Raketoplan: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 84:
Raketoplan začne vstopati v atmosfero nekje na višini 120 km in s hitrostjo približno [[Machovo število|Mach]] 25. S pomočjo motorjev za manevriranje se nos vozila dvigne tako, da je dosežen vpadni kot med 38 in 40 stopinjami. Na ta način se poveča [[upor sredstva|zračni upor]].
Vpadni kot vpliva poleg zračnega upora tudi na hitrost spuščanja raketoplana, zato se hitrost spuščanja uravnava z nagibom okrog vzdolžne osi plovila (večji nagib pomeni hitrejše spuščanje). Na začetku vstopa v atmosfero so ti nagibi veliki (tudi 80° in več), kasneje pa se zmanjšajo. Tako se s spreminjanjem vpadnega kota in nagiba lahko vpliva na kot spuščanja.
Ker je ob vstopu v atmosfero potrebno spremljati in usklajevati veliko parametrov, to nalogo prevzame avtopilot, ki popolnoma avtomatsko spreminja vpadni kot in nagib tako, da ne pride do prevelike toplotne obremenitve, prevelikih pojemkov in da se raketoplan spušča pod pravim kotom, da doseže stezo. Posadka lahko le spremlja, če vstop poteka po programu.
Zaradi spuščanja v atmosfero in zaviranja se pojavi aerodinamično segrevanje, ki je odvisno od hitrosti spuščanja in vpadnega kota, ki vplivata na hitrost zaviranja vozila. Precej nastale toplotne energije odnese okoliški [[zrak]], del te energije pa prevzame toplotni ščit. Slednji sicer zdrži visoke temperature, vendar bi napačen kot vstopa v atmosfero lahko ta ščit poškodoval, kar bi povzročilo razpad celotnega raketoplana (primer je nesreča raketoplana Columbia 1. februarja 2003). Ravno zato je vstop v atmosfero zelo kritična faza poleta.
| |||