|
[[sv:Iller]]
[[yi:אילטיס]]
Beli dihur - Mustela putorius furo
ZGODOVINA:
Ne moremo z gotovostjo trditi, kdo in kdaj je bele dihurje udomačil. Obstaja več teorij - vse pa pesti pomanjkanje dokazov. Nekateri viri pravijo, da so jih kot domače živali imeli že stari Egipčani, čeprav je, glede na geografsko lego, verjetneje, da je govora o mungih, ki so daljni dihurjevi sorodniki in tudi siceršnji prebivalci Egipta.
Predvidevajo, da naj bi človek dihurja udomačil pred približno 2500 leti. Prvi pisni viri, ki zagotovo govorijo o belem dihurju, so gledališke igre, delo grškega filozofa Aristofana, in datirajo okrog leta 450 pr. n. š.. Kasneje bele dihurje najdemo tudi v delih Aristotela (okrog 350 pr n. š.) in Plinija.
Najverjetneje so jih udomačili za lov na male glodavce. Bili so tudi "posebni gostje" na ladjah, kjer so bili odgovorni za zatiranje podgan in miši. Znano je tudi, da je rimski cesar Avgust je odobril prošnjo za "uvoz" belih dihurjev na Balearske otoke, da bi z njimi zmanjšali populacijo kuncev. Še danes jih, predvsem v Veliki Britaniji, uporabljajo v ta namen. V 20. stoletju so jih pričeli gojiti zaradi krzna, kar so v Severni Ameriki k sreči že prepovedali. Bele dihurje uporabljajo kot model pri raziskavan nekaterih bolezni (predvsem pri raziskavah influence).
V zadnjem času so vse pogostejši tudi kot hišni ljubljenčki v pravem pomenu besede. Predvsem v anglosaksonskih državah (Velika Britanija in ZDA - kjer so za psi in mačkami na tretjem mestu lestvice najpopularnejših domačih živali), sosednjih Avstriji, Italiji, na Češkem, ... Pri nas še niso prav pogosti, čeprav se dozdeva, da počasi doživljamo "boom".
---
IZVOR:
Izvor belega dihurja ali vretice (Mustela putorius furo) ni povsem razjasnjen. Izhaja iz družine kun, kamor uvrščamo še evropskega dihurja, podlasico, kuno belico, kuno zlatico, stepskega dihurja, skunka, nerca, jazbeca, ... Beli dihur je najverjetneje udomačena vrsta, ki izhaja iz evropskega dihurja (Mustela putorius). Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike, ki so lahko posledica udomačitve in ločenega razvoja vrste ali posledica drugih prednikov (npr. stepski dihur).
Da gre za domačo žival, kaže tudi pogostost albinizma pri teh živalih. Znano je namreč, da albini v naravi, zaradi svoje barve, ne preživijo prav dolgo, kar kaže na vmešavanje človeka v njihov razvoj oz. selekcijo.
---
IZGLED IN ZNAČILNOSTI:
Bele dihurje uvrščamo med zveri in nikakor ne med glodavlce, kakor bi lahko morda kdo na prvi pogled sodil. Imajo namreč dolgo valjasto telo, kratke noge, podolgovato (stožčasto) glavo, prišiljen gobec in majhna zaokrožena ušesa. Značilna je grbasta drža. Dolžina odrasle živali od smrčka do repa je med 40 in 70 cm, približno tretjina te dolžine pa odpade na rep. Med samci in samicami je velika razlika (seksualni dimorfizem). Samci so v večini primerov veliko večji in težji (lahko tudi več kot dvakrat). Teža odraslih samic se giblje nekje med 500 in 1200 g, samci pa lahko tudi presežejo 2000 g.
Dihurji so izredno gibčne, hitre in okretne živali. Precej slabo vidijo - so kratkovidni, dobro razločijo gibanje in nekaj malega barv, imajo pa dobro razvit voh in sluh.
Kožuh dihurjev sestavljata gosta, mehka podlanka in daljša krovna dlaka. Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogostejša barvna kombinacija je zelo podobna (za odtenek bolj bela podlanka) izgledu divjega evropskega dihurja. Podlanka je rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilna je obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela, srebrno siva, rdečkasto rjava, ...
Zelo pogost pojav je albinizem - pomanjkanje pigmenta. Kožuh pri albinih je belkasto rumen (dlaka je brezbarvna, barvo ji dajejo maščobe, ki jih izloča koža, na teh pa se potem lomi svetloba), oči so rdeče - tudi šarenica je brezbarvna in rdeča barva je posledica krvi v kapilarah, ki jo zaradi prosojnosti lahko vidimo.
|
