Wikipedija

Štefan Radoslav

Štefan Radoslav Nemanjić (srbsko Стефан Радослав Немањић, Stefan Radoslav Nemanjić) je bil najstarejši sin srbskega kralja Štefana Prvovenčanega. Očeta je nasledil verjetno leta 1127/1228 in vladal do leta 1233/1234,[1][2] * 1192, Kraljevina Srbija, † 1247, Kraljevina Srbija.

Štefan Radoslav
Стефан Радослав
Kralj vseh raših in travunjskih dežel
Štefan Radoslav
Štefan Radoslav
Vladanje1228–1234
KronanjeSamostan Žiča
PredhodnikŠtefan Prvokronani
NaslednikŠtefan Vladislav I.
Rojstvookoli 1192
neznano
Smrtpo 1235
Samostan Studenica
Pokop
Samostan Studenica
ZakonecAna Angelina Komnena Dukaina
PotomciDragoslav Jovan
SerbianStefan Radoslav
RodbinaDinastija Nemanjić
OčeŠtefan Prvokronani
MatiEvdokija Angelina
Religijasrbska pravoslavna
PodpisŠtefan Radoslav Стефан Радослав's signature

Življenje uredi

Oče ga je nekje med letoma 1219 in 1224 poročil z Ano, hčerko epirskega despota Teodorja I. Angela.[3] Njegov zaročni prstan se je ohranil.[4] Radoslavov ded po materi Evdokiji je bil bizantinske cesar Aleksej III. Angel, stara mati pa Eufrozina Dukas Kamaterina. Domneva se, da je imel dve sestri. Sestro Komneno je oče poročil z albanskim knezom Dimitrijem Progovovim,[5] Druga sestra, katere ime ni znano, je bila verjetno poročena s sebastokratorjem Aleksandrom Asenom. Jurij Akropolit domneva, da je bil Aleksander sin bolgarskega carja Ivana Asena I. Za Kolomana II. Asena ni mogoče zanesljivo trditi, da je bil njun sin.

V zadnjem desetletju očetovega vladanja je Radoslav kot prestolonaslednik z nazivom kralj vladal v delu kraljestva. Kot kralj je omenjen v dveh odlokih metnega sveta Kotorja iz leta 1221 in 1227.[6] Kralj Štefan Prvokronani je pred smrtjo zbolel,[7] zato naj bi oblast delil s svojim najstarejšim sinom Štefanom Radoslavom. Sin je v resnici dobil v upravljanje samo del Zahumja in Zete s Kotorjem, kjer je od leta 1220 vladal kot kralj. Imel je podoben položaj kot pred njim Vukan Nemanjić.[8]

Za srbskega kralja ga je v Žiči kronal stric Sava.[9][10] Iz kratkega zapisa v Danilovem zborniku je moč sklepati, da je vladal polnih šest let od 24. septembra 1227 najmanj do 25. septembra 1233.[11]

Kot sin ene in mož druge bizantinske princese je bil Radoslav pod močnim grškim vplivom. Imel se je bolj za Grka kot Srba in se podpisoval s priimkom bizantinske cesarske rodbine Dukas.[12][11] Ker se je za pojasnjevanje cerkvenih (kanonskih) zadev obračal na ohridskega nadškofa Dimitrija Homatijana in ne na svojega strica, srbskega nadškofa Savo, je pri slednjem izzvalo nezadovoljstvo.[13] Nezadovoljstvo je bilo morda povod za Savino potovanje v Sveto deželo. Ker je denar za potovanje dobil od Radoslava, ga je pred odhodom kljub temu blagoslovil.[14] Na pot se je odpravil leta 1229 in se vrnil naslednje leto.[15]

Štefan Radoslav je kmalu po prihodu na prestol izgubil svojega najmočnejšega zaveznika Teodorja I. Epirskega, ki je aprila 1230 padel v bitki pri Klokotnici z bolgarskim carjem Ivanom Asenom II.[2] Radoslavovi nasprotniki v Srbiji, nezadovoljni z njegovo progrško politiko, so ga zato sklenili odstranili s prestola in iskali pomoč pri Bolgarih. Radoslav se je na prestolu obdržal še tri leta, ker je imel v Srbiji očitno dovolj močno podporo. Njegov močan zaveznik je bil kljub nesporazumom nadškof Sava. Ko so Radoslava odstavili, je Sava kar nekaj časa okleval, da bi kronal njegovega brata in naslednika Štefana Vladislava.

V vstaji v zadnjih mesecih leta 1233 ali na začetku leta 1234[16] je nezadovoljnemu plemstvu uspelo odstaviti nepriljubljenega kralja.[17] Iz Radoslavove listine, izdane 4. februarja 1234 je razvidno, da se je umaknil v Dubrovnik. V listini se je zahvalil Dubrovčanom za lep sprejem in izrazil upanje, da je v Dubrobniški republiki našel zaveznika proti svojemu bratu. Dubrovniku je v zameno podelil nenavadno velike privilegije in ga osvobodil vseh obveznosti do srbskih vladarjev.[18] Štefan Vladislav je od Dubrovnika zahteval njegovo izročitev in zagrozil z vojno. Ker Radoslav ni dobil zaščite bosanskega bana Mateja Ninoslava, ki ni mogel preprečiti srbskega pritiska na Dubrovnik, je Radoslav zapustil mesto.[19]

Preselil se je k despotu Mihaelu II. Angelu v Drač, kjer ga je zapustila žena. Vrnil se je v Srbijo in se po neuspešnih poskusih, da bi se vrnil na prestol, umaknil v samostan Studenica, kjer je umrl in bil pokopan.[20]

Družina uredi

Štefan Radoslav s kraljico Ano ni imel otrok. Na prestolu ga je nasledil brat Vladislav.[21]

Predniki uredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Uroš I. Vukanović
 
 
 
 
 
 
 
8. Zavida
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Ana Diogeneza
 
 
 
 
 
 
 
4. Štefan Nemanja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Štefan Prvokronani
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Ana Nemanjić
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Štefan Radoslav
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Konstantzin Angel
 
 
 
 
 
 
 
12. Andronik Angel
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Teodora Komnena Angelina
 
 
 
 
 
 
 
6. Aleksej III. Angel
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Eufrozina Kastamonitisa
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Evdokija Angel
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
14. Andronik Dukas Kamater
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Eufrozina Dukina Kamatera
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
15. Kiruena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici uredi

  1. ↑ Logos 2017, str. 169-170.
  2. ↑ 2,0 2,1 Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 309.
  3. ↑ Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 305-307.
  4. ↑ Prsten kraljevića Radoslava.
  5. ↑ Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994). str. 302.
  6. ↑ ZRVI 46 (2009: 205, 210-213. V teh odlokih piše ”sub tempore domini regis Radoslavi” (v času gospoda kralja Radoslava).
  7. ↑ Stara srpska književnost, I, str. 236-239.
  8. ↑ ZRVI 46 (2009: 210-213.
  9. ↑ Stara srpska književnost, I, str. 239.
  10. ↑ Stojanović 1927, str. 68-69.
  11. ↑ 11,0 11,1 Logos 2017, str. 170.
  12. ↑ Istorija srpskog naroda, I, Beograd (1994), str. 308.
  13. ↑ Svetosavski zbornik, knjiga 2 (1939), str. 151-153, 155.
  14. ↑ Stara srpska književnost, I, str. 240.
  15. ↑ Logos 2017, str. 170-171.
  16. ↑ Logos 2017, str. 171-173.
  17. ↑ Stara srpska književnost, I, str. 267.
  18. ↑ Solovjev 1926, str. 26-27.
  19. ↑ Vladimir Ćorović. Istorija srpskog naroda. Pridobljeno 25. maja 2016.
  20. ↑ Gde počivaju kosti kralja Radoslava? Večernje novosti, 28. junij 2015.
  21. ↑ Logos 2017, str. 127-133.

Viri uredi

  • Stojanović, Ljubomir (1927). Stari srpski rodoslovi i letopisi. Sremski Karlovci.
  • Stara srpska književnost I (1970). Stara srpska književnost I. Novi Sad-Beograd. Pridobljeno marca 2014.
  • Svetosavski zbornik, knjiga 2. Beograd. 1939.
  • Solovjev, V. Aleksandar (1926). Odabrani spomenici srpskog prava: (od XII do kraja XV veka). Beograd.
  • Logos, Aleksandar A. (2017). Istorija Srba I (PDF). Beograd. ISBN 978-86-85117-37-4.
  • Blagojević, Miloš; Medaković, Dejan (2000). Istorija srpske državnosti. 1. Novi Sad: Ogranak SANU.
  • Ćirković, Sima (1995). Srbi u srednjem veku. Beograd: Idea.
  • Ćirković, Sima (2004). Srbi među evropskim narodima. Beograd: Equilibrium.
  • ZRVI 46 (2009). Zbornik radova Vizantološkog instituta 46. Beograd.
  • Božić, Ivan (1950). O položaju Zete u državi Nemanjića. Istoriski glasnik 3 (1-2): 97—122.
  • Kovačević, Jovan (1955). Tradicija o Dukljanskom kraljevstvu kod Nemanjića. Istoriski časopis. 5: 291—294.
  • Ćirković, Sima (1970). Zeta u državi Nemanjića. Istorija Crne Gore (PDF). knj. 2, sv. 1. Titograd: Redakcija za istoriju Crne Gore. str. 3—93.
Štefan Radoslav
Rojen: okoli 1192 okoli 1234
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Štefan Prvokronani 		Kralj Srbije
1227/1228–1233/1234 		Naslednik: 
Štefan Vladislav
Royal titles
Predhodnik: 
Toljen 		Knez Zahumja
pod svojim očetom

1196–1228 		Nezasedeno
Naslednji nosilec naziva
Štefan Konstantin
Predhodnik: 
Jurij Nemanjič 		Knez Zete
pod svojim očetom

1217–1228 		Nezasedeno
Naslednji nosilec naziva
Beloslava Bolgarska
kot kraljica Zete
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Štefan_Radoslav&oldid=5687787«