Proterozoik

Proterozoik je zadnji geološki eon predkambrija oziroma obdobja brez vidnega življenja. Pričel se je pred 2,5 milijarde let in zaključil pred okoli 542 milijoni let. Proterozoik je značilen kot obdobje nastanka bistvenih količin kisika v kisiku, poteka nekaj poledenitev, med drugim hipotetična Snežna Zemlja, ter razvoja nekaterih prvih večceličnih mehkužcev. Eon je na tri veke: paleoproterozoik, mezoproterozoik in neoproterozoik.

Geološke sledi proterozoika so mnogo bolj ohranjene kot tiste iz njemu predhodnega eona arhaika. Za razliko od arhaičnih kamninskih plasti v globokih morjih so ostanki kamnin iz proterozoika ohranjeni na dnu obsežnih plitvih pricelinskih morij. Zraven tega pa so proterozoične kamnine manj preobražene (metamorfne) kamnine. Študije teh dokazujejo hitro dviganje celin v obdobju ter tako prisotnost današnji podobnih orogenez.

Življenje v proterozoiku

Časovno se s pojavom kisika v atmosferi ujema z razvojem prvih oblik naprednega eno- in dvoceličnega življenja. V tem času se pojavi tudi prva simbioza, med mitohondriji in kloroplasti ter njihovimi gostitelji. Kljub vzponu tovrstnih oblik življenja se je v tem času še naprej nadaljeval razvoj stromatolitov, ki so prav v proterozoiku dosegli svoj višek.

Proterozoik je vse do druge polovice 20. stoletja veljal za zadnje zemeljsko obdobje brez življenja, saj so bili tedaj znani le fosili iz kambrijskih oziroma poproterozoičnih kamnin. Ko so kasneje v globljih plasteh (v kamninah iz proterozoika) našli fosilne ostanke živali, naj bi se meja proterozoika praviloma premaknila globlje v zgodovino Zemlje, a je do danes v strokovnih krogih ostala ista, tj. na spodnjem robu kambrija oziroma pred 542 milijoni let.