Aja (mitologija)
Aja ali A-a[1] je bila v akadski mitologiji boginja mati, žena boga sonca Šamaša. Razvila se je iz sumerske boginje Šeride, žene boga Utuja.
| Aja/Šerida | |
|---|---|
boginja vzhajajočega sonca, mladosti in čutne ljubezni; nadzornica skladnost z zakoni in priča pri sklepanju pogodb | |
| Kultno središče | Larsa, Sipar |
| Besedila | Ep o Gilgamešu |
| Partner | Šamaš/Utu |
| Potomci | Bunene |
Zgodovina uredi
Šerida bila ena od najstarejših mezopotamskih boginj.[2] Dokazana je na napisih iz predsargonskega obdobja.[2] Njeno ime Aja je bilo v obdobju Tretje urske dinastije (21.-20. stoletje pr. n. št.) priljubljeno osebno ime, zato je spadala med najstarejša semitska božanstva, ki so znana v Mezopotamiji.[3] Ko se je sumerski panteon formaliziral in je Utu postal predvsem bog sonca,[3] je Aja kot Šerida postala manj vplivno sončno božanstvo in Utujeva žena.
Ko so se semitski Akadci preselili v Mezopotamijo, se je njihov panteon zlil s sumerskim: Inana z Ištar, Nanna s Sinom, Utu s Šamašem itd. V tem procesu se je Aja zlila s Šerido. Zdi se, da je imela med semitskimi ljudstvi veliko veljavo, saj je omenjena na seznamih božanstev v Ugaritu, v Bibliji pa je omenjena v osebnih imenih.[2]
Mitologija uredi
Aja v akadščini pomeni svitanje ali zora.[4] V akadskem obdobju je bila tesno povezana z vzhajajočim soncem, čutno ljubeznijo[3] in mladostjo.[2] Babilonci so jo včasih imenovali kallatu – nevesta. Kot taka je bila znana kot Šamaševa žena. Častili so jo kot del šamaševega kulta v njegovih templjih e-babbar v Larsi in Siparju.
Najkasneje od novobabilonskega obdobja (morda že veliko prej) sta bila Šamaš in Aja povezana s prakso, imenovano hasadu, ki se v prostem prevodu imenuje sveta poroka. V templju je bila posebna soba s posteljo, na katero so občasno položili kipa Šamaša in Aje in s tem ceremonialno obnovili njuno zaobljubo. Obred so prakticirali tudi v kultih Marduka in Sarpanit, Nabuja in Tašmetu in Anuja in Antu.[5]
Sklici uredi
- ↑ Jordan, Michael (1993). Encyclopedia of gods: over 2,500 deities of the world. Internet Archive. New York: Facts on File. str. 1.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 van der Toorn, Karel; Bob Becking; Pieter W. van der Horst, ur. (1999). Dictionary of Deities and Demons in the Bible, 2nd Edition. Grand Rapids: Eerdmans; Brill. str. 125–126. ISBN 0-8028-2491-9.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Black, Jeremy; Anthony Green (1998). Gods, Demons and Symbols of Ancient Mesopotamia, an Illustrated Dictionary. 2nd Edition. London: British Museum Press. str. 173. ISBN 0-7141-1705-6.
- ↑ Jordan, Michael (2002). Encyclopedia of Gods. Kyle Cathie Limited.
- ↑ Black & Green, str. 157.