Srednjeveške komune v Italiji: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
'''[[Srednjeveška komuna]]''' je posebna vrsta [[samouprava|samouprave]], ki se je pojavila v [[zahod]]ni [[Evropa|Evropi]] v zgodnjem [[11. stoletje|11. stoletju]]. Pripadniki raznih [[mesto|meščanskih]] [[družbeni razred|slojev]] so se začasno združevali in se postopoma umikali izpod oblasti [[fevdalizem|fevdalnih gospodov]]. Na ta način so nastajala [[mesto|mesta]] in prve mestne uprave.
==Italijanska različica==
Povsod po Evropi so se te skupnosti organizirale za zaščito privatne [[lastnina|lastnine]] in prostega [[trgovina|trgovanja]], zato nad seboj niso priznavale nobene [[ekonomija|ekonomske]] [[oblast]]i, a se niso upirale ostalim tipičnim fevdalnim obveznostim. Samo [[italija]]nske komune so pojem lastnine in svobode jemale bolj iz [[politika|političnega]] vidika in so prav zato edine, ki so se pozneje (od [[13. stoletje|trinajstega13. stoletja]] dalje) razvile v samostojna mesta in [[država|države]]. Seveda je tu govoragovorimo le o [[sever]]ni polovici [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]]a, ki je spadala pod [[Sveto rimsko cesarstvo]], čigarkatere uprava ni zmoglaimela pregleda niti nad najbližnjimi fevdi, kaj šele nad obrobnimi deli države. Na [[jug]]u Italije so pa vladali [[Normani]] s strogo fevdalno ureditvijo, ki je sicer dovoljevala nastanek komun, a s skrajno omejenimi [[pravica]]mi. V glavnem so smele te komune samo skrbeti za [[javni red]] v mestu in pobirati dajatve za fevdalne gospode.
Na [[jug]]u Italije so vladali [[Normani]], s strogo fevdalno ureditvijo, ki je sicer dovoljevala nastanek komun, vendar s skrajno omejenimi [[pravica]]mi. V glavnem so smele te komune samo skrbeti za [[javni red]] v mestu in pobirati dajatve za fevdalne gospode.
 
==Škofovska in laična uprava==
ČeItalijansko seljudstvo je'''(pojem "italijansko ljudstvo" je anahronizem!)''' se je lahkosicer postopoma otreslo fevdalnih gospodov, seostalo pa leje nideloma moglopod povsod znebiti vplivavplivom [[rimskokatoliška cerkevCerkev|cerkveCerkve]]., saj je imela [[srednji vek|Srednjeveška]] miselnost inše zvedno njo povezana religija je zapustila v ljudehveliko spoštovanje do cerkvenih predstavnikov. Ko so meščani prišli na oblast, so se velikokrat zavedali svoje nezadostne pripravljenosti na vladanje in so se zato obrnili na [[škof]]e, ki so se seveda vneto potegovali in vsiljevali za najvišji pravnomočni naslov. Tako so v raznih italijanskih komunah s časom prišli do pomembnih upravnih položajev samo škofje in njihovi pooblaščenci.
 
Oblast je ostala v laičnih rokah v tistih komunah, kjer je bilo na razpolago dovolj šolanih ljudi ([[sodnik]]ov, [[notar]]jev) in dovolj [[kapital]]a (večjih [[posestnik]]ov in [[trgovec|trgovcev]]). Te skupnosti so se sprva imenovale ''konzularne komune'' in njihovi predstavniki ''konzuli''. To poimenovanje da razumeti, da so se ta mesta zgledovala po [[antični Rim|starorimskem]] načinu upravljanja. Nekateri [[zgodovinar]]ji menijo, da je sploh vsa [[zgodovina]] italijanskih srednjeveških komun le naravna posledica določene rimljanske miselnosti, ki naj bi se bila trajno zakoreninila v nekaterih političnih in socialnih ozirih. Drugi so mnenja, da se je šlo le za sklicevanje na neko idealizirano preteklost. Edina gotova dediščina starorimske države je vsebina ''statutov'', to je komunskih [[zakonik]]ov, ki temeljijo vsi na [[zakonodaja|zakonodaji]] antičnega Rima.
Brezimni uporabnik