Alenka Puhar
Alenka Puhar, slovenska prevajalka, publicistka, aktivistka na področju človekovih pravic in strokovnjakinja na področju psihozgodovine, * 4. februar 1945, Črnomelj.
Alenka Puhar | |
|---|---|
 Alenka Puhar leta 2013 | |
| Rojstvo | 4. februar 1945 (79 let) Črnomelj |
| Poklic | jezikoslovka, zgodovinarka, novinarka, pisateljica, prevajalka, publicistka |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} SFRJ Slovenija |
| Pomembnejša dela | Prvotno besedilo življenja |
Življenje in delo uredi
Rojena je med drugo svetovno vojno partizanskim staršem na osvobojenem ozemlju v Beli Krajini. Oče je modernistični slikar France Mihelič, pozneje poročen s pisateljico Miro Mihelič. Mama Helena Puhar, po kateri je poimenovana osnovna šola v Kranju, pa je delovala kot pedagoška svetovalka. Je potomka sorodnikov izumitelja in fotografa Janeza Puharja.[1][2] Gregor Tomc, pisec punk rock besedil in sociolog, ki je bil rojen Heleni Puhar v poznejšem zakonu, je njen polbrat.[1]
Klasično gimnazijo Poljane je obiskovala v Ljubljani, kjer je pozneje na Filozofski fakulteti tudi diplomirala iz anglistike in primerjalne književnosti.
Leta 1967 je prevedla roman 1984 avtorja Georga Orwella, ki je bil eden izmed prvih uradno objavljenih prevodov tega dela v tedanjih socialističnih deželah. Sledili so še drugi prevodi avtorjev kot so Gore Vidal, Frederick Forsyth and Wole Soyinka.
V 1970ih letih se je približala disidentskemu gibanju, nato v ’80 letih odšla v ZDA, kjer se je udeležila študija psihozgodovine pri njenem ustanovitelju v New Yorku, na podlagi katerega je objavila članek o razlikah v zgodovini otroštva med različnimi jugoslovanskimi narodi[3] ter analizo medijskih fantazem, ki so napovedovale vojno med njimi ter odmevno knjigo Prvotno besedilo življenja, v kateri se je posvetila zgodovini otroštva na slovenskem v 19. stoletju.
V 1980ih in 1990ih je - kot vidna članica mnogih organizacij za demokratizacijo družbe in človekove pravice, ki so bile sestavni del slovenske pomladi - delovala na političnem civilno-družbenem področju.
Leta 2004 je uredila in objavila v knjižni obliki spomine Angele Vode, ene najvidnejših aktivistk feminističnega gibanja na slovenskem pred drugo svetovno vojno, ki jo je povojna komunistična oblast obsodila na Nagodetovem procesu in je pozneje storila samomor. Na podlagi njene zgodbe je bil posnet tudi film, ki ga je predvajala nacionalna televizija.
V letu 2010 je bil posnet dokumentarni film Otroštvo, posvečen pomenu in aktualnosti njenega dela Prvotno besedilo življenja in dela njene soimenjakinje Alenke Rebule Globine, ki so nas rodile.
Živi in deluje v Ljubljani.
Glavna dela uredi
- Prvotno besedilo življenja, Zagreb: Globus, 1982;
- Peticije, pisma in tihotapski časi, Maribor: Obzorja, 1985;
- Slovenski avtoprotret 1918-1991, Ljubljana: Nova revija, 1992;
- Pozabljena polovica (ur., skupaj z Marto Verginella in drugimi), Ljubljana: SAZU, 2007;
- Vitomil Zupan – Važno je priti na grič (ur., skupaj z Ifigenija Simonović, Aleš Berger, Nela Malečkar in dr.); Mladinska knjiga, 2014.[4]
Nagrade in priznanja uredi
- 2000: Valvasorjevo častno priznanje za dediče Franceta Miheliča. Poleg nje prejemnika še Maja Dolanc in France Mihelič.[5]
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/hopla/1042211036
- ↑ http://www.rtvslo.si/kultura/novice/nepocukran-pogled-na-cas-otrostva/228406
- ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2008. Pridobljeno 21. aprila 2011.
- ↑ »Življenjske in ustvarjalne pustolovščine Vitomila Zupana«. Planet SiOL.net. 14. januar 2014.
- ↑ »Valvasorjeva odličja muzealcem«. 24ur.com. 12. maj 2000. Pridobljeno 10. novembra 2023.
