Raketoplan: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Prednosti in slabosti raketoplana Space Shuttle |
||
Vrstica 100:
Običajna praksa je, da raketoplan pristane v Cape Canaveralu na Floridi, alternativa pa je letalska baza Edwards. V primeru prekinitve misije med vzletom pa služi več letališč in letalskih baz po svetu, ki imajo dovolj dolge pristajalne steze.
Po pristanku drugje se mora raketoplan vrniti nazaj na Florido, kjer ga pregledajo in pripravijo za novo nalogo. Za ta namen ima NASA dve predelani letali [[Boeing 747]], ki raketoplan prevažata na hrbtu.
==Prednosti in slabosti raketoplana Space Shuttle==
Glavna prednost raketoplana Space Shuttle je za razliko od predhodno uporabljenih vesoljskih vozil možnost večkratne uporabe, kar naj bi znižalo operativne stroške in skrajšalo čas med posameznimi vzleti. Prvotno naj bi bil posamezen raketoplan uporaben vsaj 10 let oz. 100 poletov (za razliko od programov [[program Apollo|Apollo]] in Gemini , kjer je bila kapsula s posadko uporabna le enkrat).
Iz tehničnega stališča lahko raketoplan Space Shuttle v orbito dvigne skoraj 23 [[tona|ton]] tovora ter do 7 članov posadke, ravno tako pa lahko vrne tovor iz orbite na Zemljo. Ker je zasnovan kot [[letalo]], lahko pri letenju v atmosferi preleti tudi nekoliko daljše razdalje od predhodno uporabljenih vesoljskih kapsul; obenem lahko tudi pristane na enak način kot druga letala (kapsule so za razliko od raketoplana pristajale v morju, od koder jih je bilo treba pobrati).
Pomankljivosti programa Space Shuttle se kažejo predvsem v:
*'''Kompliciranosti celotnega sistema''': Raketoplan ima ogromno število podsklopov, ki jih je po vsaki misiji potrebno izredno natančno pregledati. Predvsem gre tu za pregled glavnih raketnih motorjev in toplotnega ščita, ki je sestavljen iz velikega števila plošč. Vse to traja dolgo časa, zahteva precejšnje število kvalificiranega osebja in stane približno [[milijarda|milijardo]] [[ameriški dolar|dolarjev]] letno.
*'''Nefleksibilnosti''': Kljub temu, da raketoplan lahko prevaža človeško posadko in tovor, so poleti omejeni na orbitalne polete okrog Zemlje (v glavnem gre za oskrbo mednarodne vesoljske postaje). Celoten sistem ni ustrezen za daljše lete v vesolje (npr. na [[Luna|Luno]] in druge planete).
*'''Ceni''': Na začetku programa so bile dane obljube, da bo raketoplan lahko opravil celo 50 poletov letno, pri čemer naj bi bila cena vzleta med 5 in 6 milijonov dolarjev. Slednje seveda praktično ni bilo možno. Dolgotrajni in dragi pregledi in popravila po vsaki misiji, dodatne rekonstrukcije celotnega sistema, zahteve po varnosti posadke in morebitne zamude oz. prizemljitve so razlog, da se danes izvede le 5 - 6 poletov letno, od katerih vsak polet stane približno 400 milijonov dolarjev. Obenem velike vsote denarja, ki gredo v ta program, zavirajo razvoj ostalih vesoljskih programov.
*'''Konstrukciji''': Raketoplan je za razliko od poletov z raketami, kjer je plovilo s posadko ali tovorom nameščen na vrhu, nameščen med tank z gorivom in dva motorja na trdo gorivo. Ta konstrukcija prinaša precejšnjo nevarnost, saj sta nesreči raketoplanov [[nesreča raketoplana Challenger|Challenger]] in [[nesreča raketoplana Columbia|Columbia]] bili posredno ali neposredno povezani s tako zasnovo.
Prav tako je šibka točka raketoplana tudi toplotni ščit, ki je kompliciran, zelo izpostavljen poškodbam zaradi udarcev ledu ali zaščitne pene z glavnega tanka, in zahteven za popravilo.
== Glej tudi ==
|