Slovenska matica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jnaba (pogovor | prispevki)
Jnaba (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
Leta [[1864]] so jo s prostovoljnimi prispevki izobražencev, trgovcev in podjetnikov ustanovili zato, da bi v slovenskem jeziku tiskala zahtevnejša dela z najrazličnejših področij, dvigovala raven izobraženosti in znanja, ustvarjala slovensko izrazje za različne stroke itd. Svoj razvojni vrh je dosegla na začetku [[20. stoletje|20. stoletja]], ko so njene knjige izhajale v visokih nakladah in je vzdrževala stike z univerzami in akademijami od [[London|Londona]] do [[Peterburg|Peterburga]]. Med [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je zaradi izdaje knjige ''[[Gospodin Franjo]]'' o ravnanju avstrijskega vojaštva v anektirani [[Bosna|Bosni]] prišla v spor z oblastjo in zaplenili so ji premoženje. Med obema vojnama je delovala naprej in pomagala ustanoviti [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovensko akademijo znanosti in umetnosti]]. Leta [[1942]] se je v njenih prostorih ilegalno sestal [[Kulturni plenum OF]], leta [[1944]] pa je bilo njeno delo z dekretom nemške uprave drugič ustavljeno, spet zaradi knjižnih izdaj, med njimi geografske monografije ''Slovenija''. Po [[Druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] se je s težavo postavila na noge, novim oblastem se je zdela preveč »konservativna«, premoženje je bilo nacionalizirano, vendar je nazadnje prevladalo uradno stališče, da jo je treba ne le ohraniti, temveč njeno delo celo subvencionirati.
 
 
Subvencioniranje Slovenske Maticematice v novem tisočletju (2007) privede tudi do kontraverze o financiranju nevladnih organizacij mimo vseh razpisov. Po viru Dnevnik je namrec Slovenska matica prejela okoli 110.000,00 Eur "interventnih sredstev" mimo vseh razpisov. Slovenska matica v osebi Draga Jančarja se je na en razpis "pozabila" prijaviti na drugega pa se je prijavila formalno nepravilno. Minister Vasko Simoniti je nato popravil "napako" in nakazal sredstva, v visini preko fonda za interventne posege. Primer Slovenske matice kaze na dejansko odvecnost javnih razpisov in pozivov za financiranje s strani drzave, mestne obcine itd..., saj zadostujejo osebna poznanstva in osebna sodba ministra. Ta dopis se lahko izkaže za spornega za tiste bralce, ki se želijo zgolj informirati o tem kaj Slovenska matica je in kaj predstavlja. Dejstvo pa je, da lahko "primer Slovenske matice" v kontekstu financiranja s strani Ministrstva za kulturo štejemo kot paradigmatični primer klientelizma in je kot tak znanitelj simptoma vsake oblasti. Izpostavljanje primera Slovenske matice tako ni mišljeno kot kulturna kritika (ali kritika nasploh) same Slovenske matice temveč kritika oblastne samovolje, neglede na to koliko "dobrega" in za slovensko kulturo pomembnega naj bi v očeh nekaterih ta samovoljna poteza naredila.