Čuvaši (čuvaško чăваш, mn. чăвашсе́м, rusko чуваши, Čuvaši) so turška etnična skupina, prvotno naseljena od porečja Volge do Sibirije. Večina Čuvašev živi v Republiki Čuvašiji, manjše skupnosti pa po vsej Ruski federaciji.

Čuvaši
Чăваши
Skupina starejših Čuvašev (začetek 20. stoletja)
Skupno število pripadnikov
okoli 1.500.000
Regije z večjim številom pripadnikov
 Rusija1.435.872[1][2]
 Kazahstan22.305[3]
 Ukrajina10.593[4]
 Uzbekistan10.074[5]
 Turkmenistan2.281[6]
 Belorusija2.242[7]
 Moldova1.204[8]
 Združene države Amerike900[navedi vir]
 Kirgizistan848[9]
 Gruzija542[10]
 Latvija534[11]
 Azerbajdžan489[12]
 Estonija373[13]
Jeziki
čuvaščina
ruščina
Religija
Prevladuje: pravoslavje
Manjšina: islam
Sorodne etnične skupine
Volški Tatari, Marijci

Etimologija uredi

Etimologija besede Čuvaš ni splošno sprejeta, možni pa sta dve razlagi. Po prvi ime izhaja iz turške besede javaş (javaš), ki pomeni prijateljski, miroljuben. Njej nasprotna je beseda şarmăs (šarmas) v pomenu bojevit. Druga teorija temelji na imenu klana Tabgah, ustanovitelja dinastije Severni Vei na Kitajskem.[14]

Zgodovina uredi

Turški predniki čuvaškega ljudstva izvirajo verjetno iz osrednje Sibirije, kjer so najmanj od konca 3. tisočletja pr. n. št. živeli v porečju Irtiša med Tjenšanom in Altajem. Na začetku 1. stoletja n. št. so se začeli pomikati proti zahodu skozi Žetisu in stepe sedanjega Kazahstana. V 2.-3. stoletju so dosegli severni Kavkaz, kjer so ustanovili več držav, med njimi Veliko Bolgarijo ob Črnem morju in Suarsko kneževino v današnjem Dagestanu.

Velika Bolgarija je po nizu uspešnih napadov Hazarov v 7. stoletju razpadla. Del njenih prebivalcev je pobegnil na sever v porečje Volge in Kame, kjer so ustanovili Volško Bolgarijo. Slednja je izredno obogatela. Njena prestolnica Biljar je bila četrto največje mesto na svetu. Suarska kneževina je kmalu zatem na silo postala hazarski vazal. Približno pol stoletja kasneje so bili Suarji udeleženci arabsko-hazarskih vojn (732–737). Uvedba islama v Volški Bolgariji na začetku 10. stoletja je doletela tudi Čuvaše.[15]

Po propadu Volške Bolgarije med napadom Mongolov leta 1236 je njeno ozemlje pripadlo Zlati hordi. Po njenem razpadu leta 1438 je bil na tem ozemlju ustanovljen Kazanski kanat, v katerega je bilo vključeno tudi ozemlje Čuvašev. Njihovo ime se je v ruskih in drugih virih začelo pojavljati v 16. stoletju.[15] Leta 1552 so Kazanski kanat osvojili Rusi. V naslednjih stoletjih se je na tem ozemlju dogajalo pokristjanjevanje in rusifikacija Čuvašev. Večina Čuvašev je prestopila v pravoslavje, včasih tudi na silo, rusifikacija pa ni uspela. Nekaj Čuvašev je kljub temu še vedno prakticiralo islam.[15]

V 18. in 19. stoletju je ponovno oživela čuvaška kultura. Objavljati so se začela poučna, literarna in jezikovna dela in ustanavljale šole in druge ustanove. V lokalnih šolah sta se začela uporabljati čuvaški jezik in zanj prirejena pisava, ustvarjena leta 1871.[15]

 
Poselitev Čuvašev v širši Volško-uralski regiji po popisu prebivalstva leta 2010

24. junija 1920 je bila ustanovljena Čuvaška avtonomna pokrajina, ki je bila 21. aprila 1925 preimenovana v Čuvaško avtonomno sovjetsko socialistično republiko. Približno takrat je začel nastajati čuvaški nacionalizem, ki so ga sovjetske oblasti poskušale zatreti s spreminjanjem meja republike. Veliko Čuvašev je zaradi tega pripadlo sosednjim republikam in ruskim okrajem.

Čuvaši so bili v večini sovjetskega obdobja predmet kampanjske rusifikacije in propagande. Čuvaški jezik je izginil iz šol in javnih ustanov. Leta 1989 se je začelo oživljanje čuvaške kulture, delno kot odziv na družbene spremembe v Sovjetski zvezi. Čuvaški jezik je bil kmalu ponovno uveden v šolstvo ter javno in politično življenje.

Čuvaški jezik in kultura se zdaj poučujeta v šolah v Čuvaški republiki in pokrajinah z večinskim čuvaškim prebivalstvom. Čuvaši drugod po Rusiji imajo na razpolago medije v svojih lokalnih skupnostih.[15]

Kultura uredi

 
Čuvaška iz Uljanovske oblasti; srednje do pozno 19. stoletje

Čuvaši govorijo čuvaški jezik, ki spada v ogursko vejo turških jezikov in je hkrati edini še živi jezik iz te veje. Na jezik so močno vplivali tatarščina, ruščina in ugrofinski jeziki. Ima dva do tri narečja.[15] Veliko Čuvašev razen čuvaščine uporablja tudi ruščino.[16]

Čuvaši so poleg jezika ohranili tudi nekaj svojih predkrščanskih in predislamskih običajev.

Religija uredi

Večina Čuvašev prakticira vzhodno pravoslavno vero in pripadajo Ruski pravoslavni cerkvi. Ohranili so nekaj predkrščanskega tengrizma. Vzporedne molitve opravljajo v svetiščih, imenovanih keremet, in žrtvujejo gosi. Eden od glavnih keremetov je v Biljarju.[15]

Izvor uredi

Z izvorom Čuvašev se ukvarja več nasprotujočih si teorij. Ena od njih trdi, da so nastali z mešanjem sibirskih turških plemen Volške Bolgarije z lokalnimu ugrofinskimi plemeni.[17]

Druga teorija trdi, da bi lahko bili potomci Volških Bolgarov.[18]

Čuvaši so bili podvrženi številnim notranjim in zunanjim vplivom, ne le ruskih in turških ljudstev, temveč tudi sosednjih finskih plemen, s katerimi so se stoletja in vztrajno napačno istovetili. K temu je morda pripomoglo dejstvo, da je čuvaški jezik zelo drugačen od ostalih turških jezikov in ga je bilo zato težko prepoznati.[18] Čuvaščina se skupaj z izumrlo bolgarščino uvršča v ogursko vejo turških jezikov.

Galerija uredi

Sklici uredi

  1. »Census 2010«. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6. septembra 2018. Pridobljeno 20. decembra 2019.
  2. »Census 2002«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. februarja 2016. Pridobljeno 20. decembra 2019.
  3. »Демоскоп Weekly - Приложение. Справочник статистических показателей«. Demoscope.ru. 21. marec 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2011. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  4. »Всеукраїнський перепис населення 2001 - English version - Results - Nationality and citizenship - The distribution of the population by nationality and mother tongue - Selection«. 2001.ukrcensus.gov.ua.
  5. [1][mrtva povezava][mrtva povezava]
  6. »Демоскоп Weekly - Приложение. Справочник статистических показателей«. Demoscope.ru. 21. marec 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. oktobra 2012. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  7. »НАЦИОНАЛЬНЫЙ СОСТАВ НАСЕЛЕНИЯ РЕСПУБЛИКИ БЕЛАРУСЬ (ETHNIC COMPOSITION OF POPULATION OF THE REPUBLIC OF BELARUS)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2009. Pridobljeno 21. oktobra 2009.
  8. »Демоскоп Weekly - Приложение. Справочник статистических показателей«. Demoscope.ru. 21. marec 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. oktobra 2016. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  9. »Демографические тенденции, формирование наций и межэтнические отношения в Киргизии«. Demoscope.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. februarja 2016. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  10. »Демоскоп Weekly - Приложение. Справочник статистических показателей«. Demoscope.ru. 21. marec 2013. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  11. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2012. Pridobljeno 20. decembra 2019.
  12. »Демоскоп Weekly - Приложение. Справочник статистических показателей«. Demoscope.ru. 21. marec 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. avgusta 2011. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  13. »RAHVASTIK RAHVUSE, SOO JA ELUKOHA JÄRGI, 31. DETSEMBER 2011«. pub.stat.ee.
  14. Gerard Clauson. Studies in Turkic and Mongolic Linguistics. Routledge, 2002 str. 23.
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 15,5 15,6 Skutsch, Carl, ur. (2005). Encyclopedia of the World's Minorities. New York: Routledge. str. 312, 313. ISBN 1-57958-468-3.
  16. "Haval" somera tendaro 2015 | Чувашская общественная организация "Хавал". Cv-haval.org (v ruščini). Pridobljeno 9. februarja 2016.
  17. Orion M. Graf, John Mitchell, Stephen Wilcox, Gregory Livshits, Michael H. Crawford (2010). Chuvash origins: Evidence from mt DNA Markers.
  18. 18,0 18,1 John R. Krueger. Chuvash Manual. Introduction, Grammar, Reader, and Vocabulary. Den Haag, 1961. str. 7–8.