Raketoplan: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 84:
Raketoplan začne vstopati v atmosfero nekje na višini 120 km in s hitrostjo približno [[Machovo število|Mach]] 25. S pomočjo motorjev za manevriranje se nos vozila dvigne tako, da je dosežen vpadni kot med 38 in 40 stopinjami. Na ta način se poveča [[upor sredstva|zračni upor]].
Na določeni višini atmosfera postane dovolj gosta, da zaradi velikega vpadnega kota nastane tudi precejšnja sila vzgona. Slednja lahko povzroči ponovno vzpenjanje raketoplana, kar je videti, kot da se je vozilo odbilo od atmosfere.
Vpadnega kota se v tej fazi še ne sme zmanjšati, saj tak položaj raketoplana ščiti zgornje dele vozila pred toploto, nastalo zaradi zaviranja ob vstopu v atmosfero. namesto tega se sila vzgona zmanjša s pomočjo nagiba, ki je v tej fazi vstopa v atmosfero način za spreminjanje hitrosti spuščanja. Sprva je nagib velik (približno 80 °), ob zmanjševanju hitrosti pa se nagib postopno zmanjšuje.
Zaradi tega nagiba raketoplan tudi spreminja smer, zato je potrebno izvesti nagib v drugo stran, da se raketoplan ponovno postavi v smer pristajalnega območja. To spreminjanje nagiba iz ene v drugo stran se uporablja tudi za dodatno zmanjševanje hitrosti in podaljševanje oz. skrajševanje doleta.
Ker je ob vstopu v atmosfero potrebno spremljati in usklajevati veliko parametrov, to nalogo prevzame avtopilot, ki popolnoma avtomatsko spreminja vpadni kot in nagib tako, da ne pride do prevelike toplotne obremenitve, prevelikih pojemkov in da se raketoplan spušča pod pravim kotom, da doseže stezo. Posadka lahko le spremlja, če vstop poteka po programu.
V nižjih plasteh atmosfere raketoplan leti kot [[jadralno letalo]], vendar se spušča pod precej večjim kotom. Na tak način vozilo preleti
Pristajalna hitrost je približno 350 km/h (precej več, kot pri potniških letalih), kmalu po pristanku pa se za zaviranje odpre zaviralno padalo. Po zaustavitvi mora posadka počakati, da se razkadijo hlapi goriva in da se trup raketoplana dovolj ohladi, šele nato lahko izstopi.▼
▲V nižjih plasteh atmosfere raketoplan leti kot [[jadralno letalo]], vendar se spušča pod precej večjim kotom. Na tak način vozilo preleti tudi razdaljo do pristajalne steze in pristane (tudi ta del lahko izvede avtopilot).
▲Pristajalna hitrost je 350 km/h, kmalu po pristanku pa se za zaviranje odpre zaviralno padalo. Po zaustavitvi mora posadka počakati, da se razkadijo hlapi goriva in da se trup raketoplana dovolj ohladi, šele nato lahko izstopi.
Običajna praksa je, da raketoplan pristane v Cape Canaveralu na Floridi, alternativa pa je letalska baza Edwards. V primeru prekinitve misije med vzletom pa služi več letališč in letalskih baz po svetu, ki imajo dovolj dolge pristajalne steze.
Po pristanku drugje se mora raketoplan vrniti nazaj na Florido, kjer ga pregledajo in pripravijo za novo nalogo. Za ta namen ima NASA dve predelani letali [[Boeing 747]], ki raketoplan prevažata na hrbtu.
== Glej tudi ==
| |||