Slogaštvo: Razlika med redakcijama

[[Staroslovenci]] so politična smer in tabor v slovenskem političnem in kulturnem razvoju v šestdesetih in sedemdestih letih 19. st. in so nasprotna skupina mladoslovencem, opisanim spodaj. Zgled za to poimenovanje so vzeli iz češkega političnega življenja (staročehi in mladočehi). Ta delitev se je začela v šestdesetih letih 19. st. ter postala očitna ob vprašanju časopisja po letu [[1865]]. Znano ime te dobe je [[Janez Bleiweis]], ki se je zavzemal za slovenski časopis v nemščini; menil je namreč, da bodo tako [[Nemci]] bolj seznanjeni s slovenskimi zahtevami in jih tako podprli. Nasprotja med staroslovenci in mladoslovenci pa se kažejo predvsem iz liberalne in svobodomiselne usmeritve mladoslovencev ter naraščajočega nasprotovanja temu veljaku ter t.i. prvakom. Bleiweis je užival velik ugled na začetku ustavne dobe ([[1861]]), le-ta pa je začel upadat, ko so se porodila številna kulturna ter druga vprašanja: kje bo ljubljanska [[čitalnica]], ali naj izhaja politični časopis stranke v slovenščini ali nemščini, ali je dovoljena kritika o politiki Slovencev v državnem zboru, ali naj se prvo mesto nameni [[France Prešeren|Francetu Prešernu]] ali [[Jovan Koseski|Jovanu Koseskemu]] idr. V teh napadih so ves čas poudarjali, da ne sme nihče misliti drugače kakor Bleiweis in da o vsem odloča sam. Le primer tega se odraža v pesmi [[Josip Stritar|Josipa Stritarja]] ''Dunajski soneti'', ki govori da: ''"»sega Bleiweisova oblast od Drave do Soče in da ga Slovenija "»moli enoglasno"« ...".«''. Najbolj osovražen med prvaki, ki naj bi imel med drugim tudi prevelik vpliv na Bleiweisa, pa je bil [[Etbin Henrik Costa]].

[[Mladoslovenci]] so politična smer ter tabor v šestdesetih ter na začetku sedemdesetih let let 19. st. Proti prej omenjenemu Bleiweisu tako odločno nastopi [[Fran Levstik]], ki je leta [[1863]] urejal časopis ''[[Naprej]]''. Pri tem so ga podprli predvsem Slovenci zunaj [[Kranjska|Kranjske]]. Vrhunec delovanja je struja dosegla z organiziranjem slovenskih [[tabor|taborov]] v letih [[1868]]-[[1871]], kjer so bile do takrat najbolj množično podprte zahteve po slovenskem uradovanju in slovenskem učnem jeziku v osnovnih ter srednjih šolah, po enakopravnosti slovenskega jezika v vseh deželah, v katerih so prebivali Slovenci, najbolj pa je izstopala ideja, ki se je imenovala [[Zedinjena Slovenija]]. Mladoslovenci so s Tabori postali prvaki prvega vseslovenskega gibanja s političnimi zahtevami. Vsrkavali in sprejemali so liberalne ideje svojega časa v svetovnem oziru, vendar pa so zavračali liberalne vlade, liberalno februarsko ustavo ter politično organizirani liberalizem v takratni Avstriji.

Kljub vsej slogi je imela vsaka od obeh struj svojo politično usmeritev: katoliška je izdajala svoj časopis [[Slovenec]], liberalna pa že prej omenjeno glasilo Slovenski narod. V imenu sloge so liberalci upoštevali "»krščansko"« in "»katoliško podlago"« kompletne politike. Za katoliškim taborom po moči v stranki in zaradi močnih položajev v mestih ter tudi na podeželju niso zaostajali. Vseeno pa je občasno prihajalo do trenj in nastopov proti uradnim slogaškim kandidaturam na volitvah. Konec sloge ter nastanek ločenih katoliških in liberalnih strank v devedesetih letih 19. st.in v začetku [[20. stoletje|20. stoletja]] na Kranjskem, Štajerskem ter Goriškem so prinesla vedno večja nasprotja ter nova katoliška miselnost.