Carrarski marmor: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vinazza (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vinazza (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 13:
 
== Kamnolom ==
:Prvi omenjeni antični carrarski kamnolom je Fantiscritti, ki ga je leta 1442 omenil ''Ciriacus Anconitanus''. Pomembno delo predstavlja slika Saverija Salvionija iz leta 1812 saj je prvič prikazan antični kamnolom na gori Strinato. L. Bruzza in C. Dubois sta konec 19. stol. objavila več epigrafskih virov. Prelomnico predstavljajo različne študije L. Banti, ki je antične carrarske kamnolome katalogizirala, opisala in naredila topografsko karto. Leta 1977 pa so začeli ta prostor tudi sistematično raziskovati. Namen raziskav je bila dopolnitev L. Banti in izdelava tipologije sledov lomljenja kamna v rimskem času, saj je rimska tehnika lomljenja kamna specifična in jo lahko ločimo od srednjeveške. V tem času začne s svojimi študijami tudi italijanski arheolog E. Dolci in je dejaven še danes.
ZGODOVINA ARHEOLOŠKIH RAZISKAV ANTIČNIH CARRARSKIH KAMNOLOMOV
Carrarske kamnolome so pred prihodom rimljanov izkoriščali že Etruščani in tudi ljudstva za njimi. Največ dokazov imamo za 1. pol. 1. stol. p.n.št. Sprva so za potrebe transporta uporabljali tukajšnje pristanišče (''portus Lunae''), leta 177 p.n.št. pa so ustanovili mesto Luni. V Luni so prevažali kamen iz številnih kamnolomov. Sprva so na saneh (''lizzatura'') vozili kamen v dolino k reki Magro, nato pa po reki do mesta Luni in nato naprej po morju.
:Prvi omenjeni antični carrarski kamnolom je Fantiscritti, ki ga je leta 1442 omenil ''Ciriacus Anconitanus''. Pomembno delo predstavlja slika Saverija Salvionija iz leta 1812 saj je prvič prikazan antični kamnolom na gori Strinato. L. Bruzza in C. Dubois sta konec 19. stol. objavila več epigrafskih virov. Prelomnico predstavljajo različne študije L. Banti, ki je antične carrarske kamnolome katalogizirala, opisala in naredila topografsko karto. Leta 1977 pa so začeli ta prostor sistematično raziskovati. Namen raziskav je bila dopolnitev L. Banti in izdelava tipologije sledov lomljenja kamna v rimskem času, saj je rimska tehnika lomljenja kamna specifična in jo lahko ločimo od srednjeveške. V tem času začne s svojimi študijami tudi italijanski arheolog E. Dolci in je dejaven še danes.
 
V Carrari je delovalo in še vedno deluje več kamnolomov. Tako je že od antike dalje. Mesto Carrara je postalo znano prav po izkoriščanju marmorja v času antike in srednjega veka. Seveda so v manjših količinah kamnolome izkoriščali tudi v prazgodovini, torej pred prihodom Rimljanov. Rimljani niso zlahka osvojili tega ozemlja, saj je bilo tu ljudstvo apuanskih Ligurov. Njihove odpore in roparske pohode je leta 155 p.n.št. ustavil rimski konzul ''Marcello''. V spomin na to dejanje so mu postavili kip iz carrarskega marmorja, ki je danes shranjen v ''Museo Lunense''. Z nastankom teh kamnolomov je bilo leto 177 p.n.št. ustanovljeno pristanišče Luni, kamor so preko reke Magre tovorili marmor iz kamnolomov. Vsaj dvajset let pred ustanovitvijo mesta Luni, pa so uporabljali ''portus Lunae'' (pristanišče). Mesto Luni je bilo aktivno od 1.stol.p.n.št. do 5.stol.n.št.
[[Slika:Antično cestno omrežje.jpg|thumb|Antično cestno omrežje]]
 
A. Frova je dokazal, da so v Luniju marmorni izdelki, ki so nastali pred letom 40 p.n.št., E. Dolci pa predlaga leto 89 p.n.št. Pomemben dokaz in hkrati najstarejši je tlak iz carrarskega marmorja, ki je bil najden v Pompejih in je datiran v sredino 2.stol.p.n.št. Starejših najdb ni, vendar obstaja možnost, da obstajajo, saj so v iz območja Etrurije odkrili kar šest kipov, ki so verjetno iz carrarskega marmorja.
 
Sprva so bili carrarski kamnolomi v privatni lasti in šele z začetkom vladavine cesarja Avgusta (27 p.n.št.- 14 n.št.) so kamnolomi pripadali imperiju. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da so carrarski kamnolomi v imperialni lasti od vladavine cesarja Tiberija (14-37) dalje, ki je vsem mestom podaril pravico do izkoriščanja kamnolomov in miniranja (''ius metallorum'') in tako tudi carrarskim kamnolomom.
 
Carraske kamnolome omenja tudi Plinij Starejši v svojem delu ''Historia Naturalis'', ki pa ne navede ali gre za kamnolom v cesarski lasti. Omenja ga tudi Strabon, vendar se domneva, da so v njegovem času koristili le dva bazena nahajališč marmorja, Colonatta in Torano. V zgodovini obstoja carrarske marmorje omenja več piscev. Kronološko sosledje piscev je: Silio Italico, Stazio, Marziale, Giovenale, Svetonij, Ausonij, Servij in Rutilio Namaziano.
Za vse zadeve je skrbel urad za marmor (''ratio marmorum''), ki je urejal vse potrebno za optimalno funkcioniranje kamnoloma ter da so vsi izdelki in ves marmor iz Lunija potovali sprva v Rim in nato naprej. Marmor so transportirali tudi v Galijo, Španijo in v severni del osrednje Evrope. V 1.stol.p.n.št. je raba carrarskega marmorja dokumentirana ne le v Rimu in Italiji, ampak tudi v obalni Galiji.
[[Slika:Rekonstrukcija dela v kamnolomu.jpg|thumb|Rekonstrukcija dela v kamnolomu]]
 
== Topografija ==