4 usmrčeni[8]
Arabci:
okoli 5.000 padlih[1]
okoli 15.000 ranjenih[1]
108 usmrčenih[8]
12.622 pridržanih[8]
5 izseljenih[8]

Vstaja je imela dve fazi[11]:

  • v letih 1936–1937 se je upor omejil predvsem na stavke in politični protest Arabskega visokega komiteja (HAC)[11] (britanska civilna uprava je do oktobra 1936 popolnoma izničila arabski upor s kombinacijo političnih uslug, mednarodne diplomacije (preko Iraka, Saudove Arabije, Transjordanije in Jemna[1]) in grožnjo z vojaškim pravom[11]) ter
  • v letih 1937–1939 pa se je pričel oboroženi upor primarno arabskih kmetov, ki so napadali britanske sile in britanske gospodarske objekte (predvsem naftno industrijo)[11] (ta del vstaje je bil zatrt s pomočjo Britansko kopensko vojno in judovsko-palestinskimi policisti, ki so uporabljali represivna sredstva, da bi prestrašili arabsko prebivalstvo in izničili lokalno podporo za vstajo).

Po uradnih britanskih podatkih so vojaki in policisti ubili v bojih več kot 2.000 Arabcev, 108 so jih obesili[8] in 981 jih je umrlo zaradi roparskih in terorističnih aktivnosti.[1] Po analizi britanskega statistika Walida Khalida pa je razvidno 19.792 arabskih žrtev, od katerih jih je 5.032 umrlo: 3.832 je padlo v bojih z Britanski in 1.200 jih je umrlo zaradi terorizma; 14.760 jih je bilo ranjenih.[1] Več kot desetina vseh arabskih odraslih moških (med leti 20 in 60) je bilo ubitih, ranjenih, zaprtih ali izgnanih.[12] Ocene o mrtvih palestinskih Judih pa se gibljejo od 91[13] do več sto.[14]

Kljub temu, da je bila vstaja zatrta, pa so njene posledice bile glavni vzrok za palestinsko vojno leta 1948.[15]

Viri in opombe uredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Hughes, M. (2009) The banality of brutality: British armed forces and the repression of the Arab Revolt in Palestine, 1936–39, English Historical Review Vol. CXXIV No. 507, 314–354.
  2. Black, 2006, 128.
  3. Swedenberg, 2003, 220.
  4. Kimmerling & Migdal, 2003, 103.
  5. Millman, 1998, 22.
  6. Bowyer Bell, 1996, 44.
  7. Morris, 1999, 145.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 Levenberg, 1993, 74-76.
  9. Morris, 1999, 159-160.
  10. Morris, 1999, p. 136.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 Norris, 2008, 25.45.
  12. Khalidi, 2002, 21 in 35.
  13. Patai, 1971, 59.
  14. Morris, 1999, 160.
  15. Morris, 1999, 159.

Glej tudi uredi