Slovensko mladinsko gledališče: Razlika med redakcijama

 

 

Zgodba '''Slovenskega mladinskega gledališča''' se po mnenju [[Andrej Jaklič|Andreja Jakliča]] “bere kot zelo dinamičen žanrski roman z vsebinskimi elementi, ki ga hkrati tudi že presegajo in nadgrajujejo.” Kar se v drugi polovici petdesetih kot mladinsko gledališče začne pod vodstvom [[Balbina Batellino Baranović |Baranovičeve]], nadaljuje pod vodstvi [[Tone Pavček |Toneta Pavčka]] in [[Dušan Mlakar |Dušana Mlakarja]], v času direktorovanja [[Dominik Smole |Dominika Smoleta]] postane veliko bolj pronicljivo in angažirano od formalnega kratkočasenja mladine. Vizionarstvo ustanoviteljice Balbine Baranović, ki se napaja v aktualnih gledaliških tokovih in razumevanju gledališča kot prostora raziskovanja zgolj »mladinske« oblike, zdrži do sredine sedemdesetih. Obrat prinesejo nove vsebine, ki začnejo loviti aktualno družbeno dogajanje in nagovarjajo odraslo občinstvo. Osemdeseta leta, ko gledališče ob direktorju [[Petar Jović |Petru Joviću]] vodita [[Dušan Jovanović]], za njim pa [[Ivo Svetina]], so čas odkrite opozicije tedanjega političnega dogajanja, pomenijo pa tudi estetski preboj SMG v prostoru nekdanje Jugoslavije in na evropski gledališki sceni. Konec osemdesetih prinese mrk velikih zgodb, vzporedno z njimi razpada nekdanja domovina in z njo tudi potreba po eksplicitno političnem.

 

SMG se v devetdesetih letih, najprej pod umetniškim vodstvom [[Eduard Miler |Eduarda Milerja]], potem [[Tomaž Toporišič |Tomaža Toporišiča]], odzove z novim obratom – politiko nadomestita intima in spektakel, vstopijo predstavniki nove generacije, ki bolj kot na besedo stavi na podobo, prej kot na homogenost na sobivanje različnosti, raje kot na domovino na ves svet. Domovina začne dvomiti, estetska radikalnost pa ostane zagotovljena in nagrajevana bolj kot v skeptični domovini v komunikativni tujini. Devetdeseta opravijo s postomoderno in se navezujejo na postdramsko gledališkost, interesno polje se »izgublja« v meandrih lastnih poetik in še bolj dezorientira občinstvo, vajeno jasnosti in eksplicitnosti. Zadnji »obrat« v tem tisočletju začne vnašati najmlajša režijska generacija, ki dramsko besedilo vrača v središče zanimanja, vendar povsem drugače kot njeni predhodniki. Zgodba se (najprej pod vodstvom [[Matjaž Berger |Matjaža Bergerja]], potem nove direktorice gledališča [[Uršula Cetinski |Uršule Cetinski]]) torej nadaljuje. Po mnenju Andreja Jakliča “ima praktično edino mogočo smer, nenehno preverjanje vprašanja s plakata za predstavitev gledališča na festivalu Gledališče narodov v francopskem Nancyju leta 1984 »Ali je prihodnost že prišla?«

 

Zgodba SMG je tako tudi zemljevid sodobnih gledaliških praks reformatorjev slovenskega gledališča druge polovice XX. stoletja, med katerimi naj omenimo samo nekatere: [[Žarko Petan]], [[Mile Korun]], [[Dušan Jovanović]], [[Ljubiša Ristić]], [[Meta Hočevar]], [[Paolo Magelli]], [[Janez Pipan]], [[Vito Taufer]], [[Tomaž Pandur]], [[Eduard Miler]], [[Matjaž Pograjc]], [[Martin Kušej]], [[Dragan Živadinov]], [[Emil Hrvatin]], [[Tomi Jenažič]], [[Matjaž Berger]], [[Diego de Brea]], [[Jernej Lorenci]], [[Ivica Buljan]].